Saga o pianistih (26. del)

Grigorij Sokolov

“Slaven človek, dostojanstvenik, velik duh, ime, osebnost, persona, zvezda, super zvezda, zelo ugledna in vplivna oseba.”

In še veliko, veliko več - pianist Grigorij Sokolov.

(Maggie Cotton, The Birmingham Post, 4. 2. 2002)

V zadnjih sezonah smo imeli Slovenci že kar nekajkrat priložnost, da poleg obilice odličnih pianistov slišimo tudi tiste, ki sodijo v sam vrh svetovnega pianizma in glasbenega koncertiranja nasploh. Tako nas je Cankarjev dom v sezonah 1999/2000 in 2000/2001 razvajal z imeni, kot so Brendel, Pletnev ter Schiff. A ko smo lansko pomlad v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma najprej v solističnem, nekaj dni zatem pa še v nastopu z orkestrom slišali ruskega pianista Sokolova, smo se obiskovalci teh koncertov začeli spraševati, če smo sploh že kdaj prej slišali tako izjemnega pianista.

Takšna naša ugotavljanja pa niso osamljena in se v zadnjih letih širijo po vsem svetu – tudi med kritiki. Kdo je človek, o katerem je Peter Lemken v oceni koncerta v časopisu Berlin zapisal: “V tem trenutku v tem razredu ne vidim nobenega drugega pianista.”

Zvest rojstnemu kraju

Grigorij Sokolov se je rodil 18. aprila 1950 v Leningradu, današnjem Sankt Petersburgu, mestu z bogato glasbeno tradicijo. Mesto je imelo tedaj poleg Moskve edino v Rusiji specializirano šolo za glasbeno posebej nadarjene otroke, v kateri so poleg predmetov za splošno izobrazbo poučevali tudi vse glasbene predmete. Šola je bila neposredno povezana s konservatorijem, to je pomenilo, da so bili učenci že od samega začetka usmerjani k študiju glasbe. Sokolov je bil na to šolo sprejet kmalu potem, ko se je petleten začel učiti igrati klavir. Pri dvanajstih letih je že imel prvi solistični večer, nekaj let kasneje pa je mladosti navkljub zmagal na ruskem državnem tekmovanju. To mu je leta 1966 omogočilo nastop na prestižnem mednarodnem tekmovanju Čajkovski; komisija, ki ji je predsedoval pianist Emil Gilels, mu je prisodila zmago ter zlato medaljo. Četudi mu je do konca študija tedaj manjkalo še kar nekaj let, mu je prav ta zmaga odprla vrata v svet. Sprva je sicer zaradi političnih razmer nastopal zgolj v Rusiji in bližnjih evropskih državah. Zvest rodnemu kraju, kjer je od leta 1975 profesor klavirja na glasbenem konservatoriju, nikdar ni želel slediti vzoru kolegov in emigrirati. Gorbačov in časi, ki so mu sledili, so mu polagoma odpirali vrata v svet; tako se je namesto poučevanja štirih študentov na konservatoriju moral počasi zadovoljiti s tremi, kasneje z dvema in nato z enim samim študentom, v zadnjih letih, ko nastopa na približno 70 koncertih na leto in ko vse pogosteje koncertira tudi v Severni Ameriki, pa je moral poučevanje povsem opustiti in ima le status “profesorja na umetniškem dopustu”.

Sodobna je glasba, ki je živa

Grigorij Sokolov se je rodil staršem, ki niso bili glasbeniki, četudi je oče igral violino. Malega dečka pa niso dali učiti klavirja zato, ker bi pričakovali, da bo pianist – prej so si starši mislili, da bo njihov sin, potem ko bo dobil dobre osnove iz klavirja, nadaljeval s študijem dirigiranja. Že kot štirileten otrok si je Grigorij namreč vrtel glasbo in ob tem stal na “odru” ter s taktirko vneto “dirigiral”. Tudi danes se Sokolov zelo posveča poslušanju glasbe – bolj kot klavirski ga zanimajo komorni posnetki in posnetki z orkestri. Drugače pa je v njegovem profesionalnem življenju: njegov repertoar obsega komaj nekaj klavirskih koncertov (nekaj Beethovnovih koncertov, nekaj Rahmaninova, Čajkovski, samo en Prokofjev, nič Schumanna ali Griega ...) in bolj kot sodelovanje z dirigenti in orkestri mu je ljubše solistično nastopanje. Tudi njegov solistični repertoar ni izjemen v kvantiteti, zato pa toliko bolj pritegne z raznolikostjo. V nekem intervjuju je Sokolov imenoval svoje najljubše skladatelje, ki niso nujno tudi skladatelji, ki jih izvaja na klavirju: J. S. Bach, Mozart, Schubert, Brahms, Chopin, Haydn, Rahmaninov, Stravinski, Ravel, Schönberg, Machaut, Puccini in Prokofjev. Zanimivo pa vpleta v solistične programe tudi dela baročnih (poleg Bacha) in renesančnih mojstrov: Williama Byrda, Françoisa Couperina, Jeana-Philippa Rameauja, Johanna Jakoba Frobergerja ... Zanj pravila ne obstajajo: “Igram samo glasbo, ki jo imam rad. Po naročilu sploh ne igram. Zaradi tega sem moral odpovedati že toliko koncertov, da bi z njimi lahko nekaj let igral na ogromnih turnejah.”

Skladbe, ki so na programih njegovih solističnih nastopov, nas vodijo v pravi crescendo, saj Sokolov običajno začne pod prsti razpredati krhke melodije, ki potrebujejo veliko tonske jasnosti ter niansiranja v majhnem dinamičnem obsegu z malo pedala – intimo prvega dela koncerta pa nato popelje kvišku in recital sklene v enem samem zanosu. Lansko sezono nas je tako osvojil z dolgim nizom Couperinovih miniatur, ki so se nadaljevale v Mozartovo fanatazijo v c-molu, K. 475, ki se je izpela v Mozartovi sonati v c-molu; vrhunec večera pa je bil v sklepni skladbi, Preludiju, koralu in fugi Césarja Francka. V prejšnjih sezonah si je, na primer, upal na oder z Bachovimi Preludiji in fugami, Chopinovimi Nokturni in s priredbo Petruške Stravinskega, letošnjo sezono pa prodira s podobnim megalomanskim programom: v intimi se najprej združijo tri Haydnove sonate (št. 38, 50 in 53) s Šestimi plesi za klavir armenskega skladatelja Komitasa (1869–1935), na drugi strani pa nas čaka sedma Sonata Prokofjeva.

Sokolov ima svoj način vrednotenja sodobne in stare glasbe – zanj je sodobna glasba tista, ki jo slišimo v sodobnih interpretacijah, ne glede na to, kdaj je bila napisana; lahko pa je že mrtva tista skladba, ki je bila napisana včeraj, če je danes nihče več ne igra. Prav ob interpretiranju starejše literature pa sodobni glasbeni teoretiki in izvajalci vse bolj prisegajo na avtentično izvajanje glasbe – po možnosti na avtentičnih glasbilih. Toda Sokolovu vse tako lepo in pristno zveni na sodobnem klavirju! Na avtentičnost izvajanja glasbe ima namreč zelo distinktiven pogled – zanj historična izvedba namreč sploh ne obstaja. Glasba je zmes objektivnega – napisanih not – in subjektivnega: tisti, ki glasbo interpretira, lahko šele oživi glasbo, to pa se dogaja v tem trenutku in pred publiko, ki živi v tem času. Zato je za Sokolova vseeno, če igramo na historični instrument, ki je že preživel nekaj vojn in je bil nekajkrat poškodovan, ali pa na moderno repliko historičnega instrumenta, ki pa spet ni historičen, saj je bil narejen v modernem času. Instrumenti, na katere igramo sedaj, so stari 60, 70 let, torej bi ne le morali igrati stare mojstre na čembalo, temveč bi tudi Beethovna ali Chopina ter njune sodobnike morali igrati na instrumente iz njihovega obdobja, moderni klavir pa bi ostal kvečjemu za obdobje od Rahmaninova dalje.

Sokolov prisega na izvajanje stare glasbe na modernem klavirju – njegov glavni argument je ta, da so skladatelji vedno stremeli k temu, da njihova glasba čim lepše zveni na čim boljših glasbilih. Da pa glasba, ki jo izvaja Sokolov, zveni najbolje tudi na najboljših instrumentih, se pianist ne predaja naključjem. Vsak klavir, na katerem igra, mora zelo dobro poznati, zato vedno ure in ure vadi na koncertnem klavirju tudi na dan nastopa. Seveda mora biti klavirski uglaševalec ves ta čas v bližini, včasih pa tudi vsemu trudu navkljub Sokolov še vedno ni zadovoljen in morajo v zadnjem trenutku na oder pripeljati drug klavir.

Drugačen – a univerzalen

Lahko bi rekli, da je Sokolov sodoben na nesodoben način, pa ne le glede pogledov na historično izvajanje skladb. V času, ko se snemalne družbe borijo za umetnike, tisti, ki šele prodirajo, pa se borijo za dobre snemalne družbe, ima Sokolov čisto svoj pogled na snemanja. Prvič, potem ko je sprva snemal za rusko Melodijo, si je izbral francosko založbo OPUS 111, ki je daleč od razvpitosti Deutsche Grammophona, Philipsa, Decce in podobnih. Drugič, Sokolov snema tako redko, da se njegovi občudovalci pulijo za posnetke – pa četudi so to kopije posnetkov, ki so na skrivaj nastali med koncerti. Posnetki so se mu zdeli smiselni, dokler so lahko veljali kot dokument vrhunskega umetniškega doživetja, danes pa je snemanje zanj le še velika industrija. Toda, kadar se Sokolov odloči za snemanje, se na račun posnetkov v živo izogiba snemanja v studiu, “sterilni produkciji brez srca in glave.” V tem pogledu se tudi razhaja z Glennom Gouldom, ki je bil sicer vnet zagovornik studijskih posnetkov, zato pa njegove interpretacije sodijo med tiste, ki so bile od nekdaj vzor Sokolovu. Med vzorniki, ki jih imenuje v intervjujih, so poleg Goulda še Emil Gilels, Vladimir Sofronitzki, Artur Schnabel, Dinu Lipatti, Solomon, Vladimir Horowitz, pa tudi Anton Rubinstein, četudi ga nikdar ni mogel slišati, zato pa občuduje njegovo osebnost. Primerjave s pianisti, kot so Gould, Michelangeli, Josef Hofman, Sofronitski, Jorge Bolet, Martho Argerich in z drugimi, najdemo tudi med izjavami njegovih občudovalcev in glasbenih kritikov. Toda primerjave so odveč, ko dokončno spoznamo veličino pianista:

“Med posameznimi kvalitetami v igri Sokolova bi lahko našli delikatnost Giesekinga; tehnične zmožnosti (in tisto debelo grmenje v basu) Horowitza; intelektualno ostrino in navdihnjeno svojeglavost Goulda; notranjo avtoritativnost Richterja; lirično muzikalnost Gilelsa; ali ogromen ritmični apetit Bachauerjeve. Toda kot celota vse to ne bi delovalo, ker bi delovalo popredalčkano in celo fragmentirano v primerjavi z zelo veliko, široko zastavljeno, toda neverjetno centrirano komunikativno sposobnostjo. Sokolov v različnih trenutkih resda spominja na vse te slavne izvajalce iz preteklosti, toda ni reinkarnacija nobenega izmed njih, kajti on sam tako značilno predstavlja le samega sebe.” Ken Winters, (The Globe, 25. november, 1999.)

Veličina, ki jo začutimo na koncertih Sokolova, izhaja iz njegove izdelane estetike glasbe. Zanj niti ni najpomembnejše, da se interpret poglablja v osebnost tistega, ki je napisal skladbo, in čas, v katerem je živel: kako bi sicer lahko interpretirali skladbo anonimnega avtorja iz 15. ali 16. stoletja? “Atmosfera tistega časa je že v sami glasbi. Seveda morate poznati, kar lahko poznate, kajti več veste, bolje razumete. Toda srce glasbe, to razumete na neki drugi ravni. Ali pa ga sploh ne razumete. Jezik glasbe je univerzalen.”

Vabilo na koncert

Za Sokolova glasba ni poklic, temveč je aspekt življenja. “Glasba je zame tako naravna kot dihanje ... Veste, kako to deluje? Toda vseeno to počnete. Prav tako je z glasbo. To je življenje.” A za Sokolova to ni življenje, v katerem bi se človek mehko naslonil v naslanjač in se sprostil. Njegov perfekcionistični pristop tega ne dovoljuje in želi, da bi bil “koncert močno, intenzivno psihološko delo za oba – izvajalca in občinstvo.” Le takšno delo pa lahko obrodi veliko sadov. O njih pričajo ocene kritikov, ki so polne hval:

New York Times: Sokolov je pravi fenomen v glasbi.

Berlin: Brez dvoma Sokolov sodi med majhno prominentno skupino pianistov svetovnega formata.

Times: V primerjavi z Grigorijem Sokolovim drugi pianisti zvenijo kot izrezani iz kartona.

Ottawa Citizen: Nedvomna tehnika, nedvomen vpogled, nedvomen nadzor – vse to je bilo prisotno od prvega trenutka koncerta.

Oberlin review: To je bil najbolj impresiven koncert najbolj izjemnega človeka.

Detroit News: To je bila najbolj originalna, tehnično omamljujoča in na splošno vznemirljivosti polna izvedba klavirskega koncerta Čajkovskega v b-molu, kar sem jih doživel v 27 sezonah.

San Francisco Examiner: Svoj zadnji dan na Zemlji bi rad slišal Sokolova igrati Beethovna.

Tako kot vsi veliki pianisti ima tudi Sokolov oboževalce, ki so ustanovili forum na internetu: na naslovu http://www.egroups.com/group/sokolov lahko že sproti beremo o uspehih Sokolova na njegovih nastopih. Nekateri člani skupine opozarjajo tudi, da je pianist še vedno preslabo cenjen v svetu. Toda, “če bi moral imenovati tri pianiste, za katere bi dal vse, da bi jih slišal, bi bili Volodos, Sokolov in ? (Argerich, Kissin, Pletnev, Pogorelić, Perahia, Pollini ...)”, je napisal eden od članov skupine.Posebej odmeven je bil na teh straneh koncert v Londonu (Queen Elisabeth Hall) v nedeljo, 10. februarja 2002. “Da Britanci pozabimo na kašljanje, kihanje in smrkanje, potrebujemo največjega maestra,” je bil eden od odzivov na koncert, na katerem so se toni zlivali skorajda v popolni temi. Namesto vabila na koncert Sokolova (Cankarjev dom je v letni programski knjižici napovedal Sokolova za letošnji 14. april) pa nekoliko hudomušno priporočilo londonskega poslušalca:

“Tisti, ki lahko izprosite, si sposodite, ukradete ali naredite kakršnokoli hudodelstvo samo zato, da dobite karte za katerega od njegovih recitalov, bi morali to vsekakor storiti.”

Damjana Zupan