Letnik: 2002 | Številka: 5 | Avtor/ica: Damjana Zupan

Saga o pianistih (28. del)

Prebijanje sten sistema

Utesnjeni sistemi se ne prilagajajo individualistom. Pravzaprav ... prilagajajo se jim tako, da spodbujajo tiste, ki so še daleč od razumevanja sistema, na ta račun pa trpijo tisti, ki že imajo potrebo po ekspanziji trenutnih razmer ... Med stenami hodnikov lovim na ušesa navdušena poročanja onih, ki so bili nedavno na srečanju pianistov v Novem Sadu. Da so tam sto let PRED nami!

Ko smo bili z Novim Sadom zaprti za istimi mejami, sem kot deklica velikokrat rada prisluhnila plošči, na kateri je italijanski pianist Leonard Pennario igral najbolj priljubljena Chopinova dela – priljubljena zaradi salonskosti njihovega izraza. Mednje sodijo tudi valčki, in iz tistih let, ko sem jih kar nekaj preigrala še kot učenka glasbene šole, mi je ostal najbolj pri srcu Valček v As-duru op. 69 št. 1. “Zelo dober,” sem takrat najstniško naivno napisala na ovitek plošče poleg naslova tega valčka.

Sedem za klavir in pod prsti ponovno začutim znano melodijo. Toda občutki in razmišljanja ob preigravanju not so vsakokrat drugačni. Tokrat se osredotočim na kromatično nizanje not. Kot da bi bila vsa skladba en sam okrasek – poleg očitnih okraskov (kvintole, niz trinajstih not) je v skladbi kup sekundnih postopov, ki se razvijajo v melodijo ter iščejo harmonski razvez v osnovni tonaliteti. Valček se začne s sekundnim postopom osmink v desni roki; počasi mu, na podoben način, iz takta v takt sledijo basovski toni – osnove harmonij – v levi roki. Začetek srednjega dela – con anima – je zgrajen iz transpozicije prvih sedmih tonov iz začetka skladbe; toda melodija, ki se je sprva ponižno sprehajala okrog “izvira”, tokrat dobi več poleta, ki ji ga da oktavni skok. A kljub temu lahko do konca skladbe sledimo ne le ponovitvam osnovnega motiva, temveč ideji kromatike nasploh: v triu se polovinka Des v desni roki (označeno s ten.) kar šestnajstkrat (dvakrat po osem) razveže sekundo navzdol v noto C; vmes pa se – tudi dvakrat po osem – ponovi motiv, ki ga zopet določa sekundno gibanje navzgor.

Pozno poletje 1835 je Chopinu obetalo eno najlepših doživetij v njegovem življenju. Tedaj je minilo že skoraj pet let, odkar je zapustil rodno Poljsko, domačo Varšavo, starše, prijatelje ... Poljska in spomini nanjo so bili vedno jedro Chopinovih najbolj intimnih izpovednih skladb, ki so nadomeščale resnično izkustvo. Takrat, leta 1835, pa se mu je obetalo, da svoja hrepenenja in sanje vsaj deloma tudi izživi.

Srečno obdobje zanj se je začelo, ko je dobil francoski potni list ravno v času, ko sta se njegova starša mudila v češkem zdravilišču Karlový Varý (Karlsbad). Frederick se je nemudoma odločil ter kljub šibkemu zdravju potoval tja in starša presenetil. Skoraj mesec dni je trajala njihova sreča – ne da bi vedeli, da je to njihovo zadnje druženje v življenju. Frederick Chopin pa se ob odhodu staršev v Varšavo, ko se je tudi sam odpravljal proti Parizu, še ni zavedal, da se začenja zgodba, v katero je vpleten tudi Valček v As duru.

Na poti proti Parizu se je Chopin namreč ustavil v Dresdnu, kjer je povsem nepričakovano naletel na družino Wodziński. Premožna družina z ogromnim posestvom na mejah med Rusijo, Prusijo in Poljsko je pred porazom Poljske v vojni z Rusi največ časa prebila v Varšavi, nedaleč stran od Chopinovih. Skupna nedeljska kosila so bila priložnost za fante, da so poleg v šoli poglabljali prijateljstvo tudi doma, z mlajšimi deklicami pa so se zabavali tudi v igri skrivalnic. Toda ob srečanju v Dresdnu je Chopinovo pozornost, bolj kot vrstniki, pritegnila mlajša Marija, ena izmed petih otrok grofa in grofice Wodziński. Deklica, ki je v petih letih odsotnosti zrasla v prikupno mladenko, je bila dovolj tehten razlog, da je Chopin predvideno noč v Dresdnu podaljšal na štirinajst dni in v ta namen celo preložil načrtovano srečanje z Mendelssohnom v Leipzigu. Pozornost in obojestransko simpatijo sta si Frederick in Marija izmenjevala ob klavirju, pa tudi na skupnih sprehodih, ko sta se ure in ure pogovarjala o glasbi. Menda je na Marijino željo Chopin napisal valček; na rokopisu tega valčka, ki je še danes ohranjen, pa lahko beremo posvetilo – pour Mlle. Marie – in podpis: F. Chopin, Drezno (Dresden), septembre 1835. Tik pred odhodom, tretjega oktobra opoldne, je Chopin izročil valček Mariji – isti valček, ki je bil posthumno izdan kot Valček op. 69 št. 1. Kot znamenje pozornosti ob slovesu ga je zaigral vsej družini, se nato povzpel v kočijo in odpeljal proti Leipzigu.

Spet sedem za klavir. Tokrat iščem razmerja med toni v harmonski liniji. Poslušam, kakšen zvok ustreza basovskim linijam na prvi dobi v vsakem taktu ter harmonijam (dvojemkam) na drugi in tretji dobi – podrejenim osnovnim basovskim tonom, pa vendarle prav te note določajo osnovni značaj ritma valčka. Potem se osredotočim na tistih šestnajst Desov tria, ki se vsakokrat razvežejo v noto C. Čeprav napisani na drugi dobi, jih je Chopin posebej poudaril – celoten motiv je kot nekakšen odmev primarnega ritmičnega poteka v valčku. Sam motiv ponavljanja tonov v srednjem glasu pa se pojavi že prej – v “con anima” delu se nekajkrat (dvakrat po šest) ponavljajo note D oziroma B (druga osminka na drugi dobi ter četrtinka na tretji dobi). Nekoliko spremenjeni ritem valčka poudari svobodo, ki jo je v tem delu Chopin dal melodiji.

Marija je o tem, kako ga doma vsi pogrešajo, nekaj dni po slovesu pisala Chopinu. Valček, ki ga je igrala domačim, jih je spominjal na dni, ko je siceršnjo monotonost rutine njihovega doma s prisotnostjo bogatil Chopin. Józefa Wodziński, Marijina sestra, je napisala: “V tem valčku, strastnem in liričnem obenem, je bil trio komponiran tako, da je nota, dvanajstkrat ponovljena v levi roki, reminiscenca zvoka ure v (cerkvi) Frauenkirche, ko je odbilo poldne; srednji del je pasaža z ritmičnim crescendom, ki se preobrazi v apassionato, posnemajoč zlovešče škripanje koles, potem ko se je kočija začela približevati hiši.”

Katera naj bi bila ta nota, ki se ponavlja v levi roki tria? Sta to ponavljajoča se D in B, ki se izmenjujeta in tvorita, če ju povzameš v samostojno linijo, melodijo? Če odmislim presledke, v katerih se pojavijo drugačni pasusi, je takih motivov z repetirano noto zares točno dvanajst. Nota Des, ki se pojavi v drugem triu, prvič, ni napisana v levi roki, drugič, ponovi se šestnajstkrat, zato je manjša verjetnost, da je imela Józefa v mislih ta del.

Zdaj sem pa v zagati. Pennario, čigar izvedba tega valčka se mi je usidrala najgloblje v spomin, se je držal posthumne izdaje, ki jo je objavil Chopinov dolgoletni prijatelj Julian Fontana. Iz Chopinovih pisem Fontani lahko razberemo, kako zelo sta si bila prijatelja naklonjena; Chopin je Fontani zaupal, naj mu poišče stanovanje, ko se je vračal z dolgega potovanja z George Sand, mu naročil, kako naj dekorira bodoče stanovanje, zaupal mu je naročila pri krojaču, hkrati pa prav v pismih Fontani najdemo podatke o času in načinu nastajanja raznih skladb. Ali, kakor je utemeljil Fontana: “Lahko dodam, da ne le, da sem slišal igrati avtorja skoraj vsa njegova dela, ki so nastala v tem času (njunega prijateljevanja v Parizu, op. p.), temveč sem jih tudi igral v njegovi prisotnosti; in odtlej sem jih ohranil v spominu takšna, kakor jih je ustvaril, in prav taka jih zdaj predstavljam.”

Toda prav valček v As duru je v Fontanovi izdaji precej drugačen od ohranjenega rokopisa. Najprej se prepričam o tem, ko primerjam “varšavski avtograf” s Fontanovim – oba sta objavljena v varšavski izdaji Paderewskega. Zanima me še Urtext založbe Henle, na katerega se, kar se tiče Chopinovih del, kar zanesem. “Con anima” Fontanove edicije je v Chopinovi verziji “sempre delicatissimo”, leva roka pa je v štirih taktih tako spremenjena, da teorija o bitju zvonov povsem odpade.

Le redki Chopinovi rokopisi so ostali ohranjeni. V primeru tega valčka je drugače. Fontana je imel na voljo samo kopijo izvirnega rokopisa, četudi so danes poleg treh rokopisov shranjene še štiri kopije, ki jih je napravil nekdo drug. Kaj neki je Fontano nagovorilo k temu, da je naredil toliko melodičnih, agogičnih in ritmičnih sprememb? V delu “crescendo ed apassionato” (škripanje koles) si je celo dovolil premik taktnice za dobo nazaj? Povrh vsega se “crescendo ed apassionato”, kot je sugerirano v originalu, tu spremeni v zgolj “poco a poco cresc.”, kar ni edini primer Fontanovega svojeglavega spreminjanja Chopinovega teksta. Svojeglavega ...? Naj se zanašam na možno dejstvo, da čeprav Fontana ni imel pri roki drugih Chopinovih rokopisov tega valčka, je vendarle poznal njihove interpretacije, ki jih je upošteval, ko je korigiral izvirni tekst? O tem začnem dvomiti, ko berem opis Teofila Lenartowicza, kako je Adam Mickiewicz, ne neizobražen poslušalec, poslušal Fontano, ko je preigraval svojo izdajo Chopinovih del: “Toda nastop ga očitno ni ganil; vsak poudarek ga je napravil nestrpnega; toda princesa Marcelina (Czartoryska) je, potem ko so jo prosili, da sede za klavir, napravila na vse povsem drugačen vtis: 'To je to! To je Chopin'!”

Zalotim se ob spoznanju, da moje igranje že nekaj dni prav nič ne napreduje. Razglabljanje o avtentičnosti skladbe me je – namesto da bi me pripeljalo k izvoru, odpeljalo daleč stran od njega. Misli mi begajo, prsti igrajo po svoje, in namesto da bi vadila, zabijam čas s preigravanjem. Poloti se me dekadenčni občutek, da tej skladbi ne morem več dati navdiha. Vzamem si nekaj minut premora in nato spet poskusim: že prvih nekaj tonov mi ni všeč. Preigram prvo stran, a se na koncu zavem, da sem bila koncentrirana le za prvih nekaj tonov. Zaznamovano z M: MRTVO. MEHANIČNO. MUČNO. Tako, kot je definiral prof. Valdma na predavanju v Ljubljani. Najbolje, da se ponovno lotim tehnik, ki me bodo pripeljale na nasprotno stran, kjer, kot je rekel prof. Valdma, prevladuje S: svežina, budnost, motiviranost, predanost glasbi.

Odvrgla sem vse dvome in se, potem ko sem si preigrala obe verziji, lotila Fontanove izdaje – konec koncev, ta mi je tudi bližja, ker jo dlje poznam, pa tudi zato, ker sem jo takrat, ko sem jo prvič poslušala, doživljala tako intenzivno, da je občutek za vedno ostal v meni. Koncentriram se na uvodni del, ki se ponavlja do konca skladbe. Igram mehko in počasi ter uživam ob poslušanju zvokov, ki prehajajo in se zlivajo drug v drugega. Ne pretiravam v dinamiki, namesto da silim, da pride zvok navzven, se potrudim, da zvok doživim – vsak posamezen ton nekega motiva, fraze ... dobi funkcijo pomembnega člena. Tako nadaljujem tudi z drugimi sekcijami.

Zvečer ležem v posteljo in si v mislih preigravam valček. Sem že v fazi, ko znam skladbo na pamet! Ups ... vem sicer, kako naj bi tole mesto zvenelo, a nikakor si ne morem zamisliti not v levi roki. Poskusim še enkrat ... ne gre. Prižgem luč in sežem po notah. Ko sem prepričana, da so vse note zavestno, kot fotografsko, zapisane v mojem spominu, mirno zaspim.

Dan začnem z nemim igranjem po klaviaturi. Sinočnja “vadba” se je splačala. Vadim odlomke tako, da jih preigram. Če mi kakšen ton ni všeč, tisti del ponovno zaigram in nato poskusim, če ga znam tako lepo vplesti tudi v celoto. Kasneje, po odmoru, podobno vadim celotno skladbo.

Med zalogo knjig, ki jih imam na “Chopinovi polici”, najdem stran, na kateri je odtisnjen Chopinov prvi rokopis tega valčka. Štiri Fontanove strani (ediciji Paderevski in Henle) so tu skrčene zgolj na eno skrajšano stran! Chopinov rokopis je droben – odsev njegovih miniaturnih, a lepih detajlov; delov, ki se ponavljajo, ni izpisal, temveč je zgolj pisal znake, navodila za ponavljanje. Vidi se, da je bil rokopis napisan v naglici, toda kolikšna ljubezen je morala biti v Chopinu v trenutku, ko je zapisoval te note!

Naenkrat začutim, kako cela skladba zveni v meni kot ena sama nota. Zbranih misli stopim h klavirju in zaigram valček v celoti: kot da bi mi duh narekoval, katere note moram igrati, kako moram oblikovati vsak udarec na tipko in kako poslušati vsak ton, srce pa bi navdihovalo življenje vsakemu tonu!

Tudi pisanje učnih načrtov je zgodba zase, ki govori o utesnjenosti sistemov. Do konca septembra smo morali vsi učitelji v glasbenih šolah oddati načrt, v katerem morajo biti določene skladbe, ki naj bi jih vsak posamezen učenec med šolskim letom predelal. Toda praksa je drugačna: z nekaterimi učenci je možno delati po načrtu, drugi mu niti najmanj ne morejo slediti, tretji pa so taki, kot moja komaj desetletna učenka, ki me že nekaj časa preseneča s tem, da za klavirske ure pripravi skladbice, ki jih je najprej slišala pri sošolkah, nato pa so postale izziv še zanjo. Pred nekaj dnevi mi je ta učenka zaigrala melodijo, ki sem jo takoj prepoznala – bila je del skladbe Balada za Adelino. Plehka, romantična, solzava, kompozicijsko dokaj prazna, a vendar marsikatera najstnica sanja o tem, da bi jo igrala. Kot da bi vedela, da nimam visokega spoštovanja do te skladbe, me je učenka previdno vprašala, če obstaja kakšna verjetnost, da bi to skladbo igrala. Pravzaprav se nisem kaj dosti potrudila, da bi dala upanje njeni želji ...

“Opala, pa ja ne, da sem tudi jaz ena tistih!” sem se zamislila dva dni kasneje. Obljubim si, da bom stopila iz omejitev lastnega sistema in deklici kot darilo za njen rojstni dan omogočila, da razveseli sebe, mamo in druge domače. Tudi meni je pred leti moja učiteljica dovolila igrati valček za valčkom ...

Damjana Zupan

– OSREDNJI DEL OZ. NEKJE NA ZAČETKU:

Tokrat so moje pisanje navdihnile misli, ki so se mi utrnile med seminarjem estonskega profesorja Arba Valdme, ki ga je za slovenske klavirske pedagoge v začetku marca v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani organiziral novogoriški BIT. Ob spremljanju dogajanja sem se ves čas spominjala prvega bivanja profesorja Valdme v Sloveniji, leta 1987, ko je vodil poletni klavirski tečaj v Zemonu. Takrat sem se kot študentka udeležila tečaja in odtlej razvijala nova spoznanja, zapiski, ki so nastali na tečaju, pa (še danes) občasno služijo kot nekakšna biblija klavirskega igranja. Spomini so odprli poti drugim spominom, zato sem se odločila napraviti prepih skozi občutke monotonosti sedanjosti ter zanemarjanja preteklosti in osvežiti svoje misli, zamisli in načrte s pomočjo naslednjih virov:

• Tad Szulc. Chopin in Paris. A Lisa Drew book/Scribner, New York, 1998.

• Ekier, Jan. Julian Fontana as the Editor of Chopin's Posthumous Works. Chopin Studies, Frederick Chopin Society, Warsaw, 2000.

• Hedley, Arthur (translated and edited by). Selected Correspondence of Fryderyk Chopin (Collected and Annotated by B. E. Sydow). Heinemann, London, Melbourne, Toronto, 1962.

Chopin: Complete Works: Waltzes. Editor Paderewski, Instytut Fryderyka Chopina, MCMXLIX.

Chopin: Complete Works: Waltzes. Henle Verlag, München.

• Posnetki Chopinovega valčka v As-duru, op. 69. št. 1, v interpretacijah pianistov: L. Pennario, A. B. Michelangeli, R. Smendzianka, N. O. Leban.