Letnik: 2002 | Številka: 5 | Avtor/ica: Jane Weber

Dave Apollon

Mož z mandolino

Dave Apollon je bil prvi mandolinist Novega sveta; prvi, ki je tehnično obvladal glasbilo in hkrati znanje uporabil tudi pri igranju drugačne, predvsem sodobne glasbe. Čeprav v njegovem igranju spoznamo številne prvine klasičnega načina igranja mandoline, je Dave največkrat improviziral.

“Leta 1973 sem srečal mojstra jazzovske mandoline Jethra Burnsa. Ko sem ga vprašal, kdo je najboljši mandolinist, kar jih je slišal, je brez pomislekov odgovoril: “Dave Apollon.” To je bilo dovolj, da sem začel iskati Davove plošče in raziskovati njegovo zgodovino. Rezultat iskanja je zbirka njegovih pesmi na dveh zgoščenkah. Poleg posnetkov iz petdesetih let, ki so bili vsi prodajne uspešnice, zbirka vključuje še nekaj krajših posnetkov, ki jih je zbrala Danzi Apollon med mojim obiskom leta 1973. To so glasbene točke iz kratkih filmov, ki jih je Apollon posnel v studiih filmske družbe Vitaphone. V zbirki so še štirje domači posnetki in album z naslovom Lots of Love, ki ga je Dave izdal pri založbi Romance Records leta 1956. V zadnjem hipu je prišlo na dan še več posnetkov pesmi Lover, ki so prav tako nastali v obdobju, ko je bila Davova ustvarjalnost na vrhuncu. So prave mojstrovine! S to zbirko bomo približali poslušalcem številne redko slišane posnetke izjemnega mandolinista.” (David Grisman, avgust 1997 (iz spremne besede k Apollonovi zgoščenki))

Davovi stavki, okraski in kadence zlahka dopuščajo svobodo in spontanost in vsi aranžmaji v pesmih Who in St. Louis Blues, pri katerih je bil producent on sam, so pravzaprav tradicionalno jazzovsko preigravanje. Njegov izjemni slog je navdušil in vplival na mandoliniste iz vseh glasbenih okolij – od klasikov do ljubiteljev bluegrassa. Čeprav Apollonov glasbeni opus ne sodi med obsežnejše, sta njegovo odlično igranje in pestrost repertoarja mandolinistom postavila nova merila, ki so še danes vir navdiha.

Vrhunski glasbenik, ki so ga na nastopih vsa leta napovedovali kot najboljšega virtuoza na mandolini na svetu, se je rodil v revni židovski družini v Kijevu 23. februarja 1897. Že v zgodnjih letih je pokazal veliko daru za ples in glasbo. Po povsem ponesrečenem srečanju s togotnim učiteljem violine se je mladi čudežni deček sam začel učiti igranja na mandolino s polhruškastim trupom, ki mu jo je podaril oče. Po revoluciji so bile mandoline prepovedane in v javnosti so jih nadomestila bolj tradicionalna glasbila, kot so domre in balalajke. Nekaj let pozneje, ko je neki znani italijanski virtuoz na mandolini (ali Bernardo de Pace ali Leopoldo Francia; oba sta namreč gostovala široma po tedanji carski Rusiji v prvih letih 20. stoletja) prišel v Kijev, se je Dave odločil, ga poiskal in prosil za pomoč. Očitno prošnja ni bila zaman, saj je že pri štirinajstih letih igral dovolj dobro, da je zbral skupino in igral v kijevski kinodvorani, dve leti pozneje pa je imel prvi solistični koncert z Montijevim Czardasom in drugimi zahtevnimi deli.

Rešilna himna

Leta 1915, ko je bila prva svetovna vojna na vrhuncu, je Apollon odložil mandolino in jo zamenjal z rusko mušketo (puško). Le včasih je ponoči vzel v roke mandolino in razvedril vojake z divjo narodno glasbo. Neko noč ga je slišal poveljnik ter ga skupaj z mandolino hitro premestil v poveljniški tabor. Naslednjih nekaj let ruske revolucije je Apollon prebrenkal razmeroma brez težav. Bili pa so tudi trenutki, ko mu je šlo za nohte. Tako je bilo nekoč celo njegovo življenje odvisno od tega, kako dobro bo odigral himno, ki je sicer sploh ni poznal. “V kakšnem tonovskem načinu jo pa pojete?” je Dave vprašal grozečega kozaka. “Jaz ne vem ničesar o tonovskih načinih!” je zarenčal mučitelj. “Začni peti, pa bom vedel,” mu je odvrnil Apollon. In ko je kozak začel rjoveti napev, je Dave odlično odigral spremljavo. Med vojno se je igranje mandoline izkazalo za Davovo najmočnejše orožje. Ko so se razmere zaostrile, je odpotoval najprej v mesto Odesa, pozneje v Vladivostok, in menda je mučno potovanje po transibirski železnici trajalo 33 dni. Kasneje je zapustil domovino in odplul na Filipine. Zaposlil se je kot glasbenik in plesalec v gledališču Lyric Theater v Manili, od tam pa odšel na Japonsko, se nekaj mesecev preživljal z igranjem, potem pa si je priskrbel vstopni vizum za Združene države Amerike.

Apollon pride v Ameriko

Leta 1919 se je Apollon izkrcal v San Franciscu, vendar se je takoj odpravil v New York k bratu Jakobu, ki mu je ponudil delo v usnjarski delavnici. A kaj, ko si je Dave želel uspeti v svetu zabave. V največjem newyorškem gledališču Palace so imeli vsak petek zjutraj avdicije, in Dava so takoj najeli. Naslednji ponedeljek je že igral glasbo ob nastopu priljubljene plesne skupine The Ford Sisters; na mandolino je zaigral Sarasotovo Gypsy Aires in doživel izjemen uspeh. S potujočo skupino Keith-Albee je podpisal pogodbo za tri leta in začel skoraj dvajsetletno kariero v vodvilskem gledališču.

Mandolinist z naglasom

Z glasbenega zornega kota je presenetljivo, da Dave v gledališču ni uspel toliko zaradi divjega igranja na mandolino kot zaradi močnega naglasa. Mae West ga je prvič opazila leta 1923, ko je igrala z njim v predstavi Ginger Box Revue v gledališču Greenwich Village Theater. Na njeno prigovarjanje je Apollon začel napovedovati točke, sprejel je tudi nekaj vlog v različnih parodijah, občinstvo pa je ob njegovi polomljeni angleščini umiralo od smeha. Drugi razlog za njegov hitri vzpon in slavo je bila njegova sposobnost, da je hitro prepoznal nadarjene ljudi. Z navdušenjem in zanosom je začel organizirati satirične kabaretne revije, najemal je pevce, plesalce, komedijante, žonglerje, glasbenike, scenske delavce, kostumografe in druge ljudi, ki jih je potreboval na odru in za njim. Poleg tega je sam še vedno plesal, igral mandolino in nastopal kot strokovnjak za obrede in slovesnosti.

Leta 1925 je Apollon srečal skupino nadarjenih brenkačev s Filipinov, ki so izgubili delo v neki drugi predstavi. Takoj jih je najel in začeli so vaditi za nastope in glasbene točke. Pod imenom Dave Apollon and His Manila Orchestra so nastopali vse do poznih tridesetih let. V poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih je bil Davov nastop, napovedan kot The Dave Apollon Revue ali Revija Dava Apollona, ena največjih atrakcij Albeejeve potujoče skupine, s katero je petindvajset tednov na leto nastopal v gledališču Palace. Leta 1931 je odpeljal skupino na dvotedensko gostovanje v svetovno znani londonski Palladium. Predstavo so z navdušenjem sprejeli in gostovanje je bilo podaljšano še za dodatnih šestindvajset tednov, prav zaradi stalnega gledališkega uspeha pa je Dave zanemaril koncertne dvorane in obiske v snemalnih studiih.

Prva snemanja in filmi

8. junija leta 1932 je Dave Apollon v New Yorku naredil prve posnetke pri založbi Brunswick. S spremljevalno skupino filipinskih brenkačev je posnel dve skladbi, Mandolin Blues in zelo uspešno Russian Rag (ki se v osnovi opira na Preludij št. 2 op. 3 Rahmaninova, znana pa je tudi s plošč odličnega Sama Busha), ter dva argentinska tanga, A Media Luz in No Te Enganes Corazon. Ti posnetki so enkratna mešanica latinske in ruske romske glasbe ter ameriškega ragtima, pa tudi vroče mandoline z levega brega Volge. Ti štirje posnetki so edini uradno izdani posnetki iz Davovega gledališkega obdobja.

Dave Apollon je pred tem zaplul še v filmske vode in leta 1929 v studiih filmske družbe Vitaphone v Brooklynu posnel prvega od sedmih kratkih glasbenih filmov z naslovom Dave Apollon and his Russian Stars. Naslednjih deset let je naredil še več takšnih kratkih glasbenih filmov, ki so temeljili na točkah, ki jih je sicer s skupino igral v gledališču. Med drugim so to filmi Hot From Petrograd iz leta 1930, The Wishing Stone iz leta 1935 in Movie Mania iz leta 1936. Edini posnetki Davovega odličnega igranja iz tega obdobja so ti tonski trakovi! Apollon in njegov orkester so nastopili še v filmu družbe British Lion In Town Tonight, ki so ga posneli na gostovanju v Londonu leta 1931.

Leta 1937 se je Dave oženil z Danzi Goodell, ki je v njegovih predstavah nastopala kot “ekscentrična plesalka”. Preselila sta se v New York in prijateljevala z Gershwini, Akimom Tamirovom, Ethlom Mermanom in drugimi pomembnimi osebnostmi sveta zabave. Čeprav je priljubljenost glasbenih filmov ogrožala žive nastope v gledališčih, je Dave še kar nekaj časa nastopal s skupino, potem pa se je preusmeril v nočne klube. Odprl je Club Casanova v elitnem delu Manhattna, imenovanem Upper East Side, in v njem zabaval goste s skupino Dave and His Apollonians, v katero je poleg že preverjenih brenkal vključil še trobento in klarinet. Čeprav ni uradno izdanih posnetkov iz tega obdobja, se je Apollon vendar kdaj pa kdaj zaprl v studio in posnel melodije na acetatne plošče. Dvakrat je posnel pesem Who in pri obeh dokumentiranih različicah bi lahko trdili, da gre za ene prvih posnetkov jazzovske mandoline. Spanish Fantasy je njegovo samostojno delo; pesem je odigral na dve različni mandolini in do danes ostaja Davov edini ohranjeni solistični posnetek.

Leta 1937 je naš mandolinist nastopil v ameriškem celovečernem filmu družbe Universal Merry Go-Round, leta 1939 pa je posnel še zadnja dva kratka glasbena filma: Dave Apollon and His Club Casanova Orchestra ter Dave Apollon and His Orchestra. V štiridesetih letih 20. stoletja sta bila Davovo življenje in delo še bolj razgibana, saj je opustil nočni klub in sprejel delo na Broodwayu. S komikom Edom Wynnom je pripravil predstavo Boys and Girls Together, v začetku leta 1941 pa je posnel osem pesmi za založbo Decca; v njih poleg mandoline slišimo tudi nežno igranje klavirja in kitare. Njegovo najčistejše preigravanje narodnih in romskih melodij je ujeto prav na teh posnetkih.

Ljubitelj romske glasbe

Ljubezen do romske glasbe je Dava spremljala vse življenje. Leta 1936 je preživel enajst dni v Budimpešti in vsrkaval romske melodije. Spoznal je skladatelja po imenu Dinicu, avtorja pesmi Hora Staccato, napisane prav za mandolino, v Londonu pa se je spoprijateljil z Johnom Gulescom, največjim romskim violinistom. Apollon se je odločil igrati to glasbo v pravem romskem duhu. Leta 1946 je ob spremljavi celotnega godalnega orkestra posnel štiri romske skladbe pri založbi Manor Records in jih izdal kot Modern Gypsy Melodies. To je dalo povsem nov zvok mandolini in romski glasbi. Istega leta je igral z legendarnim romskim glasbenikom Djangom Reinhardtom, ki je bil po Davovem mnenju najboljši kitarist, kar jih je kdaj slišal. Nastopila sta v nekem manhattanskem nočnem klubu med Djangovim gostovanjem po ZDA z orkestrom Duka Ellingtona. V spremni besedi k zbirki Moderne Romske Melodije je Dave zapisal: “Romi so povsod enaki, ne glede na to, v kateri državi živijo. Njihovo veselje in žalost sta tako pristna, da si lahko vsak glasbenik samo želi, da bi igral tako, kot igrajo oni.

Dave je na začetku leta 1947 nastopil v elitni dvorani za kotiljon (skupinski ples s figurami) v newyorškem hotelu Pierre; spremljali sta ga “dve privlačni mladi dami svetlih las, Laverne Gustafson in Lois Bannerman, prva na klavirju in druga na harfi”. Nastop je bil zelo uspešen in so ga še nekaj let ponavljali v različnih hotelih in gledališčih. Medtem je posnel še najljubšo vodvilsko točko, St. Louis Blues, ki jo je zaigral skupaj z gospo Gustafson. Ta čudovito nenavadni spomin, jazzovski duet, nam pojasni, kaj ga je v tistem obdobju v glasbi najbolj privlačilo.

Bleda petdeseta

V zgodnjih petdesetih letih je začela Apollonova priljubljenost bledeti kljub pogostim solističnim nastopom po radiu in po televiziji. Do leta 1954 je postalo jasno, da je veliko lažje najti službo na Zahodni obali, zato se je Davova družina skupaj s sinovoma Mikom in Leom odpravila v Hollywood, kjer je Dave našel vrsto glasbenikov, s katerimi je lahko sodeloval. Eden takih je bil mladi harmonikar Jimmie Haskell, ki se je razvil v enega vodilnih hollywoodskih piscev aranžmajev in skladateljev za orkester. Na Apollona je brez dvoma vplival komercialni hollywoodski zvok, ki je zaznamoval vso popularno glasbo tistega časa. Leta 1956 se je podpisal kot producent prvega pravega albuma, posnetega pri založbi Romance Records. Na albumu Lots of Love Dave igra ljubezenske pesmi in balade skupaj z drugimi mandolinisti; skladbe odlikujejo bogati orkestrski aranžmaji, ki so delo Gena Sharfa, dve pesmi pa se ločita od sicer lepo zaokrožene celote. Prva je Love Me or Leave Me - v ospredju sta mandolina in klavir, pesem pa je odigrana v slogu, značilnem za Apollona v zgodnjih štiridesetih letih. Druga pesem je Lover, odigrana v divjem tempu. Album je bil zelo priljubljen v Las Vegasu, pesmi pa so pogosto vrteli na lokalnih radijskih postajah.

Leta 1958 je Wilbur Clark, lastnik gostilne Desert Inn v Las Vegasu, vprašal Dava, ali bi lahko dva tedna nastopal pri njem. Dave je hitro zbral zasedbo z mandolinami, mandolami in mandočelom, igranje pa je bilo tako uspešno, da je Apollon s prijatelji ostal v gostišču še vse leto. Z družino se je preselil v Las Vegas in tam delal do leta 1963. Čeprav se je to delo krepko razlikovalo od njegovih zgodnjih vodvilskih nastopov v gledališču, je Dave z užitkom igral turistom melodije, ki jih je preigraval že toliko let.

Upepeljena mandolina

V zgodnjih šestdesetih letih je Apollon posnel tri albume za založbo Coral: Mandolins, Mandolins, Mandolins, The Magic of the Mandolin ter Travelin' Mandolin. Vsi aranžmaji in posnetki so bili narejeni v Hollywoodu. Davovo igranje je bilo značilno brezhibno, vendar je surovi in s čustvi nabiti zvok, ki ga je bilo čutiti na zgodnjih posnetkih, nekoliko zbledel. Ko je zapustil Desert Inn, mu je šibko zdravje preprečilo nastopanje in snemanj je bilo zanj za vedno konec. Dave Apollon je spokojno umrl doma v Las Vegasu 30. maja leta 1972. Na njegovo željo so njegovo prvo mandolino, ki jo je skrbno hranil vsa ta leta, upepelili z njim.

Jane Weber

VIRI:

- Zasebni zapiski Davida Grismana v prevodih Petre Hrovat.

- Intervju z Davidom Grismanom (iz avtorjevega arhiva, posneto leta 2000).

- Spremna beseda k albumu: Dave Apollon The Man With The Mandolin - Complete Recordings, 1930-1956 (ACD-27) (avtor: D. Grisman, 1997), in Grismanova spletna stran: www.dawgnet.com.

- Sam Bush: Notna Knjiga z naslovom Sam Bush Teaches Mandolin Repertoire and Technique. Bush v njej razlaga Apollonov slog, na priloženi zgoščenki pa odlično zaigra Apollonovo skladbo Russian Rag (www.musicdispatch.com).