Richard in Mimi Fariña

Zlitje poezije in zvoka

Lanskega novembra je Vanguard, ena od najstarejših ameriških folk založb, izdala lično zbirko treh zgoščenk, v katerih se zrcalijo eni od najbolj magičnih trenutkov v povesti ameriškega folk preporoda šestdesetih let. Odsevi subtilnih resonanc opreklja in kitare pokojnih zakoncev Fariña.

Tihe radosti bratovščine

Za revitalizacijo in popularizacijo ameriških ljudskih godb (in posledično tudi evropskih) “krivimo” karizmatičnega in neumornega “terenca” - etnomuzikologa Alana Lomaxa, ki je z marksističnim političnim agitatorstvom v stilu Ljudske pesmi tistim (in za tiste), ki jih prepevajo, zakuhal pravo revolucijo v nastajajočem folk žanru. Na poteh “kozmične Americane” je odkrival naturščike in njihove pomeščanjene sobrate ter jih namestil na koncertne odre ameriških velemest, kjer se je lahko tudi urbana intelektualna mladež na lastne oči in ušesa prepričala o dobronamernosti poslanstva podeželskih rojakov. In rodilo se je tako imenovano gibanje za ljudsko pesem (ali Folk Song Movement), ki je kmalu produciralo kopico mladih gorečnežev, osredinjenih okoli newyorške boemske enklave Greenwich Village, kjer so v zadimljenih kavarnah “kovali zaroto” proti v nebo vpijočim socialnim krivicam ter nenasitni potrošniški mrzlici naglo vzpenjajočega se ameriškega srednjega razreda. To seveda ni bilo prav nič povšeči tedanjemu predsedniku ZDA McCarthiju, lovcu na komunistične coprnike in coprnice. Gorele so grmade in ameriška folk eminenca je bežala čez Atlantik – v varno zavetje sestrske Britanije. Ter mimogrede še na zahodnem krilu Evrope ušpičila podobno “lumparijo”. Tako se je kalilo jeklo folk preporoda v petdesetih letih.

Šestdeseta leta so bila “mehkejša” že na samem začetku. Prišel je J. F. Kennedy, ki je (iz)našel demokracijo. In Martin Luther King, ki je imel vizijo. “Ljudski” entuziazem Greenwich Villagea je odmeval do londonskega Soha. In še dlje. Vse je brstelo in se razcvetalo – tudi folk revival. Avantgardna mladina, okužena z vročekrvnimi zvoki rokenrola, navdahnjena s postbitniško spiritualnostjo in prizemljena v udarniški protestnosti, ki jo je poosebljala izkušnja folk muzike, je nedotakljivo ljudsko glasbeno obliko pregnetla z novo odkritimi soničnimi svetovi ter lastno poetiko. Jo desakralizirala. Vsaj tako se je dozdevalo očetom, botrom, stricem in drugi preporodniški žlahti. Sky is the limit!, je vrvelo po Ameriki. In prišlo na ušesa nadobudnim kantavtorjem: Bobu Dylanu, Joan Baez, Philu Ochsu, Tomu Rushu, Ericu Von Schmidtu, Tomu Paxtonu, če omenim le nekatere. Tudi Richardu Fariñi.

Praznovanje sivega dne

Fariñi (1937-1966) je po žilah plala temperamentna irsko-kubanska kri. O eksplozivni mešanici Erosa in Tanatosa priča že dejstvo, da je kot deček sanjal o duhovniškem poklicu, kasneje presedlal na študij strojništva (vmes še skočil na Irsko in se zagrel za IRO) ter pristal v oglaševalni agenciji na elitnem Manhattanu. Umetniško strast je že kot srednješolec gasil z objavami lastnih pesmi v newyorških literarnih revijah, v šestdesetih letih pa se je že uveljavil kot talentiran pisec poezije in kratke proze. Kmalu pa je odkril prešerno in inspirativno družbo Greenwich Villagea in življenje ni bilo nikoli več takšno kot poprej. Spomladi šestdesetega je tamkaj spoznal čedno in obetavno teksaško folk pevko Carolyn Hester. Po osemnajstih dnevih prijateljevanja sta se vzela v Mehiki. Hesterjeva je mladega moža kmalu vpeljala v skrivni svet ljudske zvočnosti in mu, s posredovanjem stanovske kolegice – folk pevke Jean Ritchie iz Kentuckyja, zaupala misterij obskurnega hribovskega opreklja, ki so ga v odročne kentuckijske hribe v prejšnjih stoletjih zanesli evropski priseljenci. Umetnost igranja je bila tiste čase znana le peščici etnomuzikologov, ki so se na terenskih poteh po razgibani pokrajini Kentuckyja (in Apalačev) srečevali z godci in izdelovalci tega edinstvenega instrumenta. Kaj se je zgodilo, ko ga je v roke dobil naš znanec, pa kasneje.

Pretok glasbenih, filozofskih in ideoloških idej folk revivla med Ameriko in staro celino se je v zlatih šestdesetih letih še intenziviral. Zatorej ni presenetljivo, da so v iskanju korenin tradicionalne glasbe[1] in kreativnosti čezoceanskih somišljenikov ameriški folkiji množično romali v evropsko folk Meko. Londonska klubska scena[2] je ponujala dober “žur”, sklepanje novih (glasbenih) prijateljstev in zavezništev ter tudi obogatitev repertoarja z biseri otoškega ljudskega izročila. Tja se je podal tudi 25-letni Fariña in s soprogo Carolyn očaral obiskovalce angleških folk klubov ter škotskega edinburškega folk festivala. Medtem ko je žena vložila ločitveni postopek, je pokukal še čez rokavski preliv, natančneje v Pariz – mesto svetovljanov, boemov, popotnikov in zaljubljencev. In Amorjeva puščica je bila izstreljena. Izbranki je bilo ime Margarita - Mimi Baez (1945-2001) – nadarjena plesalka, kitaristka[3] in pevka še bolj nadarjene starejše sestre, folk pevke Joan Baez, ki je s kristalnim sopranom takrat že medila staro in mlado široma po svetu. Ob njunem prvem srečanju je lepotica škotsko-mehiških staršev štela rosnih sedemnajst let. Čez nekaj mesecev je sledila skrivna pariška poroka ter kasneje še uradna potrditev v domovini. Vmes pa, seveda, veliko glasbe. Par se je preselil v (ameriški) Cambridge, kjer se je aktivno vključil v tamkajšnjo klubsko folk sceno, na poti do slave pa jima je priskočila na pomoč sestra (in svakinja) Joan - in pogodba s prestižno ameriško založbo Vanguard je bila kmalu podpisana. V dolgem vročem poletju 1965 sta zakonca Fariña postala obetajoč glasbeni tandem, vzhajajoča zvezda, ki je zasijala na ameriškem glasbenem nebu. Že aprila istega leta sta ob večinoma minimalistični (samo)spremljavi na kitaro in oprekelj posnela prvenec Celebrations For a Grey Day, malo mojstrovino novodobnega folka, ki je ljudsko melodiko vpel v čutno, subtilno, izvirno in eklektično vizijo prihajajoče vodnarjeve dobe. In če je bil Woodstock kulminacija in hkrati zaton neskončno dolgo trajajočega “poletja ljubezni” ameriške hipijade, je imel newportski folk festival 1965 približno enak učinek za urbana folk plemena. Dylan je ojačil dobro staro akustično kitaro in spremenil tok zgodovine popularne godbe. In revivalisti puristi so si pulili lase in preklinjali dan, ko se je nesrečnik rodil. In vsi so poslej govorili le še o njem. In pozabili na druge. Tudi na nepozaben “deževen” nastop Richarda in Mimi, ko se je kljub močnemu nalivu pred odrom zbrala množica radovednežev in ljubiteljev folka ter poplesovala ob hipnotičnih zvokih nenavadne instrumentalne komunikacije. Nebo je bilo blizu.

Decembra je izšel še njun drugi album Reflections In a Crystal Wind, ki je pogumno stopil na pot porajajočega se folk rocka. Avtorski komadi so bili tokrat podkrepljeni z elektrificiranimi aranžmaji v režiji “prekaljenih mačkov” Bruca Langhorna, Johna Hammonda, Charlesa Smalla, Russa Savakusa in drugih članov Vanguardovega hišnega benda. Glasbena napoved za mlada zakonca – nadvse obetavna.

30. aprila naslednjega leta je Mimi praznovala polnoletnost, Richard pa knjižno izdajo literarnega, napol avtobiografskega prvenca Been Down So Long It Looks Like Up To Me. Na zabavi si je Dick (kot so mu pravili prijatelji) zaželel vožnje z znančevim harleyjem-davidsonom. Pol ure kasneje je bil mrtev. Ironičen splet slavja in smrti, čudaška mešanica radosti in mračnosti, ki je prevevala njegove romane in besedila pesmi, je postala njegov epitaf.

Dve leti kasneje je 23-letna vdova posthumno izdala še ploščo z nadvse prikladnim naslovom Memories,[4] kolaž neizdanih studijskih posnetkov, ki se niso uvrstili na prejšnja albuma, newportskih koncertnih trakov ter dveh skladb z nikoli dokončanega albuma Joan Baez, ki ga je produciral Richard.

Mimi se je istega leta znova omožila z glasbenim producentom Milanom Melvinom, vendar zakon ni trajal dolgo. Kasneje se je pridružila potujoči komedijantski igralski skupini The Committee, sodelovala na številnih albumih bolj ali manj znanih ameriških kantavtorjev, v poznih sedemdesetih letih pa je v San Franciscu ustanovila dobrodelno neprofitno organizacijo Bread and Roses, ki je za socialno ogrožene in izolirane organizirala brezplačne koncerte znanih glasbenikov. Sredi osemdesetih let je posnela solistično ploščo (Solo, 1986), potem pa utonila v pozabo. Nazadnje smo o njej slišali lanskega julija, ko je svet obkrožila novica, da je Mimi Baez Fariña podlegla zahrbtnemu raku. Pravljice o legendarnem glasbenem potovanju zakoncev Fariña je bilo nepreklicno konec.

Tkanje modalnih spominov

Glasbena zapuščina tega inovativnega vokalno-instrumentalnega folk dueta je ohranjena preteklost burnih šestdesetih let 20. stoletja, ko so se zvočne dimenzije stkale v mavričaste simfonije na videz nezdružljivih glasbenih svetov. In kozmos je vibriral na istih resonančnih strunah. Med sozvočje duha in glasu so se prikradla novo odkrita arhaična glasbila, z njimi nove tehnike igranja, napredek tehnologije je omogočil drugačne načine glasbene produkcije in recepcije in še in še. Eksperimentiranju ni bilo videti ne začetka ne kraja.

Mimi in Richard sta bila poosebljenje takšnih fuzij, s katerimi se je oplajala novodobna ljudska godba. Njune pesmi so temeljile na enkratni, poliritmični in improvizatorični medigri kitare in strunskega opreklja. Čeprav je bil glavni pisec besedil Richard[5], gre Mimi pripisati kreativen, izviren in distinktiven slog brenkanja na kitaro, ki se je stopil z rezkimi zvoki opreklja. “Izpopolnjena oblika, prefinjena subtilnost, silna muzikaličnost,” so kimali kritiki in poznavalci. David Hajdu, glasbeni kronist celo trdi, da je bila Mimi tista, ki je prispevala velikanski delež k Richardovemu glasbenemu razvoju: “Brez njenega poznavanja glasbene teorije, pomenov akordov in kreativnosti ne bi bil Richard niti pol pisca besedil, v kakršnega se je razvil.” Njeni kitarski umetelnosti se je v avtobiografiji poklonila celo sama Joan.

Pa vendar tudi Dick ni bil od muh. Njegovo obsedenost z oprekljem smo že omenjali. In v tem je bil neprekosljiv. Apalaški (ali kentuckijski ali hribovski) oprekelj je prvič videl v naročju Jean Ritchie in se v ta “primitivni” ljudski instrument nemudoma zaljubil. Kasneje se je tudi sam srečal z ustvarjalci, poustvarjalci in izdelovalci tega glasbila[6], poslušal njihovo igranje ter tako razvil samosvojo zvočnost, ki se je precej oddaljila od tradicionalne in dodajala sinkopirano, polimodalno, strastno, divjo, zvonkljajočo ritmiko, v kateri zaznamo tudi elemente arabskih, sefardskih, afriških in indijskih glasbenih izročil.

Tradicionalni apalaški hribovski oprekelj (kakršnega je uporabljal tudi Fariña) je podolgovato leseno glasbilo v obliki elipse ali peščene ure. Število strun variira (navadno ima tri ali štiri), vse pa so uglašene v enakem tonu (ponavadi v durovski lestvici). Igra se s trzalico, malimi paličicami ali pa kar s prsti, v različnih tonovskih načinih. Takšna vrsta opreklja se je razširila po Britaniji in Ameriki, medtem ko so bile drugod – npr. v slovenskem prostoru - razširjene tako imenovane male cimbale: oprekelj trapezoidne oblike, na strune udarjamo s kladivcem.

Richard je popolnoma predrugačil zven tradicionalnega zvočila[7]. Njegov inovativen slog igranja je eden najbolj magičnih ter ekspresivnih poskusov zlitja poezije in zvoka turbulentnih šestdesetih let, ki je botroval pravi opreklarski mrzlici. Richardov unikatni slog igranja so tako med drugim povzeli in dodelali John Blosser, Ed Rashed, Joellen Lapidus in nihče drug kot “kotaleči se kamenček” Brian Jones, cenjeni multiinstrumentalist in raziskovalec svetovnih godbenih zapuščin.[8] “Danes nihče več ne igra opreklja tako kot Richard. Ne gre za vprašanje tehnike, ampak predvsem za popolno predanost instrumentu,” še sklene Hennessy.

V iskanju najustreznejšega kanala za kategorično težko zapopadljivo povezavo neba in zemlje se je Fariña posluževal tako glasbe kot besed. Tudi on je odkril neusahljiv vodnjak tradicionalne muzike, pil nje prelesti, hkrati pa ji dodajal sonične in ubesedene vizije. Tako premnogi avtorski komadi v nedrjih skrivajo irske, škotske, ameriške in židovske[9] napeve, pustil jim je osnovno melodično obliko, zanemaril pa tekstovno časovnost in aktualnost ter s tem dvignil raven poezije, kar je bila do tedaj redka odlika pionirjev folk rocka. “Richardov način plagiatorstva ni bil le drzen, ampak tudi prikupno odpustljiv,” je v nekem intervjuju povedala Mimi. In z največjim veseljem so mu odpustili tudi drugi, očarani nad ljubkimi glasovnimi harmonijami (tako sproščenimi v primerjavi s tedanjimi pretencioznimi imitacijami kake Judy Collins, “svete trojice” Petra, Paula in Mary ali kanadskega sladkega para Iana in Sylvie), okretnim plesom kitare in opreklja ter umetelno skovanimi besedili.[10]

Danes sta oba zakonca že pod rušo. In svet ponovno odkriva prezrte mojstre folk alkimije, ki so se v ključnih trenutkih uspeli “vključiti” v planetarni infinitum. In se čudi odmevom kristalnega vetra, ki tke življenje, glasbo in čas Richarda in Mimi Fariñe.

Katarina J.

Diskografija:

Celebrations For A Grey Day (Vanguard/Statera, 1965)

Reflections In A Crystal Wind (Vanguard, 1965)

Memories (Vanguard, 1968)

Best Of Richard And Mimi Fariña (Vanguard, 1971)

Pack Up Your Sorrows: The Best of the Vanguard Years (Vanguard, 1999)

The Complete Vanguard Recordings (Vanguard, 2001) – komplet treh zgoščenk poleg rednih albumov vsebuje tudi njune doslej neizdane posnetke z newportskega folk festivala iz leta 1965.

Viri:

Knjižica The Complete Vanguard Recordings

http://www.richardandmimi.com

[1] Ameriška seveda v precejšnji meri izhaja iz britanske. Pridevnik britanski v našem primeru geografsko označuje tako angleško, škotsko, irsko in velško glasbeno izročilo.

[2] Govorim o folk klubih, ki so po zatonu skiffla v poznih 50. letih povsod po Otoku zrasli kot gobe po dežju in vsrkali vase množice mladih, ki so klubsko subkulturo dojeli kot revolt proti masovni produkciji popularnih godb, kot kritiko sodobnih družbenih razmer (beri – razredna stigmatizacija) in povratek k bolj naravnim, prvinskim in demokratičnim oblikam glasbenega izrazja.

[3] Kitara je igrala pomembno vlogo v socializaciji obeh Baezovih deklet (o najstarejši sestri Pauline umetniške aspiracije niso izpričane). Petja in igranja sta se priučili že doma v Kaliforniji ter ga kasneje izpopolnjevali na poteh od Bagdada do Pariza, kamor je družino vodila očetova služba.

[4] Izid plošče je bil povezan z obveznostmi do založbe, s katero sta podpisala pogodbo za tri albume.

[5] Edina Mimina avtorska stvaritev na ploščah je instrumental Miles (posvečen Milesu Davisu) na Reflections In a Crystal Wind.

[6] Med njimi velja omeniti še Paula Arnoldija in Terryja Hennessyja, ki še danes velja za enega najboljših izdelovalcev (in poznavalcev) apalaškega opreklja.

[7] Richard je hotel zvok opreklja električno ojačiti, vendar ga je prehitela zgodnja smrt.

[8] Zvoki apalaškega opreklja odmevajo v skladbi Lady Jane z odličnega albuma Rollingov Aftermath (1966).

[9] Ljubitelji anglo-ameriških ljudskih godb lahko v avtorskih skladbah odkrijete prikrite tradicionalne napeve, kot so I Once Loved A Lass, A Maid That's Deep In Love, The Cuckoo, Darling Corey, sefardsko Los Bibilcos ipd.

[10] Njune pesmi so v repertoar vključevali Joan Baez, Fairport Convention, Sandy Denny, Iain Matthews, Roger McGuinn, Tom Paxton, Judy Collins, Johnny Cash in mnogi drugi.