Petra Kolmančič

FANZINI: Komunikacijski medij subkultur

Frontier 015, Subkulturni azil, 2001, Ceršak

Nova knjiga iz zbirke Frontier izpod peresa Petre Kolmančič - Fanzini: komunikacijski medij subkultur - je v bistvu malenkostno predelana diplomska naloga, ki jo je avtorica zagovarjala na oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

»Mogoče tiči odgovor prav v težjem dostopu do tovrstnega tiska, zakaj kljub številčnosti, pestrosti in dolgoletni prisotnosti teh izdaj v slovenskem prostoru še ni izšlo nobeno obsežnejše delo, ki bi te tiskovine ustrezno obravnavalo,« ugotavlja Petra v uvodu v knjižico.

In res, informacije o fanzinih v Sloveniji in razmišljanja o tem pojavu smo doslej lahko črpali iz posameznih pričevanj večinoma rockovskih aktivistov; zbrana so recimo v zborniku Punk pod Slovenci, pa v Muršičevih Tratah naše in vaše mladosti ter Etnološkem orisu rock skupine, potem v posebnem bloku Časopisa za kritiko znanosti št. 178 in v posameznih prispevkih rockovskih publicistov, ki so se dotaknili tudi te tematike (od Marjana Ogrinca do Gorazda Beraniča, Gregorja Tomca ...).

Izhodišče in jedro analize je svet fanzinov underground kulture, s posebnim poudarkom na popisu fanzinov, ki so izšli v Sloveniji med letoma 1980 in 2000. Petra Kolmančič nam z občutkom intenzivne izkušnje in hkratne odtujenosti od množičnega, modernega življenja odpira pogled v svet drugačnih oblik kulture, v drugačne načine komuniciranja. Prav te oblike komuniciranja omogočajo posameznikom vzpostavljanje novih stikov in razdalj; to je potrebno, kadar predstavljamo nove, zapostavljene, recimo jim marginalne oblike izražanja. »V moderni umetnosti se namreč ustvarjalnost jaza kot estetska inovacija v ugodnem kulturnem kontekstu prevede v subkulturen pojav, v katerem se oba aspekta prepletata v živi ustvarjalnosti.« Fanzin kot sredstvo marginalnega izražanja (»fan« + »magazin«), fotokopiran ali kako drugače poceni reproduciran periodični tisk, ki ga proizvaja posameznik ali manjša skupina. Petra prevaja izraz kot ljubiteljski časopis ali časopis oboževalcev. Trideset let po izidu prvega fanzina se sredi šestdesetih let začno pojavljati tudi prvi glasbeni fanzini, ki so jih izdajali ljubitelji rockovske glasbe. In prav glasbeni fanzini so osrednja tema v knjigi, ki je razdeljena v tri vsebinske sklope.

V uvodu se seznanimo z glasbenim tiskom in elektronskimi glasbenimi mediji, s kratko zgodovino glasbenega tiska in z nastankom specializiranega rockovskega tiska. Osrednja tema razčlenjuje definicijo fanzina, njegove zvrsti, ustvarjalce, s posebnim poudarkom na glasbenih fanzinih in na kratki zgodovini ljubiteljskega tiska. Posebej so predstavljeni tipi fanzinov glede na vsebino, zvrst, umetniškost, esetiko, politiko, lokalnost, religioznost, slog. Razgaljajo se oblike produkcije, razmnoževanja, financiranja, načela »naredi sam«, distribucije in oglaševanja, underground estetika, ideologija in politika v underground tisku, anarhizem, feminizem, queer gibanje in okoljevarstveno gibanje.

Vsebine fanzinov bistveno zaznamuje subjektivni in osebni način pisanja, ki pomeni nasprotje objektivnemu poročanju v komercialnem tisku. Subjektivnost poročanja kot privilegij individualizma pomeni, da se kot ustvarjalec fanzina definiraš. Fanzine definira poleg vsebinskih specifik tudi svojevrsten način financiranja, produkcije, distribucije in trženja. Delujejo na polju »do-it-yourself« in upoštevajo načelo »non-(for)-profit«, seveda! Estetsko v underground kulturi je tisto, kar je spontano in energično. Od tod izhaja tudi »zmeda« v sprejemanju novih rockovskih fanzinov tipa SubRock in kasneje Rock Vibe.

Zanimiv primer s področja oblikovanja fanzinov so prve številke slovenske glasbene revije Rock Vibe, ki je leta 1993 povzročila zmedo v svetu slovenskih fanzinov, saj, kot je navedeno v ocenah, ni povsem jasno, ali je Rock Vibe fanzin (kamor bi ga lahko prištevali zaradi vsebine) ali glasbena revija (ima barvno naslovnico, urejeno obliko in komercialne oglase).

Predstavitev glasbenega tiska in razvoja glasbenega fanzinarstva v Sloveniji je, resnici na ljubo, v knjigi Petre Kolmančič tudi najboljše obdelana. Petri je uspelo natančno, s številnimi viri in navezavami - ne nujno vedno kronološko nanizanimi - zgodovino glasbenega fanzinarstva v Sloveniji osvežiti s številnimi novimi informacijami in komentarji takrat aktivnih fanzinarjev, ki jih danes najdemo v drugih vlogah, še vedno pa so vsi bolj ali manj v službi rock'n'rolla (na primer Sandi Maver, Igor Bašin, Dušan Hedl, Gorazd Beranič, David Kržišnik, Peter Stankovič, Simon Markič, če omenim samo nekatere).

Fanzin, tudi kot prostor kaljenja rockovskih kritikov in aktivistov, torej.

Ob vsej tej silni kreativni energiji in entuziazmu, znanju in želji, da bi posredovali glasbo in informacije v javnost, mi je žal, da v Sloveniji še nismo uspeli dobiti specializiranega, sodobnega, strogo profiliranega rockovskega časopisa, tipa MMR ali Flipside.

Knjiga Fanzini, Komunikacijski medij subkultur, Petre Kolmančič je izvirna, avtohtona študija na področju preučevanja popularne kulture v Sloveniji. Zanimivo branje predvsem za vse tiste, ki iščejo kaj več, pod površino, kjer dobesedno vre od ustvarjanja in kreativnosti.

Odličen informativni vodnik po marginalni, underground kulturi vseh oblik.

Varja Velikonja