THE APES

The Fugue in the Fog

Frenchkiss, 2001

»Hej, a je tole še legalno?« je kričal pevec Paul Weil in migal z razgaljenima ritnicama, ki sta mu bingljali izza pasu razcefranih kavbojk. Naj se sliši še tako butasto, ampak s tem me je dokončno prepričal, da sem si po končanem »guncanju afen« v MKNŽ kupil ploščo njegovega benda. Že med prvim poslušanjem me je spreletelo, da je Weilovo razkazovanje v resnici povzelo celoten modus operandi tega kvarteta: The Apes filozofirajo s kladivom. Namesto z instrumentalno virtuoznostjo ali s finesami pisanja besedil te šarmirajo s prvinskim, butnglavskim pristopom. Osnovna sestavina te zvočne godlje je hudo poudarjeno, prostorno treskanje tolkal, v katerem se utapljata grčáv bas, poln efektov, in malodane eteričen zven orgel ter mooga.

V izrazito rifovski zasnovi deluje glas, večino plošče skrit za telefonskim hreščanjem, kot ritmično, ne toliko melodično pomagalo. Besedila ne nagovarjajo zgolj z lastno sporočilnostjo, temveč kot soudeleženec v celostnem naskoku na naša ušesa. Samo ob železobetonskem, »zabluzenem« nihanju otvoritvene skladbe Black Tears lahko vrstici »Come on over / Cuz it's alright when you're on top« zvenita kot učinkovit del instrumentarija za pehanje poslušalstva v vsesplošno meseno zamaknjenost, ne kot navadno »preseravanje«.

The Fugue in the Fog pošlje vse, kar je cerebralnega, po cigarete ter nas zavrtinči v prešerno, sladostrastno valjanje po lastnih zavrelih sokovih. In to brez ene same kitare.

Dušan Rebolj