BRINA and STRING.SI

Graščakinja

Goga, 2001

Dejstvo, da etablirano gibanje za revitalizacijo in popularizacijo slovenske ljudske godbe dobiva vse več nadobudnih bratcev in sestric, ki se v iskanju mnogoterih glasbenih navdihov ozirajo prek Zilje, Mure, Soče in Kolpe ter z dodajanjem tako modernih kot že pozabljenih zvokov preobračajo kanon tradicije, mi na ustnice nariše nasmeh. Pa ne iz privoščljivosti ali puntarstva, kot bi si morebiti utegnil kdo misliti. Veseli me le, da z vzpostavitvijo raznolikih in medgeneracijskih (re)interpretacij domačega in tujega glasbenega izročila naša mala podalpska deželica vstopa v tisti pravi folk revival.

Še pogumnejši pa so mladeniči in mladenke, ki se drzno spopadajo s koloritom slovenske godbene dediščine in ji pustijo, da zadiha malo drugače. Slednjih, verjemite, ni prav veliko. Štafeto tako danes nosi mlada Brina Vogelnik – Saje, ki jo teža in veličina Štrekljevih Slovenskih narodnih pesmi spremlja že od najrosnejših let (glej Musko, št. 4/2002).

Pretanjeno poustvarjanje ljudskih balad je na samostojni poti dokazovala že v duetu Andrabrin ter v skupini Šišenska bajka, z godalnim triom String.Si pa sonični svetovi tradicije, kot jih začuti Brina, dobivajo angelske perutničke in hudičeve rožičke.

S prvim skupnim projektom, ki so ga poimenovali Graščakinja, tako zaobjamejo ves baladni kozmos. Ter hkrati vse, kar se najde vmes: od bajnih bitij, nezakonskih otrok, (ne)srečnih zaljubljencev, malih pastirčkov, godcev in brhkih deklet ter tavajočih dušic.

Izbira repertoarja je delo Brinine mame Eke Vogelnik, ki je notne transkripcije napevov zbiratelja narodnega blaga iz predprejšnjega stoletja – Stanka Vraza - skušala spojiti z zvočnostjo sodobnega časa.

Pravi trenutek pa je napočil šele dve desetletji kasneje, ko jih je prebudila Brina, instrumentalno življenje pa so jim vdihnili strunarji iz String.Si.

Ritmično sekcijo več kot uspešno zapolnjujeta kontrabas (Matjaž Zorko) ter druga violina (Marijan Dović), ki se poslužuje raznovrstnih violinskih artikulacij in akrobacij – od brenkanja strun do sunkovitih in kratkih potegov z lokom, ki še dodatno pripomorejo k dramatičnosti zvoka. Polifonost godal dopolnjujejo tolkalske veščine Blaža Celareca, zvonki obronki harfistke Lučke Josič ter vihrav klezmer Boštjana Gombača.

Instrumentalni aranžmaji skladatelja in violinskega virtuoza Vlada Batiste morda v uvodnih taktih zvenijo malce preveč komorno, a se prav kmalu razblinijo v razgibane, iskrive in senzibilne pripovedi o bajkah in šajkah, skozi katere kot bister potoček žubori Brinin glas.

Integriteto slovenske ljudske pesmi dekle izpoveduje z rahločutnostjo in liričnostjo, ki pritiče le še magičnemu petju morskih siren, ki so nekdaj mešale glave pomorščakom in štrene njihovim zvesto čakajočim ženicam na kopnem.

In ko se zapeljivemu milozvočnemu glasu pridruži še pravcat improvizacijski vihar glasbil v režiji godal (in ponekod tolkal in trobil), pri katerih takšne ustvarjalnosti do sedaj nismo bili vajeni – sploh ne v slovenski ljudski preporodni glasbi – nam je v trenutku jasno, da je Graščakinja prava mala revolucija v tako imenovanem SLOfolk žanru, primerljiva s samo Sedmino, čeravno na albumu ne najdemo nobene avtorske pesmi. Zgolj tiste, ki favorizirajo duhovno dediščino geografsko in družbeno marginalnih pokrajin našega etničnega ozemlja ter to nadležno obrobnost in minornost preobrazijo v znova odkrito veličino.

Raje me ne vprašajte, če vam zaupam venček najljubših. Ker je to enostavno pretežka naloga, saj so mi ljube prav vse.

Opevani plošček se mojega CD predvajalnika namreč drži kot klop. Tudi vašega se bo. Le pazite!

Katarina J.