Letnik: 2002 | Številka: 5 | Avtor/ica: Jure Potokar

COLLETTIVO LEÒN

Astolfo Sulla Luna

Samozaložba, 2001

Nenavadna in nadvse simpatična plošča se je znašla v mojem predvajalniku kompaktnih plošč s posredovanjem Zlatka Kaučiča, ki je član Levjega kolektiva, v tem primeru petčlanske zasedbe italijanskih jazzistov in improvizatorjev, med katerimi nekatere tudi mi dobro poznamo kot člane različnih Kaučičevih zasedb. Levji kolektiv se je najbolj proslavil s tem, da je lani v petih oddajah italijanske TV 5 sodeloval s slovitim Vittoriom Gasmanom. A na plošči ga najdemo v precej drugačni vlogi.

Astolfo sulla Luna je »jazz-event« z izvirno glasbo sopranskega saksofonista Antonia Marangola in kontrabasista Roberta Bartolija v desetih slikah, ki jih je navdihnila osebnost plemenitega viteza Astolfa iz epske pesnitve Besneči Orlando italijanskega renesančnega pesnika Ludovica Ariosta (1474-1533). Zgodba tega epa temelji na bojih med kristjani pod vodstvom Karla Velikega in Saraceni, potrebno napetost pa mu dajeta ljubezenski zgodbi med nasprotniki.

Posamezne slike uvajajo verzi iz Besnečega Orlanda v stari italijanščini, ki jih v slogu trubadurske lirike odlično recitira Francesco Lanza, nato pa sledijo glasbene interpretacije, ki so, če sem prav razbral, v temeljnih smernicah avtorjev pravzaprav precej svobodne. Kljub temu (ali pa morda prav zato) je glasba odličen primer zvočno razgibane in melodične italijanske improvizacije, ki jo je pravi užitek poslušati. Pogosto se namreč zdi, da je zasedba mnogo številčnejša, kot je v resnici, prav vsi nastopajoči – od omenjenih avtorjev glasbe do trobentača Marca Tamburinija, basovskega klarinetista Achilleja Succija in tolkalca Zlatka Kaučiča - dobijo priložnost za kratke solistične parte, čeprav se zdi, da je glasba najmočnejša in najbolj prepričljiva v kolektivni igri, ko pridejo najbolj do izraza kontrastni zvoki obeh pihal in trobente na čvrsti podlagi ritem sekcije.

Žal je že tako, da tudi v jazzovsko mnogo bolj osveščeni in razviti Italiji to ni projekt, ki bi zlahka našel založnika, zato so se glasbeniki odločili posnetke, ki so nastali leta 1999 v bolonjskem studiu, izdati kar v samozaložbi. Tako so pozabi iztrgali delček lastne ustvarjalnosti, ki bo nekoč morebiti vendarle naletela na več razumevanja in podjetnosti. Obojega si vsekakor zasluži.

Jure Potokar