SALOON

»(This Is) What We Call Progress«

The Track and Field Organisation, 2002

Po petih letih križarjenj po koncertnih odrih in iskanj pravega založnika so Saloon končno prispeli do prvega albuma, s katerim so se morda uspeli dokončno odmakniti od zvoka zgodnjih Stereolab in Velvet Underground. Tisto, kar je bilo od nekdaj izjemno »luštno« pri njihovem raziskovanju in iskanjih, je bilo veselje do eksperimentiranja ne glede na rezultate (glej intervju s skupino v Muski junija 2000). Saloon so ves ta čas igrali, nastopali, preizkušali zvoke, snemali in počasi rasli ter zoreli. Pesmi so sproti izdajali na sedempalčnih vinilih, nemalokrat zaradi pomanjkanja denarja tudi kot split singel.

Na letni lestvici oddaje Johna Peela so imeli Saloon lani celo dva komada med petdesetimi naj-pesmimi. Impact je zasedel 12. in Free Fall 49. mesto. Majhna londonska neodvisna založba The Track and Field Organisation je lani izdala singlico z dvojno A stranjo ter s komadoma Free Fall in Movemiento; to je bila najava za letošnji dolgo pričakovani album skupine »(This Is) What We Call Progress«. Saloon so naredili ploščo, polno upočasnjenega, prefinjenega, melanholičnega popa. Svojevrsten »folk« podton zvočni sliki daje viola, sicer pa sta gonilni sili zvoka brneča kitara in glas Amande Gomez. Nadvse zanimiva in provokativna se zdi produkcija, ki je skupno delo članov skupine ter Andrewa Prinza, kitarista newyorških darkerjev Mahogany. Na površju je ta produkcija vpadljivo plehka, hladna – predvsem v zvoku kitare in bobnov. Nizke basovske frekvence poniknejo v globino zvočne slike, piskajoče intervencije na moogu so bolj kot ne občasne, in končni učinek je popolna čustvena izoliranost zvoka od pričakovane prepojenosti z melanholijo in melodramo. Ti dve pa posledično bolj slutimo kot čutimo. Zdi se mi, da zgolj glasovi, viola in trobenta v skladbi Bicycle Thieves niso tako produkcijsko ohlajeni. Vsekakor nepričakovan korak stran od zvoka, ki smo ga bili vajeni na prejšnjih izdelkih skupine. Saloon so tako s prvencem uspeli dokončno in celovito definirati zvočna hotenja; s tem so postali podobni zgolj sebi.

Katarina Višnar