CASSANDRA WILSON

Belly Of The Sun

Blue Note, 2002

Cassandra Wilson že vsaj desetletje velja za veliki potencial jazzovskega vokala, še posebej, odkar je leta 1993 izšel njen prvenec Blue Light 'Til Down pri ugledni založbi Blue Note. Toda kljub nespornim glasovnim in interpretacijskim kvalitetam so mi vse njene plošče puščale zelo mešane občutke. To velja tudi za najbolj znano in hvaljeno New Moon Daughter, ki je odlično zamišljena, ima neverjetno učinkovito in svežo instrumentalno spremljavo, na njej je nekaj odličnih izvedb, a tudi ravno toliko mašila. Zdi se torej, kot da ima Wilsonova težave z realizacijo temeljne zamisli plošče in morebiti tudi z izborom skladb. Da ji, skratka, manjka producent, ki bi znal ločiti zrno od plev in bi jo ustavil, ko bi se navdušila za projekt, ki ni dovolj premišljen. Kot je bilo na primer z njeno prejšnjo ploščo, posvečeno Milesu Davisu. Prav zato še vedno čakamo, da bo ustvarila mojstrovino in prepustila mesto perspektivne pevke kateri izmed mlajših kolegic, ki so se v zadnjih letih presenetljivo namnožile in jo pravzaprav že močno ogrožajo.

A žal tudi Belly of the Sun ni mojstrovina. Zamisel za ploščo je spet odlična: Cassandra je šla v Delto Misisipija, od koder je tudi doma, da bi tam posnela bluesovsko ploščo. Ker ni našla primernega studia, je za snemanje najela nekdanjo železniško postajo, pripeljala nekaj starih sodelavcev, za povrh najela nekaj lokalcev - in se lotila dela. Ja, zvok je odličen, tudi na tokraten izbor instrumentov (kup tolkal in različnih strunskih glasbil) nimam pripomb. Žal pa se je med temi pripravami ideja o bluesovski plošči izgubila in na plošči se je znašlo trinajst pesmi brez pravega skupnega imenovalca.

Zakaj hoditi v Delto in iskati korenine bluesa, če potem snemaš pesmi skupine Band, Jamesa Taylorja, Carlosa Jobima, Jimmyja Webba in Boba Dylana? In zakaj sploh snemati te pesmi, če nimaš prave predstave, kaj bi z njimi naredil? Najbolj ironično pa je, da je bila osnovna zamisel odlična, kar dokazuje sijajna izvedba bluesa You Gotta Move Freda McDowella. Zelo lahko si namreč predstavljam, kako dobra bi bila plošča, če bi poleg nekaterih avtorskih skladb nanjo uvrstila izvedbe manj komercialno izkoriščenih bluesov. Recimo Tommyja Johnsona, pa morda še kakšen gospel in delovno pesem ...

Tako pa je Belly of the Sun kljub evokativnemu naslovu in nekaterim bleščečim trenutkom še ena zapravljena priložnost. Počasi bomo tudi poslušalci začeli zgubljati potrpežljivost. Cassandra namreč zelo veliko obljublja, na koncu pa ne da prav veliko.

Jure Potokar