MARIA JOAO and MARIO LAGINHA QUARTET »MUMADJI«

Cankarjev dom, Ljubljana, 13. 4. 2002

Redko doživimo takšno zlitje glasbe, vzdušja in odzivov občinstva, kot smo mu bili priča na koncertu kvarteta »Mumadji« s Portugalskega. Redko imamo opravka s skupino glasbenikov, katere uigranost daleč presega samo glasbeno raven sodelovanja, ko se izraža tudi v skupnem odrskem nastopu ter v neposredni, tekoči ustvarjalni komunikaciji, ob tem pa seže vse do neprikritih osebnih odnosov, iskrenja trenutnih domislic in zanesenosti z nepričakovano evforičnim odzivom občinstva. Vse to nam je ponudila pevka Maria Joao s tremi enakovrednimi sodelavci v dobri dve uri trajajočem ter z dodatkom zaokroženem glasbeno-scenskem dogodku, ki je nabito polno Linhartovo dvorano Cankarjevega doma ves čas navduševal in jo na koncu dvignil na noge. Priznajmo: takšnega glasbenega dogodka od že kar nekaj časa znane portugalske pevke nismo pričakovali. Zato smo bili kar trikrat presenečeni: najprej nad zadnji trenutek razprodano dvorano, pa nad izjemnim odzivom občinstva in še posebej nad izjemnim glasbeno-scenskim nabojem, ki se je od začetka do konca tega malega intimnega glasbenega spektakla iskril v vse smeri in razsežnosti. Maria Joao je dokazala, da se z vso gotovostjo uvršča med izstopajoče pevke aktualnega planetarnega glasbenega dogajanja. Njeno matično okolje je morda res evropsko jazzovsko prizorišče, vendar to področno zamejenost daleč presega s svojimi etničnimi koreninami, z domiselnostjo dolgoletnega ustvarjalnega in osebnega sopotnika, pianista in skladatelja večine pesmi, ki jih je predstavila, Maria Laginhe, ter ob podpori odličnih sodelavcev, kakršna sta bila tokrat brazilski basist Yuri Souza in izjemni norveški tolkalec Helge Norbakken. Viri njenega izražanja so v brazilski, mozambiški in portugalski ljudski glasbi, predstavljanje pa se ne zadovolji zgolj z glasbeno sestavino, saj jo nadgradi s celovitim scenskim nastopom, v katerem še posebej očarajo Marijina duhovitost, neposrednost, navidezna naivnost, ne nazadnje pa tudi obvladovanje prostora, giba, občinstva. Osrednja točka vsega dogajanja je zagotovo njen glas; natančneje, ob izjemnih zvočnih kvalitetah predvsem njegova okretnost ali – drugače rečeno – veščina rabe glasu. Osupljivi so bili njeni bliskoviti preskoki v ritmu in tempu, dinamika, ki so jo ustvarjali njeni prehodi iz enega v drugo čustvo, trenutni kontrapunti v razpoloženjih, ki jih je z izjemno menjavo dinamike, a lahkotno tekoče ustvarjala. In enako osupljivo je bilo spremljati lahkotnost, s katero so ji pri tem sledili vsi trije sodelujoči instrumentalisti. Med njimi je bila očitna zadržana suverenost pianista Laginhe, ki si je dovolil pokazati resnične pianistične sposobnosti predvsem v redkih solističnih izstopih, ter prepoznavna vloga basista Yurija Souze, ki je v glavnem gradil trdno ritmično ozadje. A posebej smo se navduševali nad izjemnimi tolkalnimi domisleki Helgeja Norbakkena, še enega med neverjetnimi skandinavskimi glasbeniki, katerih nastopov smo bili v teh krajih srečno deležni v minulih mesecih. Nenavaden že po pojavi ter nato po sestavi bobnarskega kompleta, je Norbakken dokazal, da je posebna tudi njegova izvajalska senzibilnost. Umirjeno, filigransko odmerjeno, navidez zadržano natančnost njegove igre je od udarca do udarca in morda še bolj od premora do premora med udarci naravnost razganjalo od ustvarjalne energije. Čez to domiselno instrumentalno podlago je plavala Maria Joao z glasovnimi eskapadami ter vlekla v vrtinec čustev in znanja za sabo tudi navdušeno občinstvo. Tega po vsem tem ni bilo težko pripraviti do vrhunskega glasbenega užitka in enkratnega koncertnega dogodka; upravičeno sta se razdajali obe strani, to pa sta nujni sestavini zares vrhunskih glasbenih dogodkov. Koncert Marie Joao, Maria Laginhe in kvarteta »Mumadji« se je nesporno vpisal med takšne. Nanj bomo vedno znova pomislili vsaj v naslednjem letu dni, ko bomo izbirali najboljše, kar se nam je v bližnji preteklosti dogodilo na koncertnem odru. Tokrat je ob vseh drugih pomembnih kriterijih prevladal čisti užitek; in redke so takšne priložnosti. Zato so toliko dragocenejše!

Zoran Pistotnik