BILL CALLAHAN (Smog)

Klub Art and Co, Gorica, Italija, 23. 4. 2002

Koncert Billa Callahana je v mnogem skregan s pravili odrskega nastopanja. Prižgane sveče so najavljale ritualni nastop, vzbujale nestrpnost pred velikim dogodkom ... A Bill je brezbrižno stopil k mikrofonu in brez pozdrava začel lagodno glasbeno potovanje k samemu sebi. Njegova uvodna minimalna zavzetost in prisebnost pri izvedbah na električno kitaro in petju, recitalu skrčene pesmi, sta spomnili kvečjemu na neobvezno vajo, ta občutek je poudaril še z iskanjem pravih akordov v uvodnih taktih. Mnogokrat ni bilo jasno, kdaj se pesem začne, kdaj Bill le ogreva prste. Pač ni profesionalni glasbenik, ki bi se že prvo sekundo nastopa popolnoma posvetil vlogi na odru. Potrebuje čas, pravo vzpodbudo, da najde pravo razpoloženje.

Praktično vse naredi z glasom, prijetnim, natančno artikuliranim baritonom. Tu si lahko privošči male ekshibicije, brez izgube smeri in čustvene vsebine. Sčasoma odmisli okoliščine, se potopi v miselne asociacije, vrne v navdihnjene trenutke, ko je pesem napisal. Takrat pozabi na telo, to se ne odziva na ritmiko, obvisi kot privesek zasebnosti, ki jo po eni strani mora, po drugi pa tako težko izpove.

Morda bi tej globoki intimnosti pesmi bolj pristajala spremljava akustične kitare ali klavirja, morda je Bill prav z rezkim tonom električne kitare vzpostavil ravnotežje, ki bi se sicer nagnilo v nevarno območje sentimentalnosti.

Vsekakor tako osiromašene pesmi niso izgubile izpovedno moč, na ploščah mu spremljevalna skupina mnogokrat spelje bistvo izpovedi, zapolnjuje prostor, ki je v živo ostal prazen in ga je Bill zapolnil zgolj s spremljevalnimi akordi. V interpretaciji so tako nastajali zamiki, ki zahtevajo strpnega poslušalca, še posebej, ker besede niso ovite v pretirano spevne melodije.

Obenem je Bill nastop izvedel izven promocijskih načel, s svežega, v celotnem opusu morda celo najbolj rockovskega albuma Rain On Lens ni namreč odigral niti ene pesmi. Raje je posegel po pesmih, ki so že v izvirniku posnete s skromno zasedbo, večinoma z albuma Red Apple Falls, na katerem je tudi največ zanj značilnega simbolizma.

Ker ga h glasbenemu ustvarjanju žene notranja potreba, odziv poslušalstva ni bistven. Čeprav dober odziv verjetno godi vsakomur, ki se postavi na oder. Tudi Billu. Resda ga je zares poslušala in nagradila z burnim ploskanjem le peščica, a bilo mu je v vidno zadovoljstvo. Sicer vase zaverovan in nekako odsoten, je na koncu le vzpostavil stik, bolj s pogledom po prostoru kot z besedami nam je sporočil, kako smo konec koncev tudi poslušalci sestavni del celotne koncertne izkušnje.

Janez Golič