Letnik: 2002 | Številka: 5 | Avtor/ica: Katarina Višnar

BILL CALLAHAN (Smog)

KUD Franceta Prešerna, Ljubljana, 24. 4. 2002

Presenetilo me je, če že ne presunilo, ko je Bill Callahan povedal, da zgodbe, ki jih opisuje v besedilih, niso avtobiografske. Presenetilo zato, ker je v godbi Smog – bodisi ansambla bodisi v solističnem performansu Billa Callahana – neverjetno mnogo življenjskosti in položajev, katerih resničnost lahko skorajda telesno začutiš na sebi. Točno takšen je bil nastop Smog v Kudu.

Callahan dovoljuje, da je vse, razen sporočilnosti, ki jo v sebi nosijo pesmi, več kot preprosto, minimalistično, asketsko. Asketski in skopi so bili prijemi na kitari, asketska je bila tudi sama kitara (ceneni Johnsonov model), ki ni posegla po nobenih efektih, asketsko je delovala tudi Callahanova pojava na odru. A verjetno bi imel še šolan orkester težave, če bi poskušal doseči vso intenzivnost magičnega čustvenega naboja, v katerem smo plavali slabo uro in pol koncerta. Nič ni bilo lažno; iskrena preprostost, tako se je zdelo, je očarala poslušalce, in bilo je res škoda, da je večina Ljubljane, razen kakšnih tridesetih ljudi, zamudila to lepo, melanholično in več kot zapomljivo druženje.

Katarina Višnar