Azerbajdžanski mugam in Alim Kasimov

Glasba se kot veter pretaka po krvi

“V življenju se nas koncert le redko resnično globoko dotakne – morda le tolikokrat, kolikorkrat se v življenju zaljubimo,” je zapisal pesnik in pevec Christof Stahlin (Stuttgarter Zeitung) po koncertu Alima Kasimova. 2. februarja 2004 nam Cankarjev dom ponuja možnost za tako koncertno izkušnjo, po veličini godbe in imena, glasu in mojstrstvu primerljivo le še z nastopom Nusrata Fateha Alija Khana pred več kot desetletjem.

Seveda je godb mnogo. Skoraj toliko kot izvajalcev, interpretov, avtorjev, glasbenikov. To še zlasti velja za tako imenovane etnične, učene, ljudske, tradicionalne in svetovne godbe, ki se prebijejo iz Doma v Svet in zalijejo, recimo, tudi ušesja nekega ljudstva pod Alpami. Hkrati pa je godba tudi ena sama in vsa je svetovna, tega sveta: gibka, prilagodljiva, privzemajoča in prevzemajoča ter prepletajoča se od davnine do danes; ena se transformira zlagoma, počasi, druga hitro in silovito. Toda če dokončno otrpne, zamrzne, tedaj hipotetično tudi slej ko prej umre. (Dobro stoletje dokumentiranja, lovljenja godbe v zvočni zapis – morjenja, mumificiranja ali fosiliziranja? – je premalo za trditev.) Vendar pa tukaj in zdaj ni pravi prostor za razpravo o godbah na sploh, še manj za polemiko o tistih, ki pravzaprav nastajajo zgolj zato, da so ulovljene v zapis ter razmnožene ponavljane v neskončnost. In verjamem, da tudi take nastajajo tudi v Azerbajdžanu – enako kot povsod. In še mnoge druge.

Umetnost azerbajdžanskega mugama

Tukaj in zdaj me zanima predvsem tisti poganjek godbe, ki je kot učena mestna klasika zrasel iz vejevja arabskih, bizantinskih in perzijskih klasičnih godb v srednjeazijskem in kavkaškem prostoru, natančneje v Azerbajdžanu (iz atra pajan, 'dežela živega ognja'), ter se napajal z godbenimi in kulturnimi vnosi okolja ter zgodovine.

Pojavitev umetne glasbe, mugama, je povezana z razcvetom urbane kulture v Azerbajdžanu; prve zapise in analize o njem je najti v delih srednjeveških učenjakov Safija ad Dina al Urmavija in Abdula Kadirja Maraghija. Ta učena zvrst je poimenovana preprosto po izrazu za modalni način, mugam (iz ar. izraza makam; rabljen enako, prvotno pa je pomenil kraj, kjer so se zbrali kalif in drugi veljaki, da bi poslušali zgodbe, ritmizirano prozo ter tudi glasbo); tudi klasične skladbe so najpogosteje preprosto poimenovane po primarnem mugamu ali načinu, v katerem so izvedene, včasih pa ime razširijo še na najpomembnejši sekundarni mugam in drugo. Koliko je v Azerbajdžanu osnovnih in drugotnih mugamov, ni natančno znano, muzikologi povečini navajajo od sedem do deset primarnih mugamov in ducat ali več sekundarnih; variacija v številu ne preseneča, saj so nekateri bolj, drugi manj živi, torej izvajani, poleg tega pa lahko mojster sekundarne mugame povzdigne v primarne ter iz kombinacij izpeljuje tudi nove, tako da nekateri omenjajo število mugamov tudi v stoticah.

Podobno kot arabski makami in magrebske nube ima tudi vsak od primarnih mugamov poleg lestvice in notranje strukture določen etos, na primer rast izraža pogum in energičnost, šahargah strast in razburjenje, šuštar vzbuja otožnost in sega ljubezenska občutja; verjetno ne spekuliram pretirano, če ob tem pomislim na povezavo med glasbo, astrologijo in alkimijo, iz katere je Zirjab (po večletni poti z bagdadskega dvora čez Severno Afriko) v 9. stoletju v arabski Andaluziji zvaril 24 magrebskih nub, morda pa me le preveč zanese (ali pa tudi ne), če pod vse skupaj podtaknem Afriko, kakor se dandanes še kaže v glasbi nekaterih severnoafriških bratovščin, z njihovimi barvami in vonji, elementi in prostorom ter seveda duhovi in angeli (džini in mluki) kot determinantami skladb.

Azerbajdžanska klasična glasba je torej modalna, določena z mugami, po katerih je poimenovana. Njena značilnost je tudi visoka razvitost modalnih lestvic in mikrointervalov, ki jih nekateri v primerjavi z arabskimi četrttoni v poimenovanju še razpolovijo na osmine tona, največkrat pa je zaslediti podatek, da azerbajdžanska lestvica v eni oktavi vsebuje 17 intervalov. Najpomembnejša značilnost pa je (kot v mnogo neevropskih klasikah) velika svoboda vseh interpretov v skeletu, ki ga določa mugam: šele interpretacija in improvizacija obdata to okostje z življenjem, s telesom, dušo in duhom – ter iz glasbenika naredita mojstra.

Posamezno skladbo ali mugamski cikel sestavlja več melodičnih sekvenc s svobodnim ritmom; te sekvence raziskujejo, nadgrajujejo in modificirajo osnovni mugam ter prehajajo v sekundarne mugame (enega ali več), vmes pa lahko vpletajo tudi tipske melodije; melodične sekvence se izmenjujejo z ritmično merjenimi deli, in sicer vokalnimi (tesnif) in instrumentalnimi (daramand, reng, diringa). Čeprav je ta notranja struktura relativno določena, glede na mugamsko šolo ali mojstra precej variira v trajanju in organizaciji, zato pravijo, da ima mugam variabilno geometrično strukturo. Mugam tako hkrati ponuja izjemno enovitost in izjemno raznolikost. Izjemna raznolikost se kaže v alternaciji kompozicije in improvizacije, svobodnih in merjenih ritmov, prehajanj iz mugama v mugam, zvočnih barvanj, ornamentiranj, izletov in vzletov. Enovitost pa se kaže v tem, kako so vsi ti elementi artikulirani in spleteni, kako se ta subtilna igra alternacij odvija postopoma, ne da bi lahko točno določili trenutek, ko se je transformacija zgodila.

Pomembna sestavina azerbajdžanskega mugama je tudi poezija; interpreti svobodno izbirajo, katere pesmi bodo vključili v mugamski cikel. Največkrat izbirajo iz repertoarja gazel, pesemske oblike, ki je nastala okoli 13. stoletja, prva perzijska mojstra te oblike pa sta Sadi in Hafiz. Gazela je lirska pesem, osnovana na arabski metriki, sestavlja jo več rimanih distihov z relativno avtonomijo, to pomeni, da čeprav se distih navezuje na prejšnjega in naslednjega, deluje tudi samostojno. To je za glasbo zelo pomembno, saj lahko besedilo časovno razpršimo: omogoča melizmatiko, vokalizacijo, instrumentalne posege in modulacijo, ne da bi poezijo s tem oslabili, nasprotno: pogosto se njena moč še okrepi. Tematsko gazele največkrat izražajo ljubezen, prijateljstvo, vero ali pa razmišljajo.

Azerbajdžanski mugam se je sčasoma spreminjal; tako je živel obdobja, ko so skoraj povsem opustili lastne mikrointervale ter se prilagodili bližnjevzhodnim, torej četrttonom, in nato znova posegal po lastnih. Skoraj povsem so opustili tudi zapletenejše ritme in vpeljevali preprostejše, čeprav so nekateri mojstri mugamisti raziskovali preteklost in znova vpeljevali tudi starejše sestavine in zapletenejše ritme. Najbolj radikalno se je sčasoma spremenila zasedba glasbil: ud, kanun, santur, nej, tanbur in setar so iz azerbajdžanskega mugama povsem izginili, čeprav obstajajo pričevanja o prisotnosti teh glasbil.

V 20. stoletju je najpogostejša zasedba trio: pevec (po njem se zasedba navadno imenuje) se sam spremlja z dafom, z glasom je v dialogu tar, kemanče pa podpira zdaj glas, zdaj tar. Daf je obročast ročni boben z eno opno, notranjost obroča je posejana s kovinskimi prstani; tar spada v družino dolgovratih lutenj, ima troje dvojnih kovinskih strun ter dodatno dve dvojni visoki struni in eno basovsko, resonančno telo v obliki osmice pa je prekrito z opno; tudi resonančno telo godala kemanče je prekrito z opno, ima štiri strune, na katere igrajo z lokom ali s prsti.

Umetnost azerbajdžanskega mugama je torej cvetela in zorela vsaj od 12. stoletja naprej, v mestnem in dvornem okolju ter v salonih, izvajala pa se je (in se še) tudi ob poročnih slavjih, imenovanih toj – zato, pravijo, je ostala tudi venomer v stiku z ljudskim izročilom, na katerega je hkrati tudi vplivala. Od zgodnjega 19. stoletja dalje so po Azerbajdžanu poleg nekaterih umetniških salonov cveteli tudi glasbeni konservatoriji, kamor se je ob evropski klasiki preselil tudi azerbajdžanski mugam, na koncu 19. stoletja pa se je pojavila tudi opera mugam. Opera mugam združuje tehnike zahodne kompozicije z mugamsko umetnostjo, libreti pa so povečini adaptacije ljubezenskih epik iz turškega, arabskega in perzijskega književnega izročila (Lejla in Medžnun, Asli in Kerem). V simfoničnem orkestru igrajo poleg običajnih tudi azerbajdžanska glasbila, partitura pa vsebuje dolge mugamske pasaže, ki jih spremljata tar in kemanče.

Opera mugam in mugam danes soobstajata podobno kot opera in komorna glasba v zahodnem svetu, ne da bi kdorkoli izpraševal avtentičnost katerekoli oblike. Nove, zdaj živeče in delujoče generacije mugamistov so se tako ali tako bolj ali manj šolale v glasbenih konservatorijih, zlasti na šoli Zejnali, bolj ali manj vsi danes znani pevci mugamisti so tudi solisti v bakujski operi, njihovi znameniti “spremljevalni” glasbeniki iz triov so tudi instrumentalisti solisti. Mugamska umetnost pozna tudi druge, radikalnejše odvode, denimo mugamski jazz.

Za dokumentiranje sicer dokaj živega in živahnega azerbajdžanskega mugama ter njegovo lažjo dostopnost vsem je največ naredila francoska Maison des cultures du monde (http://www.mcm.asso.fr/) z obsežno Antologijo azerbajdžanskega mugama v kolekciji Inedit, za svetovno slavo te glasbe pa je naredil največ njen prvi glas Alim Kasimov, ki ni stopal po običajni poti mugamista.

“Prvi koncerti v Domu kultur sveta so pritegnili maloštevilno vdano občinstvo Doma. Saj – kdo pa je leta 1983 v Franciji poslušal ali sploh slišal za azerbajdžanski mugam? Na teh nastopih smo posneli prve koncerte Alima Kasimova na Zahodu, občinstvo pa je bilo tako prevzeto, zbrano in tiho, da bi slišali leteti muho. Kot ponavadi je v našem malem gledališču glas potoval naravno, brez mikrofona. Naslov prvega albuma je bil preprost –Alem Kasimov: Azerbajdžanski mugam. Znova nam je uspelo pionirsko delo. Danes poje Kasimov pred mikrofonom v ogromnih, nabito polnih dvoranah, pred občinstvom, ki je prepoznalo njegovo neverjetno nadarjenost in podleglo čudovitemu čaru azerbajdžanskega mugama.

Utiranje novih poti je bilo poplačano tudi s povabilom azerbajdžanskega Ministrstva za Kulturo, naj pridemo v Azerbajdžan in tam zberemo ter posnamemo najboljše mugamiste dežele in izdamo antologijo. Danes ta antologija, Anthologie du mugam d’Azerbaidjan, že nekaj let izhaja in prinaša ducate ur odlične godbe; v Baku je tedaj odpotoval naš muzikolog in redaktor knjižic antologije, Pierre Bois, ki je snemal z glasbeniki, katerih mnogi so dandanes žal že mrtvi.” (Francoise Grund v članku Inedit – deset let obstoja, iz zbornika Glasba in svet.)

Alim Kasimov

Zgodba Alima Kasimova se v različnih biografskih povzetkih in njegovih pripovedih v nekaterih točkah rahlo razhaja, a vendar: Alim Kasimov se je rodil 14. avgusta 1957 v revni delavski družini v vasi na obrobju Šamakhe, približno sto kilometrov iz prestolnice Baku. Pogosto omenja, da ne pripada “mestni azeri eliti”, ter preganja zablode, da prihaja bodisi iz družine z dolgo mugamsko godbeno tradicijo bodisi iz družine s podeželsko bardsko tradicijo ašikov. Resda pa je bila glasba doma tudi pri njih, saj je bil dedek razmeroma cenjen lokalni podeželski muzikant, pa tudi oče je včasih pel na porokah, vendar mugama nista poznala. Kasimov je odraščal deloma ob radijskem sprejemniku, iz katerega so se včasih razlegali tudi zvoki mugama. “Ko sem bil majhen, sem imel občutek za mugam,” pripoveduje, “a niti sanjalo se mi ni o tehnikah. Enkrat sem se udeležil nekega festivala pesmi za mlade, pel naj bi pesmice. Jaz pa sem se z roko prijel za uho in poskušal peti mugam. Seveda ni delovalo, seveda tedaj nisem mogel vedeti, kako naj pojem mugam. Imel pa sem občutek zanj.” Starša sta zgodaj opazila otrokovo nadarjenost za glasbo, zato je oče zaklal kozo in izdelal obročni boben za malega Alima. Ko je bil Alim star 11 let, si je sam naredil lutnjo iz aluminijaste posode, nekaj žebljev in električnih kablov. Kmalu je spremljal sorodnika, ki je igral na poročnih slavjih. Vsi so hvalili njegov glas in ga prepričevali, naj se skuša šolati. Vendar mladostnik iz proletarske podeželske družine brez stikov z modnimi in komunističnimi krogi v Sovjetski zvezi ni zlahka prišel do sprejema na visoke šole. Zato je v najstniških letih pomagal očetu pri kmečkih opravilih ter razvažanju mleka, in tedaj mu je neka stranka, pevka, ki ji je bil všeč njegov glas, obljubila, da ga bo spravila do avdicije na kateri od mugamskih šol – žal je kmalu zamenjala mlekarja in zgodba ni dobila epiloga. Tedaj je bil star sedemnajst let. Še tri leta je bolj ali manj neuspešno, tako vsaj trdi, opravljal raznotera dela, za nič ni bil dober in v redko kateri službi je ostal več kot mesec dni, zraven pa je upal, da bo le našel glasbenega učitelja. Sreča se je obrnila, ko se je leta 1977 (ne brez zapletov) poročil. “Ženin stric, igralec, mi je pomagal do avdicije na glasbeni šoli v Bakuju,” je povedal za Liberation. “Tako sem šele pri dvajsetih letih začel šolanje pri mojstrih.” In spisek teh je kar veličasten: Zulfu Adiguzelov, Hadži Baba Husejnov, Aga Han Abdulajev, Sejit Šušinski in celo sam Han Šušinski. Očitno se je hitro in temeljito naučil zapletenih pevskih tehnik, ki so ga sprva prestrašile, in tudi improvizacije. Že pri petindvajsetih je zmagoval na pomembnih tekmovanjih, slavili so ga tudi kot največji glas generacije. V osemdesetih letih je v manjšem obsegu snemal in nastopal tudi v Evropi in ZDA, postal je tudi solist v bakujski operni hiši ter v zgodnjih devetdesetih letih nastopil s kolegico Sakin Ismailovo v glavnih vlogah opere mugam Lejla in Medžnun Uzeira Hadžibekova.

Njegov sloves je v Franciji od zgodnjih devetdesetih let s ploščami, ki so izhajale predvsem pri založbah Inedit in Ocora, vztrajno rasel, vse od tedaj redno, tudi večkrat na leto nastopa v Parizu na več zaporednih (ponavadi razprodanih) koncertnih večerih, julija leta 1995 pa se je na odru v pariški Olimpiji pridružil Jeffu Buckleyju v pesmi What will you say; ta koncert je izšel na plošči leta 2001. Sloves Alima Kasimova je v devetdesetih letih vztrajno, a počasi rasel tudi drugod po svetu ter se dokončno razrasel leta 1999, ko je prejel prestižno Unescovo mednarodno glasbeno nagrado (IMC Unesco Music Prize) ter se pridružil velikanom, med katerimi je tudi Nusrat Fateh Ali Khan. Kasimov ni le sodeloval pri plošči, s katero se mnogi (Julien Weiss, Munadžat Julčeva, Abida Parvin, Cheikh Lo in drugi) klanjajo temu mojstru mojstrov pakistanske kavali godbe, ampak je za fROOTS povedal tudi tole zanimivost: “Videl sem Nusratov koncert [v Franciji, verjetno leta 1993], in to doživetje mi je odprlo mnoga vrata, odgovorilo na mnoga vprašanja. Potem ko sem ga videl, sem postal v interpretaciji azerbajdžanskega mugama mnogo svobodnejši, mnogo drznejši.”

Seveda. Skoraj nerazumljivo bi bilo, če se mugam Alima Kasimova vsaj v zadnjem desetletju ne bi preoblikoval, razkorak ponazorijo že preproste številke: prva plošča mojstra Kasimova traja dobrih sedemdeset minut in vsebuje dve skladbi. Zadnja njegova plošča, za nekaj minut krajša, vsebuje kar devet skladb, povprečje 37 minut za izvedbo skladbe se je torej skrajšalo na dobrih 7 minut. Razširil se je tudi instrumentarij, ki poleg tara, kemanča in dafa vsebuje več dafov ter tolkal in tudi pihala. Poleg tega Kasimov ne črpa več le iz repertoarja azerbajdžanskega mugama, temveč je svoje godbe razširil tudi z repertoarjem azerbajdžanskih ašikov ter z avtorskimi skladbami (lastnimi ali tujimi), še vedno pa menda najraje izbira iz Fuzulijeve lirike. Resda je zadnja plošča nekaj posebnega v Alimovi diskografiji, vse druge med krajšimi skladbami prinašajo vsaj en poluren mugamski cikel. “Načeloma izbiram med skladbami, ki jih imam rad,” je o tem spregovoril za fROOTS, ko je ploščo Love's deep ocean šele pripravljal. “Do zdaj so vsi moji posnetki nastali na koncertih. Tudi Networkov album The Legendary Art of Mugam ni bil zasnovan kot album, temveč je le zbir koncertnih posnetkov. Jeseni pa želim posneti, recimo, album s konceptom. Razmišljam o pesmih. Krajše bodo, ker bo veliko več pesmi. Prihajajoči album bo imel koncept, posnet pa bo v studiu.”

Že od konca devetdesetih let se Alimu Kasimovu na odru in v posnetkih tu in tam pridruži zdaj že odrasla hči Fergana, ki jo je oče šolal vse od četrtega leta, in njen svež, mogočen, lep ter tehnično izurjen glas v dialogu z očetovim prav tako silovitim in tehnično popolnim glasom je pravi užitek poslušati. Toda zadnji plošči se pozna pomanjkanje časa, ki si ga (ne) vzamejo za interpretacijo, vokalni in instrumentalni vzleti v improvizacijo tako niso več prave male čudovite večnosti, ko se glas skoraj v neskončnost zazanka v modulacijo enega samega tona, preden zdrvi, poleti naprej, čeprav ta manko delno nadomešča s pesmimi, ki so zasnovane v različnih interpretativnih slogih, nekakšen razdrobljen mugamski cikel, osvobojen skeleta, z dodatki, seveda, ki so lahko glasbeno daleč od klasičnega mugama.

In kako je zdaj na koncertu? Odkrito povedano: ne vem. Zelo verjetno ne izvaja le repertoarja z zadnje, studijske plošče, zelo verjetno se sprehaja po časih neodvisno od njih in zelo verjetno interpretira tudi kak pravi mugamski cikel. Verjetno pa je vsak koncert po svoje tudi igra na srečo, le da so rezultati včasih bolj, včasih manj predvidljivi. In azerbajdžanski mugam, tudi v modifikacijah, ter eden od največjih glasov na svetu na sploh, tako v tehniki kot v čustvu in silovitosti, najverjetneje zagotavljata visok dobitek. Tudi v najslabšem primeru. Čeprav do konca redakcije še nismo prejeli novice, kdo prihaja v kvartetu z Alimom Kasimovom, lahko upamo, da pride tudi hči Fergana, ter ugibamo, da bo z njim dolgoletni spremljevalec in mojster tara Malik Mansurov, medtem ko zadnja leta kemanča ne igra več Malikov brat Elhan, temveč Rauf Islamov.

Lejla Bin Nur

Fuzuli (16. stoletje)

Fuzuli, s pravim imenom Sulejman Mohamed Oglu, je eden največjih pesnikov turško-azerskega sveta. Rojen je bil v današnjem Iraku, tedaj je ta predel pripadal azerbajdžanski safavidski državi. Njegov Divan (zbir pesmi) je enako gibko napisan v treh jezikih (azerski turščini, perzijščini in arabščini), vešč je bil tudi astrologije in alkimije ter učen v islamskih znanostih in misticizmu. O njegovem življenju je znano le malo, težko je tudi ločiti legendo od resničnosti. Fuzulijev psevdonim pomeni 'neuporaben', hkrati pa je ena od oblik tudi sopomenka za 'krepost'.

Lejla in Medžnun (drobec; prosti prevod po angleškem prevodu)

V grozi strasti ves svet je otrpnil,

se v njene lase ovil, ko njen korak je po poti zavil.

Ljubljena vsega sveta bila je ta deva.

Kajs jo je videl – in gineval, Lejla ji je bilo ime.

Kot je on z bolestno strastjo hrepenenja

z vzdihi hranil požar, ki ga je razvnela,

tako tudi ona je v tisočerih sladkih radostih

izgubila razum – življenje brez njega: smrt.

Videla je, kako je največji čudež poklonil ji svet.

Videla je, kako je v Kajsovih rokah počival ves svet.

Tragična ljubezenska zgodba o Lejli in Medžnunu je ena od najpopularnejših legend arabskega in muslimanskega sveta; verjetno izhaja iz 7. stoletja in je zapisana ter upesnjena v številnih različicah, najbolj znana je verjetno perzijska izpod peresa Nizamija (12. stoletje), upesnil jo je tudi Fuzuli. Osnovna zgodba je preprosta: Kajs sreča Lejlo in zagori v Ljubezni. Žrtvuje kamelo, in tudi Lejla se zaljubi vanj. Vendar je Lejlin oče noče dati Kajsu za ženo, saj jo je obljubil drugemu. Kajs izgubi razum in postane Medžnun (norec): obnorel od bolečine odtava v divjino in živi med divjadjo; oče želi, da bi pozabil Lejlo, zato ga odpelje na romanje. Toda Medžnunova blaznost se le okrepi. Trenutke bistrine uma kaže le še v poeziji, ki jo piše, in v pripovedovanju o svoji veliki ljubezni vsem, ki ga poslušajo. Umre sam, v marsikateri različici na Lejlinem grobu, potem ko se še enkrat srečata.

Izbrana diskografija

Alem Kassimov, Mugam d'Azerbaidjan, volume 1 (MCM Inedit, 1989)

Sakine Ismailova, Mugam d'Azerbaidjan, volume 5 (MCM Inedit, 1993)

Djanali Akberov Trio Khan Shushinski, Mugam d'Azerbaidjan, volume 7 (MCM Inedit, 1996)

Gandab Gulieva, Mugam d'Azerbaidjan, volume 8 (MCM Inedit, 1997)

Alim Qasimov, The Legendary Art of Mugam (Network, 1997)

Malik Mansurov, Azerbaidjan: Le tar de Malik Mansurov (Buda musique)

Aydin Aliev, Azerbaidjan: Le garmon de Aydin Aliev (Buda musique)

Alim Qasimov, Love's deep ocean (Network, 2000)

Viri:

La musique et le monde. International de l'Imaginaire, No 4. Babel/Maison des cultures du monde, 1995.

Spremna besedila (avtorjev P. Boisa, J. Duringa in R. Sultanove) k ploščam.

Moja intervjuja s P. Boisom (Glasbena mladina, december 1993)in F. Grund (Glasbena mladina, maj/junij 1996).

Tiskovno gradivo Alima Kasimova (med drugim: fROOTS, Le Monde, Liberation).

http://literature.aznet.org/literature/fizuli/fizuli_en.htm

http://www.islamic-paths.org/Home/English/Discover/Poems/Poems_Turks.htm