Rachid Taha

Umetniki so morilci umetnosti

Z Rachidom se za uradni pogovor dogovarjava že skoraj 15 let. Zaradi spleta okoliščin ter dokaj zadovoljivih tiskovk se vanj še nisva zares zapletla, tudi v zaodrju Festivala Sziget ne, kajti vprašanj je veliko in R. Taha zanimiv ter izzivalen sogovornik, zato je tole bliskovito budimpeštansko srečanje predvsem uvod. Pogovor je potekal tik pred koncertom, potem ko je že dve uri odgovarjal na novinarska vprašanja, a vendar (ali prav zato) sproščeno, začel in končal pa se je z njegovimi vprašanji in mojimi odgovori. Ampak najprej krajša osvežitev spomina. (Glej tudi Musko, št. 5/02)

Pot Rachida Tahe se je po otroštvu v Alžiriji (Oran) in mladosti v delavskih priseljenskih četrtih francoskih mest (Lyon) vzpenjala od zdaj kultne rajnke francoske punkovske skupine Carte de Sejour, s katero je začel ob zori 80. let v garaži ter se sredi tistega desetletja povzpel v francosko ozvezdje z uspešnico Douce France (priredba Charlesa Treneta), do novega samostojnega začetka ob zori 90. let, ko si je pridobil sloves v podzemlju plesne elektronike in klubovja, ki ga je tudi pridno obiskoval. Pred zatonom tisočletja je dočakal svetovni uspeh priredbe Ya Rayah[1] in sprožal polemike v zdaj že legendarnem nastopu 1, 2, 3 Soleils (1998) s Khaledom in Faudelom, nato sta ob svitu novega tisočletja izšla odlična in kritiško hvaljena plošča Made in Medina[2] (2000) ter prvi koncertni DVD-album Live (2001) – hudo potrebna zadeva, saj je Rachid praktično od leta 1999 na nenehni turneji po vsem svetu, odmevi z njegovih številnih koncertov so silno raznoliki: kritika ga ponekod obsipa s superlativi, drugod, redkeje, obklada s pejorativi. Rachidov koncert more res ponuditi silne presežke, pa tudi predvsem eksces in provokacijo. Za 21. 9. 2004, torej čez nekaj dni, je napovedan izid nove plošče Tekitoi?, o kateri Rachid in njegovi glasbeniki trdijo, da je res čista, sežeta esenca Tahove ustvarjalnosti in končno tisto pravo. Bomo videli ...

Ti ne kadiš, ne?

Kaj? Seveda kadim!

Odpravili smo se (poje) ... Ti si zadnja, ne?

Ja, zadnja.

Celih šest smo jih že naredili, intervjujev, kljub vsemu. Dajmo ...

Torej ...

Dajmo, dajmo, dajmo ... dajmo, dajmo, dajmo, kajti zdaj se moram koncentrirati za na oder.

Kakšen poklic, ne?

(Nataka vodo v kozarec z vinom.) Kaj?

Kakšen je tvoj poklic?

Moj poklic? Ah ... če bi imel poklic!

Prosim?

Bah, moj poklic, kaj je moj poklic? Moj poklic je ... moj poklic ... pojma nimam. Peti? Zabavati se? Delati se norca?

In nikoli imeti miru?

(Odloži kozarec.) Vidiš, tole je pa dobro vprašanje. Ne, nikoli nimamo miru. Nikoli. Ali veš, zakaj? Zato ker ljudje iščejo mir. In ti ljudje mislijo, da jim lahko daš ti vsaj nekaj malega miru. Ampak, torej – ti nisi miren. Skušaš biti pomirjen sam s sabo. Ampak to ni lahko.

Zakaj skrivaš oči?

Saj ne skrivam oči! (Za hip sname velikanska sončna očala.) Poglej!

V redu. (smeh)

Ne, nikakor ne skrivam oči. Očala sem nadel, ker nisem veliko spal. 48 ur je že. Tod potujemo z avtobusom. Precej smo igrali. Bil sem v Montrealu. Vrnil sem se. Posnel sem dva videospota. V dveh nočeh.

Katera?

Tekitoi (duet s pevcem Christianom Olivierjem iz francoskih Tetes Raides) in Rock El Casbah (priredba The Clash). Pisal sem moj kratki film, ki ga želim končati. Absolutno! Ukvarjal sem se s sinom, ki ima devetnajst let, skupaj sva didžejala ...

In kako je bilo?

Genialno! Didžejala sva v Montrealu v nekem klubu, bilo je krasno, odlično je bilo, res kul, to je bilo prvič. A vidiš, ta poklic je ... je ... No, saj mi je všeč, nisem nezadovoljen. Poleg tega se moram še preseliti, pripravljam zaboje ... (smeh)

Kam?

Ne vem še, iščem naokoli po Parizu. (Torej še vedno Pariz.)

Kakšna je razlika med medino in kazbo?

(Počasi prižiga cigareto, razmišlja.) Bah, ni razlike ... Ni veliko razlike, saj je medina v kazbi in kasba v medini. (Smeh.) Kot babuške. Razlika ... Ne, lej, povedal bom takole. Odkrito. Resno. Mislim, da je ta plošča za te, ki ne razumejo arabsko, za Arabce pa zaradi osebne izkušnje, nekaj zelo radikalnega. Kajti besedila so zelo zelo hudobna.

Hudobna? O čem pa govorijo?

O demokraciji v arabskih deželah. Pravim, da če v deželah ne bo demokracije, bomo vedno imeli tudi fanatike. Ženska bo vedno ... no, če ne bomo dali prostora ženski, bo naša družba v sranju. In naša družba je že v sranju. Tako. To trdim.

Ali bodo besedila prevedena?

Ja. Dobljeno. Zdaj so prevedena. Še več: delal sem skupaj z nekim jezikoslovcem, da bi res razložil vse stvari prav. Z nekaterimi Arabci sem imel namreč težave. Rekli so, da ne razumejo, kaj pojem. Rekel sem: V redu, vi ne razumete, ampak tisti, ki se potrudijo, tudi razumejo. Torej, zato sem zdaj najel čisto pravega jezikoslovca, da bodo lahko prav vsi razumeli točno to, kar govorim.

Tisti, ki razumejo, pravijo, da so tvoja besedila dobra, da so pravzaprav poezija ...

Ja ...

No, ampak prebrati, da Baudelaire v tej in tej pesmi moli k Satanu, ni enako, kot brati Satanove litanije ... (Do zdaj so bile plošče oskrbljene pretežno le z obnovami besedil.)

Ja, ampak jaz nisem zelo baudelairovski ali za Baudelaira ...

Seveda, ampak to ... Že prav. (Kretnja, naj nadaljuje.)

A veš, Baudelaire zame ali Rimbaud sta ...

Rimbaud je druga stvar!

Ne maram Rimbauda, sploh ne. Nisem preveč za Rimbauda, tudi za Baudelaira ne, nisem za ... Bolj sem za Lovecrafta, če želiš, do neke mere.

Mhm.

Torej, bolj všeč mi je ta izkušnja. Ja. Ali Bacon. Všeč mi je ...

Ali ...? Nič, nič. (Kretnja: nadaljuj, govori, molčim.)

Takšno poezijo imam raje. Ne maram ksenofobe poezije. Kajti Rimbaud je bil navadna svinja, kljub vsemu. Ni bil zelo jasen, razumljiv. Poleg tega je bil tudi neka čisto posebna vrsta turista. Tista vrsta, kot ti turisti, ki hodijo zdaj na Tajsko. Pravzaprav čisto enak. Zame je Rimbaud to. Meni je sicer všeč poezija. Rad imam ljudi, kot so ... Všeč mi je Cioran. (?) Rad imam Zappo. Franka Zappo, ja. Rad imam ... na primer, rad imam Louja Reeda. Ni pa mi všeč Bob Dylan. Zdi se mi navadna svinja. Zato ker ... ah, nič. No, všeč mi je, všeč mi je ... Zelo všeč mi je ruska kinematografija. Ja. Všeč mi je ta plat, ker ... ker je smešno. Ali veš, kaj je smešno? Ameriška kinematografija in mit o Marlonu Brandu, ki je mrtev: ko govorijo o Brandu, vedno govorijo o ameriškem mitu. V bistvu pa govorijo o tipu, ki se je učil od ruskega filma. Naučil se je igrati v ruski maniri. Izkušnja, igra sta bili ruski. Židovski morda tudi, ampak predvsem ruski. Ruska podstava je dala ves ta razcvet, širino, ves ta status. Sicer menim, da Brando ni kaj ne vem kako strašnega, saj ni naredil nič zelo posebnega. Ampak njegov mit je ljubljen ... To je torej to. In tudi glasba ter glasbena izkušnja in filozofska izkušnja so nekaj zelo naključnega, aleatornega. Torej, Madžarska ter tale festival tu ne smeta ostati samo neko ljudsko slavje, hipi slavje, kjer se skuša znova najti Woodstock, ne da bi sploh poznali te stvari ali kaj vedeli o tem. Kajti Woodstock je bil navadna buržoazna zvijača. Zvijača ameriških buržujev ... (Smeh, delno kot odziv na moje vse bolj očitno muzanje ob tem prostem toku zavesti.) ..., ki niso imel nič opraviti z ... O. K. V redu. Torej: glasba je morilska stvar. Tako.

Zakaj?

Zato! Zato ker mori ... Umetniki so morilci umetnosti.

Ali lahko pojasniš?

Zakaj?! Zato ker hočejo biti enako popolni kot Bog! Želijo biti izbrano ljudstvo. Umetnik želi biti izbranec. Želi postati izbrano ljudstvo. In če želiš postati tako popoln kot Bog, se od Boga oddaljiš.

In ti?

Aaaa ... Jaz se že ne bi rad približal Bogu!

Ne?

Ne. Ne vem, čemu naj bi to služilo. Približati se Bogu je vsako leto zamenjati avtomobil. Nemci so to dobro zaštekali. Treba je mercedesov in BMW-jev.

Kateri avto imaš ti?

Nobenega. Nimam vozniškega.

Ne?

Ne! Sovražim ... No, pač, nimam dovoljenja, ne.

Kaj pa računalniške igre? Igraš?

Ne. Sploh ne znam ...

Prej si namreč omenil Lovecrafta, ki je ...

Ja, ampak Lovecraft! Ali George Orwell ali ... Ne, nimam računalnika, računalnik je vrsta nadzornega mehanizma. Bojim se računalnika, ker pušča preveč sledi, po katerih nas opazujejo. Ali veš, od kdaj že obstaja mobilna telefonija? Že vse od vojne v letih od 1914 do 1918, tedaj je že obstajala v vojski. In zdaj nam jo je Nasa vrgla v uporabo, ker je še eden od načinov, da nas nadzorujejo. Prst imajo na nas, vedo, kje smo. Ni res?

Res je.

Vedo, kje smo. Torej – tako!

Vse do pred kratkim mobilca nisem imela.

No, vidiš. Seveda! Saj se ve, kje si, ve se, kaj delaš – in tako dalje. Torej: to je Pentagon. Tako. Jasno, da sem do vsega tega zelo nezaupljiv!

Kako si razvil odrsko osebnost?

Nisem je razvil, skupaj sva se ovila. (Smeh.)

Kaj?!?

Ja. ... Ne, ne vem. Odrska osebnost ... Nimam nobene odrske osebnosti.

Seveda jo imaš.

Že mogoče, ampak ne nalašč.

Enkrat si izjavil, da igraš rock, rai, rap, skratka same R-je (fr. 'des R' ali 'des airs'). Zanima me, ali si mislil videz (fr. des airs qu'on se donne) ali si mislil melodije (fr. des airs de musique) ali si mislil puščavo (fr. desert) ...

Ja, ja. Res je. Res. Zato ker sem govoril o sipinah ...

? (Zelo začuden pogled.)

O sipinah. Ja, sipinah v puščavi. Saj veš, kaj so?

Ja.

Ja. Res je. To je puščava. Mislil sem na puščavo. Pravzaprav je vse skupaj le vprašanje zapisa.

Torej ne pretvarjanje, videz?

Ne, ker ne poznam dobro puščave. (Videzov?)

Ampak pretvarjaš pa se, a ne?

Ja se. Ker sem, ker sem pač tak, kako bi rekel, ker sem nagajiv. Ja. Seveda.

Nagajiv pomeni ...

Nagajiv ... malo otrok, malo ... zapeljivec! Ja, recimo. Zelo rad zapeljujem.

Res?

Misliš, da ne?

Bah, ne vem ... (S pogledom se pomudim na sončnih očalih in klobuku, ki zakrivata njegova atributa: prodorne oči in zdaj že rahlo osivele črne kodre.)

Te nisem zapeljal? (Smeh.)

Seveda si! (Smeh.)

No, vidiš! (Smeh.) Ne, ne, lej: Zapeljivec mislim v plemenitem pomenu besede. Se pravi zapeljevanje ... zapeljevanje je zame biti v osmozi sam s sabo in torej dati najboljše drugim. Zapeljevanje je zame to. To je vse.

In kaj potem ...

Nisem pa ... Ja? Vprašaj.

In kaj potem počneš z ljubeznijo, ki ti jo dajejo?

Skušam jo vračati. Kaj drugega?! Torej, zapeljevanje je zame, na primer ... Poglej, vedno sem sovražil rockersko srenjo. Rock'n'roll druščino: sceno z groupies, pivom, ženskami ... in tako naprej. Tega nikoli nisem maral. Vse to je zelo mačistična scena, idiotska srenja. Eden od dokazov je Mick Jagger, ki se je poplemenitil pri kraljici. Ko vidim vse to ... Vse to se mi zdi pot v navaden konformizem, povsem kapitalistično. Tudi zato upam, da se vzhodne dežele, kot je Madžarska ... ali si ti od tod?

Ne, iz Slovenije.

Iz Slovenije, ja. No, upam, da se te dežele ne bodo pustile jebat Evropejcem, ki so potrebni, kajti potrebujejo priseljence, potrebujejo delavce, zato se obračajo proti vzhodu, ker nočejo pri sebi gledati črncev in Kitajcev, ker ...

Vse to si razložil že v Sloveniji ...[3]

Ja, ampak to se nadaljuje, kar naprej. Žal mi je, ampak to vidim vsak dan, ljubica. Ali si slišala za Gibraltar?

Seveda.

Ali veš, koliko mrtvih je tam vsak dan?

Ja, vem ...

OK? Mene to boli, a veš. Muči me. Tako torej.

Raje sploh ne gledam ...

Ja, ti ne gledaš, ampak jaz to živim. Imam prijatelje, vidiš, imam ... Kajti to me zanima, ker je vse skupaj navadno ušivo sranje! Andaluzija! Maročane so zdaj zamenjali z Romuni, na primer, in to ni naključje.

Ja.

Vidiš! In ni mi všeč, da so recimo ljudje, ki prihajajo z vzhoda, denimo svetlolasi in modrooki Poljaki, za Francoze veliko bolj politično korektni. Je tako?

Je.

In to me moti. Tako. To mi gre na jetra. Me spravlja v bes. In prav to zdaj živimo. To je šokantno. To je kot pornografija. Pravijo, da Madžari delajo pornografske filme. Seveda jih. Pa kaj! To je, kako bi rekel, tako zdaj govoričijo. Pravijo: ali najdeš vsakokrat punco? Briga me, ne grem se seksualnega turizma. Na Madžarskem nisem zaradi tega. Jebe se mi za to. Lepa dekleta so povsod. Ampak ne smejo pa postati sužnje za nekakšne potrebne Nemce, ki seksa ne najdejo doma, ali Italijane ali Francoze. Kajti to je to. Tako, ja.

Kakšen je tvoj odnos z glasbo gnaua?

Gnaua?

Gnaua, ja.

Bah ... sploh nimam odnosa, kajti zame je glasba gnaua religiozna glasba. Slišim, kaj pojejo. Razumem. In ob tem me kar razganja. Kot če bi ti slišala gospel in bi peli: Jezus! Jezus! Jezus! Z mano je isto.

To je gnaua?

Ja! Ja, to je verska glasba. To so religiozne pesmi.

Smem? (Pokažem na ustekleničeno vodo, ki si jo je prej točil. Res je voda.)

Izvoli, vzemi. To je torej religiozna glasba, to niso nobene revolucionarne pesmi, ampak religiozne, nabožne. Za to me boli kurac.

Torej ti ... ampak Garab garab je ...

Kdo?

Garab. Pesem.

Ja, seveda Garab. Ampak Garab je ... ja, gnaua, ampak na moj način. Alternativna gnaua. Alternativni Koran, pravim. Gnauiji pa mi gredo na živce, poščijem se nanje. To so sami mači: imajo več žena! Igrajo, kadar so turisti kje blizu! Pa z Led Zeppelini delajo ... Nič nimam opraviti z gnaouo, nič.

Ali je slabo imeti več žena? (Smeh.)

Ne rečem, da je slabo, ampak treba jih je osrečiti. Vse! (Smeh.) Prva žena se mora strinjati, da vzameš drugo. Islam ni nikoli rekel: ti si poligamen. Ne! Vse žene je treba osrečiti. Žena se mora strinjati, a veš?! No, vidiš. Ampak oni tega ne vidijo tako.

(Preganjala naju je ura. Se nadaljuje?)

TC Lejla Bin Nur

Izbrana diskografija

Carte de Sejour, Halouf nar (maksi) (Mosquito, 1982)

Carte de Sejour, Rhorhomanie (Mosquito, 1984)

Carte de Sejour, Deux et demi (Barclay, 1986)

Rachid Taha, Barbes (Barclay, 1990)

Rachid Taha, Rachid Taha (Barclay, 1993)

Rachid Taha, Ole, Ole (Barclay, 1995)

Rachid Taha, Diwan (Barclay, 1998)

Taha, Khaled, Faudel, 1, 2, 3 Soleils (DVD in CD) (Barclay, 1998)

Rachid Taha, Made in Medina (Barclay, 2000)

Rachid Taha, Live (DVD in CD) (Barclay, 2001)

Opombe

[1]Priredbo Amranijeve pesmi je posnel že za drugo samostojno ploščo Rachid Taha (1993), vendar je bila tedaj spregledana. Ko je ponovno izšla leta 1997 v zbirki “naj” Carte Blanche in kmalu nato na albumu s priredbami Diwan (1998), je obnorila svet in porodila številne priredbe od Balkana (Bregović) do Indije (Udit in Kavita).

[2] Sklepa jo pesem Garab, zame vrhunec in sežetek Rachidovega dela, pa tudi glasbena zgodovina v malem zaradi drobcev, analogij in dialogov med glasbili (akustičnimi, električnimi, elektronskimi) in glasbenimi žanri (časovno, prostorsko), ki pa kljub poučnosti v detajlu kot celota ni hladni akademizem, temveč prekleto učinkovit in z emocijami nabit kos.

[3] Na tiskovni konferenci, ki sem jo prevajala, pred nastopom na Drugi godbi, v Ljubljani, 23. 5. 2002, in sicer: “Zahodnoevropske dežele, Francija, Nemčija, tako imenovane svetle dežele, izbirajo kar se da svetle priseljence, se pravi, da iščejo po deželah nekdanjega vzhodnega bloka. To je dobro za politično korektnost, poleg tega so te populacije del evropske populacije. Vzemimo, recimo, Slovenca, Bolgara ali Romuna, ki se priseli v Nemčijo: če ima modre oči in svetle lase, se zlahka stopi z množico. Skratka, Evropa mora ostati svetla. Na vsak način se želijo izogniti priseljencem iz afriških držav in severne Afrike, kajti ne zdijo se jim lepi, raje vidijo lepe blondince z modrimi očmi. Tudi Američani, ko posvojijo otroke, menda zahtevajo predvsem otroke iz Romunije in Bolgarije, svetlih las in modrih oči. Zato se sprašujem: ali je Hitler navsezadnje le dobil vojno!? Kajti njegove ideje se do neke mere nadaljujejo. Skratka, Evropa mora biti svetlolasa in modrooka. Torej je zdaj dobra priložnost za vzhodno Evropo, kjer je veliko prebivalstva in veliko brezposelnosti. Tako zdaj v Francijo prihaja veliko Poljakov, in četudi prečkajo mejo brez urejenih dokumentov, jo prečkajo zelo uspešno, saj so ponavadi svetlolasi z modrimi očmi. Če pa želi mejo prečkati črnec ali Arabec, je povsem druga pesem: če si Arabec, si terorist, če si črn, si pač črn – suženj, kaj. Zdaj torej izbirajo barvo priseljenstva. Bogate dežele imajo katalog potencialnih priseljencev, po katerem lahko listajo in izbirajo, nekako takole: Črnec, nikakor! Romun, lej, ni slabo, svetlolas, ja, modre oči, ja! Bolgar, seveda. Poljak – oh yeah! Poljak! ... Vzhodni Nemec – vsekakor. Tako. To je Evropa ta hip.”