JAMES TALLEY

Touchstones

Cimarron Records, 2002

Glasbo Jamesa Talleyja pozna le malo ljudi in tudi vi jo lahko odkrijete le po naključju. V glasbenih trgovinah so jo že pred leti spravili na poličko, namenjeno delom, ki ne gredo v prodajo, radijski uredniki in pisci pomanjkljivih enciklopedij pa tako izpovedno glasbo, ki za nameček nikoli ni bila na lestvicah priljubljenosti, praviloma raje zamolčijo. Vendar vas bo James Talley, če imate vsaj malo občutka za glasbo in poezijo, prevzel že ob prvem poslušanju. Njegove pesmi na albumu Touchstones so kot film o izmišljenem svetu, polne hrepenenja po nedosegljivem, in verjamem, da jih boste vedno znova želeli slišati. Talleyjevi vzorniki so bili Woody Guthrie, Merle Haggard in Otis Spann, torej angažirana socialna tematika, opevanje potepuškega življenja in osamljenosti pozabljenih obupancev ter bogata instrumentalna spremljava, ki bi jo lahko ocenili kot splet bluesa, folka in countryja, sploh ne presenečajo. James Talley je bil tako navdušen nad mitologijo obdobja velike krize, da ji je posvetil vse življenje. Podobno kot Bob Dylan je zbiral vse, kar je bilo povezano z očetom ameriškega folka Woodyjem Guthriejem. Posnemal je njegov slog pesnjenja in z nosljajočim glasom in s staro akustično kitaro skušal očarati mimoidoče na ulicah mest v Arkansasu in Oklahomi. Imel je srečo, da sta ga odkrila publicist Peter Guralnick in vplivni mož iz družbe Capitol Records Bill Williams.

Ob pomoči glasbenih navdušencev, ki sta rada pomagala Charlieju Richu, Stoneyju Edwardsu in drugim pevcem nekoliko drugačnega countryja, je v sedemdesetih letih s tako priznanima spremljevalnima glasbenikoma, kot sta B. B. King in John Hiatt, posnel štiri sijajne albume. Brez dvoma sodijo med prezrto klasiko popularne glasbe. Pesnikov nemir se je v stiku z resničnostjo nekoliko polegel in tudi najbolj skrite želje nepozabnega popotnika skozi prerijo greha in kazni so se v dveh desetletjih burnega življenja na nashvilskem glasbenem prizorišču uresničile. Talleyjeva novejša dela in s tem tudi album Touchstones so kot oropana nebrzdanega hedonizma. Zvenijo, kot bi prihajala iz ust in izpod prstov kakega drugega človeka in ne prenesejo primerjave z zgodnjimi posnetki skladb. Vseeno vam album Touchstones toplo priporočam v poslušanje, saj vam bo vedenje o Talleyjevi glasbi izdatno obogatil. Če bi bil Gene Clark še živ, bi verjetno izvajal podobno glasbo, in ne čudim se, da je prav Clark med prvimi začel snemati Talleyjeve pesmi. Skratka, lep album po krivici pozabljenega avtorja! Za popolno sliko pa le sezite po prvih štirih Talleyjevih ploščah.

Jane Weber