Letnik: 2006 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: BIGor

Veryused Artists

Iz užitka in veselja

Po Sloveniji in tudi širše kolovrati kopica glasbenikov, ki jih najdemo v različnih preoblekah, skupinah in projektih; z različnimi glasbenimi obrazi in preskoki vzbujajo sumničavost, ali so ustvarjalno konsistentni. To se nam le stežka primeri, ko razmišljamo o ljubljanskem kvartetu z zgovornim imenom Veryused Artists, saj tako žlahtnega, čustveno nabitega in iskrenega dvojnega (!) albuma pri nas že dolgo nismo slišali.

Zametke albuma Pictures from a Private Life najdemo na že davno (pred petimi leti) izdani demoplošči Nothing To Touch, ki je napovedala to družinsko in prijateljsko stičišče treh glasbenikov in pevke z bogato glasbeno polpreteklostjo (Buldogi, sodelovanje z Janijem Kovačičem in Alešem Hadalinom, Komakino, Lolita, 2227, Baby Can Dance, Leteči potepuhi, Jurki in Basisti, Baby Blue Gun, Blow Up in še bi lahko naštevali). Med sproščenim, skoraj že neobveznim pogovorom je basist skupine R. V. Maček izustil sestavo tega organizma: »Jaz sem koža, Blaž je kost, Branka in Dragan pa notranji organi, mišice, kri, duša, srce Veryused Artists.«

Kakšen pomen je imela vaša demo izdaja Nothing to Touch, ki ste jo delili ožjim prijateljem in po vašem mnenju zainteresiranim posameznikom?

R. V. Maček (basist): Nastala je pred petimi leti, še preden se nam je pridružil Blaž. Na njej smo gostili veliko glasbenikov, ki so vpadali na vrat na nos (čelist Pavel Rakar, bobnar Andrej Zavašnik, tolkalec Sašo Pušnik, Peter Penko z zankami, op. BIGor). Šlo je za napoved in iskanje hkrati. Iskali smo medsebojne poti, kje bi se lahko križale, kaj bi lahko zagrabili, da bi našli značaj in slog svoje muzike, ekspresijo in impresijo. Iskali smo, kako bi združili in zlili različne sloge ter ostanke in teme, ki niso šli skozi prejšnje bende. Iskali smo skupno točko.

Dragan Tomašević (kitarist): Studio smo dojeli kot še enega člana v tem projektu, ki nam bo pomagal poiskati, kar smo iskali.

R. V. Maček: Snemali smo s Petrom Penkom in s Francijem Rainerjem. Improvizirali smo in zamišljeno je bilo, da vidimo, kje smo in kako naprej.

Branka Smodiš (pevka): V tistem trenutku je bil zelo pomemben Pavel Rakar.

R. V. Maček: Z njim smo se lepo ujeli, a je imel druga glasbena zanimanja. Ob snemanju Pictures From a Private Life smo ga povabili kot hommage njegovemu prispevku k našemu zvoku.

Kaj vam je odkril ta demo?

R. V. Maček: Nanj se je odzval Blaž, ki je ugotovil, da se vidi zraven.

Branka: Prišla je nova dimenzija.

Zaradi teh demo posnetkov si prišel v bend?

Blaž Grm (bobnar): Z Mačkom sva se precej družila, medtem ko Branke in Dragana nisem poznal, vedel pa sem, kaj počneta. Ti posnetki so me neverjetno presenetili, saj od njiju nisem pričakoval takšne muzike, od Mačka pa še manj. Posnetki so mi bili zelo všeč, še bolj mi je bilo všeč, ko so me povabili zraven. Hitro smo se ujeli.

R. V. Maček: Z Blaževim prihodom se je začela sestavljati naša slika. Spremenile so se ambicije.

Branka: Takrat se je začela dogajati kemija ...

Dragan: ... ki je prispevala k temu, da smo zelo hitro naredili večino komadov. Zelo dolgo smo izbirali studio, v katerem bi snemali.

Ali nismo v Sloveniji v kontradiktorni situaciji, saj studiev kar mrgoli, vendar pa vedno znova slišim bende spraševati, kam naj gredo snemat?

Blaž: Hoteli smo studio, kjer bi se dobro počutili, kjer ne bi bilo omejitev, kot se dogaja v večini studiev, kjer stane vsaka minuta, da ne govorim o kakšnem radiu, kjer ugasnejo sredi komada, ker je snemalec v službi do osmih in ne bo povlekel niti minuto čez.

Branka: Iskali smo prijateljski odnos.

Blaž: Malo smo cincali. Pri Jurkiju (Super Sonik Rekord Studio Bojana Jurjevčiča Jurkija, op. BIGor) pa je res …

R. V. Maček: Tam smo praktično doma!

Blaž: Nismo imeli potrebe po hudo zmogljivem studiu, ker smo se omejili na tri glasbila in glas. To lahko narediš z osmimi kanali.

Plošča Pictures From a Private Life je nastajala dolgo.

R. V. Maček: Spomladi leta 2004 smo se odločili posneti gradivo, kot eno samozadostno celoto. Enostavno smo se priključili in posneli ves pripravljen material. Potem smo ga pustili stati, ker nismo imeli časa za intenzivno ukvarjanje z njim. Šele spomladi leta 2005 smo začeli z miksom. To je trajalo do poletja, decembra lani smo v samozaložbi izdali ploščo.

Zakaj dvojni album?

Branka: Navada je, da bend posname več materiala in potem naredi izbor. Potem pa ostanki nikoli ne ugledajo luči sveta. Tega sem sita! V našem primeru gre za praktičen razlog: izdali smo tisto, kar smo posneli, to je dokument časa. Vse posneto smo izdali in tako smo se izpraznili, da gremo lahko naprej.

Izognili ste se produkciji z veliko nasnetega in programiranega gradiva?

Branka: Namerno je tako posneta. Seveda bi lahko nasnemavali, a potrebovali bi veliko denarja, da bi bilo slišati tako, kot bi hoteli.

R. V. Maček: Če smo iskreni, je bila na jedilniku tudi tema o snemanju. Srce in duša benda sta bila za to, da gremo nazaj v minimalizem. Odločitev je bila zavestna.

Branka: Imamo zelo melodične, enostavne pesmi in glavno vodilo je bilo, da naj pesem ostane prepoznavna. V drugi obliki in z drugimi glasbili bi zaživela drugače. Hotela sva izpostaviti pesem, enostaven vzorec, enostaven aranžma brez balasta, tako produkcijskega kot vsebinskega. Želela sva, da pesem ostane čisto surova. Hoteli smo dobiti tisto več, in da ni plehko, da ni povprečen mainstream izdelek, ki ga ne moreš uvrstiti nikamor.

Dragan: Zamišljal sem si, da tišina dela za nas in da naj Brankin glas kraljuje, da ona blesti, mi trije pa ji delamo podlago. Enostavno, glasba je njej podložena. Treba ji je dati čim več prostora, tudi tišino, če naj te zadeve krasno zvenijo.

Ali sta z Veryused Artists naredila tisto, kar vama je primanjkovalo v Baby Can Dance?

Oba: Ja!

R. V. Maček: To sem začutil, še preden je prišel Blaž.

Branka: Gre za popolnoma drug koncept, za drugo raven komunikacije in delanja glasbe. Pri Baby Can Dance prideš noter in postaneš žival, čakaš na zid, ki te bo zadel s kitaro in ritmično sekcijo. Tam ni kompromisnih rešitev, tam se prepustiš toku in v tistem trenutku počneš, ustvarjaš …

R. V. Maček: Si spuščen z verige, a ne?

Branka: Tako! Na naši plošči je nekaj pesmi, ki so nastale za Baby Can Dance in v njih, gre za okruške. V izvedbi Baby Can Dance bi zvenele poceni. Ne sodijo tja, a to ne pomeni, da nama tam ni všeč, tisto še vedno počneva.

Blaž: Pri delanju te muzike se nismo omejevali. Ravno tako smo se spustili z verige, vendar je muzika tako drugačna, da te enostavno potegne drugam.

R. V. Maček: Iskali smo bolj lirične sestavine.

Blaž: Ni pa nam nihče sugeriral, kaj naj kdo počne. Imeli smo popolnoma proste roke.

Koliko so izkušnje iz vaših prejšnjih in sedanjih bendov dobrodošle v Veryused Artists?

R. V. Maček: Če ne bi imeli drugih bendov in če se ne bi že toliko časa ukvarjali z muziko, bi težko prišli do takšnega rezultata. Gotovo bi ploščo poskušali obogatiti. V njej je veliko prostora in vsi mi, tudi producent, smo čutili – tudi poslušalec bo čutil –, da je še nekaj zraven.

Branka: No, jaz nisem. (Smeh Branke in Dragana.)

R. V. Maček: Točno to, razen srca, samega jedra, smo vsi slišali še nekaj dodatnega.

Blaž: To je res!

R. V. Maček: Prav v tem je čar, da nekaj manjka. Če bi lahko dodali še pet glasbil, bi bilo enako dobro, le bolj bogato. Zakaj pa si tega ne bi predstavljali samo v mislih, konec koncev?! Če bi se tega fizično lotili in bi dodali še sedem glasbil, bi bili na koncertu razočarani, ker jih ne bi bilo. Okrog bi morali hoditi s trinajstimi ljudmi, tako pa smo na odru samo štirje. Imeli bi samo številne organizacijske in finančne težave in velika nevarnost bi bila, da bi osnovna ideja muzike zelo hitro flopnila.

Blaž: Načeloma bi lahko sami nasneli druga glasbila, ki jih igramo, a to ne bi imelo smisla. Menimo, da je treba že v startu postaviti stvari z drugimi ljudmi. Se pravi, če bi imeli še enega, dva ali pa tri člane, bi ti sodelovali pri nastajanju in oblikovanju te slike, kar bi nas zaneslo v neko drugo smer.

R. V. Maček: Zlahka bi zapacali to bistvo, ki ga furata Branka in Dragan, in bilo bi nič od nič. Lepo bi se slišalo, ampak do srži ne bi prišli.

Ali ste odstopili od uvodne ideje, da boste k projektu vabili druge glasbenike?

Branka: Ne, sploh ne. Ko smo šli snemat, smo se vprašali, če želimo to narediti. Koncerti so nam potrdili, da ta minimalistika funkcionira, da ji nič ne manjka ... Zakaj bi to uničili? Osnovna ideja, da vabimo druge k sodelovanju, pa je ostala. Verjetno se bo uresničila nanaslednji plošči.

Kako nastane pesem?

Branka: To je težko opisati.

Ne morem mimo vajinega intimnega projekta Baby Blue Gun.

Branka: Na albumu so tudi pesmi, ki jih izvajava pod imenom Baby Blue Gun, ampak tukaj zvenijo drugače, čeprav je besedilo identično. V Veryused Artists so dobile te pesmi drugo dimenzijo. Niso pa razvrednotene, ker jih prenašava sem ter tja. Pesmi nastajajo zelo različno. Prišla sva do te stopnje, da narediva pesem v treh minutah, kolikor tudi traja. Akordi se kar dodajajo sproti, delava kot ping pong, kot en človek, v čisti simbiozi.

Je pomemben dan dneva ali noči?

Oba: Ne!

Dragan: Pomembno je, da je otrok tiho! (Smeh.) Na marsikaterem demo posnetku se sliši njegovo ljubosumno kričanje zadaj. Nekaj teh pesmi spuščava iz rok v Baby Can Dance, nekaj jih je v Veryused Artists, nekaj jih je le v Baby Blue Gun v rudimentarni verziji, ki bo enkrat ugledala luč sveta.

Branka: Nastajajo pa tudi na vajah.

Blaž: Vajinega avtorskega koncepta nismo nikoli spreminjali, ne melodije, ne harmonije, sploh pa teksta ne.

Dragan: To je res!

Blaž: Morda smo prilagodili formo. Midva sva ...

R. V. Maček: ...v pomoč ...

Blaž: Prineseta jih, in če bi delala sama, bi jih ravno tako naredila.

Ali se z Mačkom počutita podrejena?

Blaž: Sploh ne! Vedno sem igral tisto, kar mi je všeč. Če mi kaj ni bilo všeč, sem takoj povedal. Tukaj pa je edinstven primer, kjer nimam pripomb. Tudi teoretsko vse stoji.

R. V. Maček: Sindrom podrejenosti ne obstaja, ker se dobro razumemo. Tudi če bi prišlo do tega, da komu kaj ne bi ustrezalo, imata Dragan in Branka filtre in ventile, kot so Baby Can Dance, Baby Blue Gun in Veryused Artists. Če kaj ne bi šlo skozi Veryused Artists, ker na primer meni ne bi bilo všeč, imata Baby Blue Gun, kjer lahko to realizirata. Vsaka stvar, ki jo prineseta na vajo, pa povleče mene in Blaža, steče in potem samo še igramo.

Blaž: Pred takim problemom sploh še nismo bili.

R. V. Maček: Ja, ni se še zgodilo. Prepričan pa sem, da če se bo, ne bomo vztrajali. Sta zelo plodna in tega gradiva je toliko ...

Branka: Novo ploščo imamo že pripravljeno. Toliko komadov je nastalo.

Dragan: Nikamor se nam ne mudi, v življenju delamo še marsikaj drugega.

R. V. Maček: Veryused Artists je hobi program, projekt v prostem času. Prvo so stvari, kot so družina, šola, služba, šele nato je to naslednja stvar, v kateri pa smo z vsem srcem. To imamo radi, ni pa naložba, zaradi katere bi se skregali, se živcirali. Nič nočemo dokazati. Delamo, kar imamo radi, in vzamemo si čas in denar. To je čarobna formula za ljudi, ki imamo čez 40 in druge obveznosti, kar nam ostane prostega časa, pa vložimo v to. To znamo delati in nam je v veselje.

Dragan: Razmišljal sem, kdaj bo prišel trenutek, ko bom obesil kitaro na klin: »Zdaj pa konec te komedije, zdaj bom normalen!« Pri 27, pri 30 in zdaj pri 40 tega še ne vidim. Vedno bolj razumem Jaggerja in Richardsa. Res pa je, da si pred desetimi leti takšne glasbe, kot jo igramo, ne bi upal dati ven. Preveč bi se ukvarjal s tem, da je ta komad bolj jazzy, ta malo poppy, ta pa malo preveč poppy. Edina viza je, da delaš, kar hočeš, da ni nobenih omejitev, nobenih zakonov.

Blaž: Imamo ekskluzivno srečo, da dobro delamo tisto, kar imamo radi. Večina glasbenikov, ki živi od glasbe, mora delati ravno tisto, česar nočejo.

R. V. Maček: A veš, da se tako sploh nismo pogovarjali?

Blaž: To vsi vemo.

BIGor