Letnik: 2009 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Janez Golič

WILCO

(the album)

Nonesuch, 2009

Že na prvi pogled je nova zbirka pesmi ameriških Wilco nekaj drugega. Preprost naslov the album (in to v oklepaju) je vreden malega eseja. Spremenile so se poslušalske navade, spremenili so se Wilco. Kdo ima čas in potrpljenje za poslušanje zbirke pesmi v celoti in po vrsti, kot si je to zamislil avtor in izvajalec? In tudi Wilco tokrat niso imeli namena ustvariti vase zaključenega albuma. Že naslovnica s kamelo na terasi in papirnatim pokrivalom na glavi je svetlobna leta oddaljena od prejšnjih pustih slikarij tipa R.E.M. Še preden si zavrtimo pesmi z albuma, oprostite, z (albuma), zanesljivo uganemo, da bo to lahkotnejša verzija Wilco. Zgolj zbirka pesmi, nastalih v zadnjem obdobju, brez koncepta, ki bi ga narekovalo naporno psihično stanje avtorja Jeffa Tweedyja. Že prejšnji album Sky Blue Sky je nakazoval dokaj brezskrbno, ležerno prepuščanje sodobni americani. Brez pravega pogona so pesmi kvečjemu korektne, izdelek mojstrov, ki se jim ni treba dokazovati niti pretirano izpostavljati notranje stiske, kolikor je je še ostalo ob mirnem družinskem življenju. Na (the album) so Wilco razmerje med lahkotnimi napevi in eksperimentom v rockovskih okvirih nagnili v prid prvih. Uvodna pesem, spet v oklepaju (the song), je vabilo v varno zavetje njihove glasbe, kajti kar koli se zgodi, Wilco te bodo imeli radi, punči. Oda zdravilni intimi je še vsaj You And I, I'll Fight pa logično nadaljevanje. Če bi Wilco ostali pri tem, tega zapisa ne bi brali. Zgolj privlačne, simpatične, lahkotne pesmi niso dovolj za potrditev statusa, ki so si ga izborili s ploščami Summerteeth, Ghost Is Born in predvsem Yankee Hotel Foxtrot. Prva protiutež je countryjevsko lebdeča You Never Know, kjer v podtonu že gloda črv dvoma. Šele ko se vmes najdejo moreče sanje bežečega morilca v s krvjo oškropljeni limuzini Bull Black Nova, so Wilco na stari poti paranoje in obupa. Takrat izkažejo vse stare kvalitete, od nepopustljive repeticije do krčevite solistične eskapade Nelsa Clina, ki se je ne bi sramovala Tom Verlaine in Richard Lloyd iz Television. Nekatere žalostinke se dotikajo druge ravni; Country Disappeared je z razpotegnjeno melodijo oddaljen ekvivalent Everybody Hurts, v sklepni Everlasting Everything Tweedy prav tako izpostavlja romantično rešitev za trpko sivino vsakdana: »Vem, da morda zveni žalostno, ampak vse je istočasno dobro in slabo, vse se sešteva in lahko si vesel/-a, da je večna ljubezen vse, kar imaš.«

Trenutna zasedba je skupaj zadnjih osem let. Kar se sliši. Wilco so uigrana skupina, o čemer se dodatno prepričamo ob ogledu in poslušanju nedavno objavljenega koncertnega filma Ashes Of American Flags. Uigranost se sliši tudi ali predvsem v lahkotnih pesmih. Zvenijo, kot da jih Jeff Tweedy in druščina spišejo kadar koli primejo za instrumente, in te pesmi še vedno lahko spišejo in zaigrajo le Wilco. Ne nazadnje (the album) zelo dobro kaže na njihovo stanje duha. Taki so. V tem stanju ne bi bilo pošteno snemati nadaljevanja Yankee Hotel Foxtrot.

Janez Golič