s Piko Golob
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Šestinštirideseta komentatorska vloga pripada Piki Golob, klaviaturistiki in vokalistki dua It’s Everyone Else.
foto: Aleš Rosa
Pika avtobiografsko:
Že od malega me je privlačilo vse v zvezi z muziko. Vsak trenutek, ki sem ga imela samo zase, sem pela ali igrala na sintesajzer. Me pa ideja, da bi se včlanila v glasbeno šolo nikoli ni privlačila, saj sem že takrat vedela, da rabim pri ustvarjanju ogromno svobode. V srednji šoli sem pela v večih bendih, vendar sem iz vseh izstopila, ker so bili preveč ozkogledi in ker mi niso predstavljali izziva.
Moja glasbena pot se je zares začela šele jeseni leta 2009, ko sva bila It’s Everyone Else izbrana za Klubski maraton. Leta 2012 sva izdala svoj prvi album, Is it me?, in šla na svojo prvo evropsko turnejo z Ludovik Material.
Naslednje leto jeseni sva na svoj nastop na dunajskem festivalu Waves povabila šefa založbe Noise Appeal, in nato maja 2014 pri njih izdala svoj drugi album, New Religion, ter odšla na evropsko turnejo z N’tokom.
It’s Everyone Else mi že od vsega začetka nudi prav terapevtsko zatočišče. V vsakdanjem življenju znam biti preveč diplomatska, zato mi ta bend predstavlja izjemno dragocen ventil za jezo, razočaranje in žalost. Tudi ko je vse drugo v pizdi, je ta bend tista entiteta v mojem življenju, ki je čista, brezkompromisna in čarobna – tista stvar v življenju, ki jo delam prav.
***
To nima veze z mojim delom, ampak če nisi dovolj seksi, te ne bo nihče poslušal. To je del igre. (Sting)
Izjemen odpor imam do izjav kot so: »To je del igre«. Praviloma gre samo za opravičevanje neke slabe navade. Ko nekdo reče nekaj takega, preloži odgovornost za svoja dejanja s sebe na družbo. Sting je očitno preveč obremenjen s svojim videzom in nas tu prepričuje, da je to nekaj vsesplošnega, da gre za igro, v katero smo vpleteni vsi, pa če nam to ustreza ali ne.
S tem, da prikažeš nekaj kot neizbežno, se izogneš temu, da bi stvar sam izboljšal. Če pa ti to uspe predstaviti še kot inherenten del človeške družbe, si zmagal na celi črti. Gre za malo bolj prefinjeno različico izjave: »Saj pa to itak že vsi tako delajo, zakaj ne bi še jaz.«
Nič nimam proti naravnemu seksapilu, če pa ga poskusiš ustvariti umetno in z določenim namenom, sem prepričana, da te bodo ljudje poslušali kvečjemu še manj.
Na koncu je vedno dobro, da malo prebičaš pesmi, jih zastrašiš in briješ norce iz njih. Nato se spremenijo. Ko se k njim vrneš naslednji dan, se že lepše obnašajo. (Tom Waits)
Osebno imam do skladanja pesmi povsem drugačen pristop. Verjamem, da je prvi posnetek pogosto najboljši in se v pesem, ki je že »v prvo« precej dobro uspela, raje čim manj vmešavam.
Lahko bi rekla, da se do pesmi vedem veliko bolj spoštljivo kot Waits. Pustim jim, da mi same pokažejo, v katero smer si želijo iti. S tem pa nočem reči, da je Waitsov način napačen. Navsezadnje ni nič bolj intimnega in osebnega kot umetniško ustvarjanje in tak mora biti tudi pristop.
Veliko več pesmi začnem, kot jih končam, ker ko se vanje poglobim, ugotovim, da niso dobre. Ne vržem jih stran, samo pospravim jih. (Johnny Cash)
Mislim, da vse preveč romantiziramo nedokončevanje umetniških del – kot da je to že samo po sebi znak ustvarjalnosti. Vsak lahko naredi začetek neke pesmi, veliko težje pa je ustvariti nekaj, kar stoji kot celota. Če je stvar dobra, jo zelo nerada pustim nedokončano ali neuporabljeno.
Ne pravim, da ne smeš nikoli ničesar pustiti nedokončanega, a vendar narediš več, če stremiš k temu, da boš stvar dokončal. To se mi zdi izjemno pomemben del osebnega razvoja – če ničesar ne končaš, si ves čas na začetku; če ne konkretiziraš prejšnje stopnje, ne boš mogel preiti na naslednjo.
Sklicevanje na perfekcionizem je v tovrstnih situacijah pogosto samo izgovor.
Odkrila sem, da je tako v umetnosti kot v glasbi veliko resnice in hkrati laži. Umetnik v bistvu ustvarja svoje delo zato, da iz laži ustvarja resnico. Ta mala laž je trenutek, za katerega živim, moj trenutek. To je trenutek, ko se občinstvo zaljubi. (Lady Gaga)
Se deloma strinjam. Moti me namreč metanje glasbe in »umetnosti« (domnevam, da se s tem navezuje na performans) v isti koš.
Performans, na primer, res morda temelji na laži, medtem ko bi morala biti glasba po mojem mnenju vedno predana resnici. Je pa tudi v tem primeru to stvar vsakega glasbenika (oziroma umetnika) posebej, saj gre za zelo različne motive.
Nekateri ustvarjajo glasbo zato, da bi zbežali čim dlje od sebe. To je povsem verodostojen razlog, a je povsem drugačen od mojega.
Jaz jo namreč ustvarjam zato, da pridem še bolj v stik s sabo, da odvržem vse, kar ni resnično.
Zavestno sem se odločila, da ne bom imela otrok. Nočem, da jih vzgajajo drugi, če pa bi jih morala sama, pa bi me to oviralo pri moji glasbi in pisanju. (Stevie Nicks)
To se mi zdi ena najbolj plemenitih in pametnih odločitev, ki jih lahko sprejmeš. Naši starši in stari straši so bili glede tega res v težki situaciji, za našo generacijo pa ni več izgovorov.
Daleč smo namreč od časov, ko te je družba izločila, če nisi imel otrok. Zato me še posebej jezi, ko še vedno vidim ljudi, ki se lahkomiselno plodijo, potem pa dajejo tem otrokom celo življenje občutek, da so oni krivi, ker so morali za njih toliko žrtvovati.
Edini razlog zakaj imeti otroke je, če si to želiš bolj kot vse drugo. Če si bolj želiš nekaj drugega, pač najprej naredi to.
Če pa se že zgodi, da se tega zaveš prepozno, pa bodi vsaj toliko fer, da otroku razložiš, da ni on tisti, ki je kriv za tvojo nesrečo.
