(Knjižnica Velenje in založba Karantanija, 2014)
Pred dobrim mesecem dni sem imel priložnost prisostvovati vajam nekega priložnostnega projekta, kjer je bila v zasedbi tudi nekdanja ritem sekcija benda Res Nullius. Fantje so med drugim pičili tudi kenedijevsko Too Drunk To Fuck in naenkrat so se odprla vrata. Notri je ves navdušen vstopil eden najbolj znanih slovenskih reperjev 6pack Čukur. Ni mi bilo čisto jasno, od kod se je naenkrat pojavil v zaklonišču, vendar se je v nadaljevanju izkazalo, da v sosednjem prostoru vadi z bendom Eros Ramazzoti’s Worst Nightmare, ki se je priložnostno zbral prav zaradi koncerta ob predstavitvi knjige, ki je predmet tega zapisa. Tako sem dobil redko priložnost, da slišim 6packa peti hardcore. Zadevo je lepo po velenjsko zaokrožilo dejstvo, da se je vse skupaj dogajalo v prostoru, kjer je nekoč vadila njihova najbolj znana skupina Šank Rock. Da ne bo pomote – vse skupaj se je dogajalo v Celju.
Velenje je od mojega domačega Celja, ki je uradno tretje največje slovensko mesto, oddaljeno dobrih 20 minut vožnje, vendar mesti nista bili nikoli glasbeno povezani. Ko listam tole knjigo, pa mi postaja jasno, da Celje nikoli ni imelo tako močne glasbene scene kot veliko manjše Velenje. Pravzaprav so za tako majhno mesto prava glasbena velesila. Če dobro pomislim, sem celo svoj prvi rock koncert videl prav tam; bili so Buldožerji v Rdeči dvorani nekje konec sedemdesetih ali v začetku osemdesetih. Ni kaj – pravo rokenrol mesto.
In ves ta rokenrol, jazz, elektroniko, hip hop in kar je še ostalega je bilo sedaj potrebno nekako povezati v celovito zgodbo. Tako je nastala knjiga, ki je še bolj kot zgodba o glasbi zgodba o mestu in ljudeh, ki so to glasbo ustvarjali ali pa ji kako drugače omogočili, da pride na plano. Ekipa entuziastov se je lotila trdega dela, da je zbrala vsa dejstva, anekdote, fotografije in ostale informacije ter jih zlila v zaokroženo celoto. To je verjetno prva knjiga v Sloveniji, ki kronološko in enciklopedično obdela (skoraj) celotno glasbeno dogajanje v enem samem mestu (klasične in narodnozabavne glasbe tukaj ne boste našli).
Ekipa je opravila izjemno delo. O knjigi, ki jo držim v rokah, lahko govorim samo v presežnikih. Najprej pade v oči oblikovanje: estetika izdelka je vrhunska, v njej boste našli morje fotografij, odtisnjenih na izredno kvalitetnem papirju. Vendar pa sama oblika brez vsebine ne pomeni veliko; ko začneš knjigo prebirati, šele postane jasno, da gre za izredno poglobljeno analizo dogajanja, kjer se je vsak izmed avtorjev lotil določenega aspekta. Posebno poglavje je posvečeno dogajanju v posamezni dekadi od šestdesetih naprej, prav tako tudi vsakemu glasbenemu žanru. Zgodbe se seveda prepletajo, kar jim daje tisti pravi čar. Sledi še enciklopedični pregled vseh bendov in solistov, ki so delovali v tem mestu. Verjemite mi: le-ta je impozanten. Ave, Šank Rrock, Res Nullius, že prej omenjeni 6pack Čukur, Natalija Verboten, Chateau, Irena Vrčkovnik, Naio Ssaion … če omenim samo najbolj znane, za katere je verjetno slišal že vsak splošno razgledan Slovenec. Potem pa morda malo manj znani, a kvalitetno nedvomno na visokem nivoju: Stane Špegel, Wreck, Robert Jukič, Funk You, Kaoz, kot tudi nešteto projektov, ki jim nikoli ni uspelo dlje od nekaj lokalnih špilov, a so prav tako pomemben člen celotne zgodbe, saj je iz mnogih izšel kak glasbenik, ki je kasneje končal v kateri od prej omenjenih zasedb.
Knjigo toplo priporočam vsakemu, ki ga zanima domača glasbena scena, ker je res celovit dokument ustvarjanja (pa tudi dojemanja) glasbe v nekem prostoru. Bi pa ob tej priložnosti okrcal slovenske glasbene novinarje (če seveda kaj takega sploh obstaja). V Ljubljani sem prisostvoval tiskovni konferenci ob izidu knjige (podcast lahko najdete tukaj). Nevelenjčanov nas je bilo med prisotnimi le nekaj; edini predstavnik domačih osrednjih in tudi malce manj osrednjih medijev, ki na tiskovki ni aktivno sodeloval, je bil Igor Vidmar. S tem je “center” še enkrat pokazal svojo vzvišenost nad “provinco”. Dokler bo odnos teh ljudi tak, je vsako jamranje, da je “scena u kurcu”, preprosto odveč.
Sicer pa vsaka čast celotni ekipi, ki se je lotila tega obsežnega projekta ter ga tako vrhunsko realizirala. Zares vredno vsakega spoštovanja.
