5ka – MISLITI MUSKO (XLVIII)

z Milkom Lazarjem

V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Dve minuti pred zadnjo uro smo v goste povabili Milka Lazarja, znanega skladatelja in instrumentalista.

foto: Hugo Šekoranja

 

Milko Lazar je študiral jazz v Gradcu (klasični klavir in saksofon) in baročno glasbo (čembalo) na Nizozemskem.

Petnajst let je redno deloval v Big Bandu RTV Slovenija kot prvi alt saksofonist in solist, dirigent in skladatelj. Še vedno redno komponira tako za Simfonike RTV Slovenija kot za orkester Slovenske filharmonije.

V svojem jazzovskem obdobju je deloval z mnogimi lastnimi zasedbami (Quatebriga, Royal Society, Štefbet Rifi, Milko Lazar Quartet) in z mnogimi svetovno znanimi jazzovskimi glasbeniki in nastopal na mnogih znanih evropskih festivalih.

Posnel več kot petdeset LP in CD plošč z različnimi zasedbami in petnajst avtorskih CD plošč.

Njegova dela so izvajali priznani domači in tuji ansambli po celi Evropi, ZDA, Južni Ameriki, Kitajski in Rusiji, med ostalim tudi v prestižni Carnegie Hall v New Yorku.

Poleg skladanja za različne komorne zasedbe in simfonične orkestre redno ustvarja tudi glasbo za filme, gledališča in plesne in multimedijske projekte.

Med mnogimi drugimi nagradami je leta 2005 prejel Nagrado Prešernovega sklada, leta 2010 pa Župančičevo nagrado za njegovo skladateljsko delo.

***

Če hočeš komponirati, si moraš samo izmisliti skladbo, ki si je ni še nihče. (Robert Schumann)

Kaj je že povedal slovenskemu občinstvu dobro znani »veliki skladatelj« 20. in 21. stoletja Goran Bregović? »Je**š pesmu koja na ništa ne liči«. Ta izjava žal potrjuje dejstvo današnjega časa in vseh časov.

Sicer pa – Schumanna izjemno cenim; in to vedno bolj. Njegovo delo daleč presega etiketo romantičnosti, ki so mu jo nasilno prilepili. Tak primer so njegove simfonične etide za klavir, ki si jih do takrat še nihče ni izmislil. Kljub temu niso dobro znane, saj se izvajajo zelo redko. Izvajalci in poslušalci imajo namreč najraje takšno glasbo, ki zveni znano ali si jo je izmislil že nekdo drug.

Tako je usoda glasbe, ki si jo ni še nihče izmislil, takšna, kot je usoda teh fantastičnih etid – po skoraj dvesto letih od nastanka jih malone nihče ne igra, niti ne pozna.

Mogoče pa smo nestrpni in mogoče eno stoletje sploh ni tako veliko časa, kot se zdi. Glasbo J. S. Bacha, ki je nastala pred skoraj tristo leti, so zares odkrili šele stopetdeset let po njegovi smrti. Nato je minilo še nadaljnjih sto let, da je dobila približno avtentično obliko.

Mislim, da je Schumann to lahkotno misel izrazil bolj za šalo ali pa za lastno spodbudo pri ustvarjanju. Takšne pogoje si namreč lahko skladatelj v realnem življenju izbori le redko in če imaš srečo, lahko nastane le peščica takšnih skladb.

Negativna konotacija te misli pa je, da je glasba, ki si je ni še nihče izmislil lahko tudi tako slaba, nevredna poslušanja. V sodobnem času je potreba po novem in samo novem pretirana, a resničnih umetniških presežkov je zelo malo.

Zame je najboljša kombinacija pravi odmerek relativno »znanega« in pravi odmerek še nikoli slišanega.

Če ne veš, kaj je disciplina, tudi ne veš, kaj je svoboda. (Elvin Jones)

Izjava velikega Elvina, enega od glavnih motorjev nekoč sodobnega-svobodnega jazza, je lahko tudi dvorezna – odvisno, na koga se nanaša. Seveda brez discipline ni svobode, a tudi disciplina sama po sebi še ne predstavlja svobode.

Svobodo si je potrebno izboriti kljub disciplini in obratno. Danes kar mrgoli pridnih in discipliniranih ljudi, netalentiranih umetnikov, bančnikov itd. Ali so zares svobodni, ali s svojim delom in zgledom sejejo svobodno misel? Nisem čisto prepričan. V veliki večini je ravno nasprotno.

Sicer pa zelo dobro razumem, kaj je Elvin hotel povedati. Svoboda je stanje duha. Je poseben »talent«, popolna odprtost, odkritosrčnost, nezlaganost in iskrenost, ne glede na okoliščine in tudi ne glede na disciplino. Če pa se svobodni duh hoče izraziti v neki višji, presežni umetniški obliki, je potrebna trda disciplina. In ko je delo končano, je duh spet svoboden. Vmesne faze pa so lahko zelo naporne, v veliki meri tudi nesvobodne.

Dejanje poslušanja je v bistvu dejanje komponiranja. (John Cage)

John Cage je dal veliko zanimivih izjav. Skomponiral je tudi precej takšne glasbe, kot je ni še nihče, če se navežem na zgornji Schumannov citat. Nekako se mu je uspelo izviti iz kletke oziroma premostiti težo svojega lastnega imena in ob pravem času narediti radikalne premike. Bil je pogumen in zelo pomemben mož, čigar delo bo še dolgo vplivalo na percepcijo poslušanja in ustvarjanja glasbe prihodnjih generacij.

Strinjam se z njegovo mislijo, a kaj, ko tako zelo malo ljudi posluša in tako zelo malo ljudi zares komponira! Ko komponiraš, moraš poslušati kot miš, sprejeti vse, kar ti pride na pot, tudi vsako najmanjšo nianso zvoka ali misli. Zato je pravzaprav predpogoj za komponiranje prav poslušanje.

Enako velja tudi za igranje, še bolj pa za svobodno improviziranje, ki je pravzaprav tudi neka vrsta komponiranja.

Ima pa ta misel seveda več plati. Ena od teh je po mojem zares svobodno in kreativno poslušanje kot tako. Ali lahko poslušalec sokreira glasbo med poslušanjem? Seveda lahko. Zame je na prvem mestu takšna glasba, ki poslušalcu omogoča kreativno poslušanje in tudi trenutno soustvarjanje, ki je ob vsakokratnem poslušanju drugačno.

Če pa posluša glasbeno kreativna oseba, pa to že predstavlja prvi akt komponiranja.

Glasba brez tišine je kot slika brez črne in bele barve. (Brian Eno)

Brian Eno je veliki mislec in ustvarjalec, neke vrste John Cage sodobne umetniške pop glasbe. Marsikaj je obrnil na glavo, da je potem dobil glasbo, ki je nihče še ni ustvaril. Tak primer je Music for Airports.

Odlično bi bilo, če bi to glasbo vrteli na vseh letališčih. Žal pa temu ni tako, saj ni ničemur podobna, če parafraziram »skladatelja«, ki sem ga citiral v enem od prejšnjih odstavkov.

Tišina je v glasbi popolnoma enakovreden element kot zvok, le da se tega premalo zavedamo. Tišina v glasbi omogoča še bolj poglobljeno doživljanje že slišanega, omogoča kreativno poslušanje in soustvarjanje glasbene percepcije v poslušalčevih mislih. Seveda so odmerki tišine lahko zelo različni. Od mikro tišin med posameznimi toni, ki glasbeno frazo pravzaprav karakterno oblikujejo in ji dajo retorični pomen, do večjih pavz in še večjih tišin, v katerih se glasba kristalizira ali zrcali.

Sam imam raje tišino kot glasbo, sploh pa ne maram blebetave glasbe. A ker se ukvarjam z glasbo, se moram ukvarjati tudi z zvokom.

Tišino pogrešam predvsem v jazzovski glasbi. Večina jazzovskih glasbenikov se ne zna ustaviti. Vedno hočejo pokazati vse, kar znajo in tako sploh ne zmorejo prekiniti glasbene fraze, da bi ji s tišino vdahnili življenje.

S tišino v glasbi je imel težave tudi John Coltrane. Miles Davis, veliki umetnik tišine, ga je večkrat grajal, naj zaboga preneha s temi brezkončnimi verižnimi soli.

Zame vsa glasba prihaja iz tišine in se vanjo tudi vrača, v brezkončnem toku.

Kreativno delo je kot stroj, ki koplje in najde stvari – emocionalne stvari, ki bodo nekoč le surov material za izdelavo različnih zadev. Je kot glina, ki se jo bo v prihodnosti lahko uporabilo za več reči. (David Byrne)

David Byrne je še en unikatni posebnež današnjega časa. Podobno kot Eno je tudi on neke vrste John Cage pop glasbe. No, o terminu »pop« bi se dalo v primeru Ena in Byrna razpravljati.

Njegov projekt – zvočna instalacija Playing the Building – je nekaj najbolj zanimivega, kar sem slišal in videl v zadnjem času. Po inventivnosti in sporočilnosti po mojem daleč presega večino formalne sodobne »resne« glasbe.

Morda je imel pri tej izjavi v mislih prav ta projekt, s katerim je odprl mnoga vrata različnim in popolnoma novim percepcijam dojemanja in ustvarjanja akustične glasbe. V veliki dvorani neke zapuščene njujorške tovarne je instaliral star harmonij. Harmonij sam ne izvablja lastnih zvokov, pač pa je z električnimi žicami povezan z mnogimi elektro motorji in elektro magneti, ki so pritrjeni na najrazličnejše predmete po prostoru (cevi, stroji, nakovala, strešna konstrukcija itd.). S pritiskom na posamezno tipko se sproži elektro motor – magnet, ta pa aktivira posamezen predmet, da zazveni popolnoma akustično.

Tako v tem ogromnem industrijskem prostoru, ki odzvanja v dimenzijah mogočne gotske katedrale, s pomočjo že zdavnaj odsluženih predmetov in strojev nastane neverjetno zanimiva akustična zvočnost, ki je do sedaj še nismo slišali. Gre za nekakšen futuristični, postindustrijski ali postkapitalistični indufonični orkester.

Poglejmo na primer za tisti čas popolnoma nove razsežnosti glasbe in orkestralnega zvoka, ki so ga pred več kot stotimi leti odkrivali Mahler, Wagner in Strauss. Vse to je postal le surov material ali glina, kot pravi Byrne, za holivudske skladatelje, ki se s temi sredstvi šopirijo v masovni filmski produkciji. Sam bi raje videl, da bi nekje v prihodnosti ravno Byrnov tovarniški orkester postal ta glina.

Mislim, da so umetniki, izhajajoči iz rock in pop glasbe, kot so Byrne, Eno in Bowie, odkrili mnoge nove poti glasbi prihodnosti. A tega formalna, sama vase zagledana glasbena znanost, še ni dojela niti priznala.

Share