z Luko Prinčičem
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Predzadnji mislec rubrike je Luka Prinčič – glasbenik, intermedijski umetnik ter zvočni oblikovalec.
foto: Nada Žgank
Luka od srede 90-ih piše glasbo, ustvarja zvočno umetnost, nastopa in oblikuje intermedije na različne načine. Diplomiral je na programu Audio Recording Arts (BA) na SAE Technology Institute v Londonu. Od poznih 90-ih je sodeloval z raznovrstnimi ustvarjalci (Adam Hyde, Borut Savski, Jodi Rose, Luka Dekleva, Marko Košnik, Eclipse, Neven Korda, Maja Delak, itd), razstavljal v galerijah in nastopal v performansih, v klubih in na festivalih pri nas ter v tujini (po celi Evropi do New Yorka, Istanbula ter novozelandskega Wellingtona).
Leta 2013 skupaj z Majo Delak prejme nagrado Zlata ptica Liberalne akademije. Trenutno deluje kot tehnični vodja in svetovalec za področje glasbe in intermedije na zavodu Emanat, v zadnjem času pa se posveča predvsem elektronski kompoziciji med hrupom, funkom in harmonijo zvočnih barv ter kinematičnim oblikam avdio-vizualnega performansa izdelanih s pomočjo svobodnega programja in odprtih programskih okolij.
V tandemu z Majo Delak sta pod imenom Wanda & Nova deViator ravnokar izdala njun drugi album ARP 339 (Kamizdat, 2015).
***
Da nekdo lahko zares sovraži tradicijo, jo mora imeti v sebi. (Theodor Adorno)
Moja glasbena tradicija je med drugim precej neogibno povezana z očetom. Preko njega sem se srečal tako z zgodovino zahodne klasične glasbe kot z jazzovsko tradicijo – od ragtima Scotta Joplina do raziskovanj Milesa Davisa, Keitha Jarreta in Chicka Coree. Kljub pubertetniškem uporništvu in neugodnem odnosu z avtoriteto sem imel do te zgodovine vedno spoštljiv odnos. Če sem čisto iskren, sem na klasično in jazzovsko tradicijo ter konec koncev na vse, kar iz nje izhaja (tudi radikalni upor), na nek način vedno gledal kot na izziv, kot na neraziskane in včasih nedosegljive glasbene dimenzije.
Tradicija je korenina in izziv. Vidim jo kot eno izmed linij, ki omogočajo ustvarjanje, odpirajo emocionalne in mentalne svetove, ki nas zrcalijo. Je le ena izmed mnogih poti in kot taka ima seveda tudi omejitve, stranske učinke in nezaželene posledice. Takšna je na primer ujetost v okvire in sisteme, ki nam ustvarjalcem in ustvarjalkam v nekem obdobju učenja in rasti predstavljajo varnost in oporo, v neki točki pa se zazdi, da postanejo odvečni oziroma zreli, da se jih preraste, spremeni ali celo zavrne, če je to res potrebno. Kadar gre za takšno zavračanje, bi lahko govorili celo o sovraštvu.
A takšen konflikten odnos z glasbeno tradicijo težko razumem. Vedno se mi je zdelo, da je lahko tradicija v fazi učenja in rasti le ogromen vodnjak znanja, ki čaka, da ga kot glasbenik ali glasbenica izkoristiš. Če so okvirji omejujoči, vzameš formulo in pravila ter jih začneš kreativno obračati na glavo, po svoje. Skozi skoraj predrzno igro in humor dekonstruiraš tradicionalni pristop in ga izpljuneš kot popolnoma nepričakovan preplet nelegalnih prestopov in prekrškov, ki mogoče sežejo v srce in privabijo nasmešek na obraz poslušalca ali poslušalke.
Vsak, ki ve, kaj delaš in kupi tvojo ploščo, sliši zgolj majhen delček tega, kar se dogaja v tvojem življenju. (Pat Benatar)
To se mi zdi skoraj klasičen zaplet – nekdo se preko tvojega ustvarjanja in javnega pojavljanja praktično zaljubi vate. In ko se srečaš ter ugotoviš za kaj gre, postane jasno, kako močna je projekcija zaljubljenega in kako si v resnici ne-razpoznana, ne-slišana, ne-videna in posledično v takem odnosu čisto sama. Tvoje pisanje in ustvarjanje sicer izvira iz množice tvojih odnosov, predmetov, doživetij, vsebuje marsikatero željo, strast, frustracijo, bolečino in razmišljanje, vendar med tvojim ustvarjanjem in teboj samo nikoli ne more biti enačaja.
Sam nikoli ne pričakujem, da bo nekdo ob poslušanju moje plošče čutil tisto, kar sem čutil sam, ko sem jo ustvarjal. Prepričan sem, da široki zamahi temačnosti, odprtosti, hitrosti in zamrznitev jasno komunicirajo skozi glasbo, vendar je v podrobnostih, razpokah, barvah in ravnotežjih še toliko prostora, v katerega se naseli slušateljičin ali slušateljev svet.
Tako pravzaprav vidim glasbeno ustvarjanje kot neke vrste vzpostavljanje situacije, ambienta; nečesa, v kar se potopimo, se mu postavimo nasproti ali pa celo navznotraj zazvenimo. Vendar ob vsem tem to situacijo naselimo s svojimi občutki, mislimi, željami, strastmi, bolečinami in inhibicijami. Če tej liniji razmišljanja sledim še naprej, si drznem celo pomisliti, da glasba lahko postane zrcalo naši duši.
Tehnologija je taborni ogenj, ob katerem si pripovedujemo zgodbe. (Laurie Anderson)
Taborni ogenj – tako romantična podoba, vključno z zgodbami. Koliko let, desetletij, stoletij ali celo tisočletij je človek potreboval, da je obvladal ogenj, da je vedel, kako z njim ravnati, da iz tabornega ogenjčka ne nastane požrešni požar, ki pogoltne celo vas? Sodobna digitalna tehnologija ima revolucionaren potencial, sploh svobodno programje in odprta strojna oprema. Ali bolje rečeno – ga je imela, saj se danes zdi, da je tehnološka revolucija korporatizirana.
Sem iz ene najmlajših generacij, ki je še izkusila globalno izmenjavo datotek in sporočil pred internetom. Kar nekaj let sem vodil radijsko oddajo o spletnem založništvu, preden je to res obstajalo. Spletnih založb oziroma neke vrste glasbenih skupin globalno povezanih elektronsko-računalniških glasbenikov je bilo takrat (konec 90-ih) ravno toliko, da si lahko dejansko sledil vsem njihovim izidom. Potem je MP3 revolucija eksplodirala in v desetih letih je revolucionarnost prostega dostopa (Creative Commons in »Sharing Is Caring«) popolnoma izgubila svoj smisel. Vsaj za nas kibernavte in kibernavtke, ki smo preklinjali prihod Web 2.0. Na sceno je prišla »monetizacija« in spletni marketing. Poraz in prevzem Napsterja leta 2001 je bila prva večja zmaga korporativne moči glasbene industrije, vendar smo si takrat le stežka predstavljali, kam nas množična dostopnost glasbe dejansko pelje.
Le kratkih 15 let nazaj se je zdelo, da nas preprost digitalni format, pretočljiv na videz brezplačno, dejansko reši Mordorja korporativnega kapitala glasbene industrije, ki, mimogrede, vključuje t.i. ‘indie’ sceno! Internet in MP3 sta nakazovala na možnost, ki je danes deloma uresničena – »direct-to-fan« distribucija, brez pogoltnih in nepotrebnih posrednikov. Vendar sem danes znova mnenja, da si se v trenutku, ko začneš govoriti o svojih »oboževalcih«, izneveril svoji glasbi, svoji ustvarjalnosti. Začel si se ograjevati in ostal boš sam v morju morskih psov, s katerimi lahko govoriš predvsem o denarju.
Vsi obvladamo do re mi, note pa moraš najti sam. (Louis Armstrong)
To je tista o talentu, o duši v glasbi. Zakaj ponujajo nekatere glasbene ali zvočne stvaritve poseben občutek, medtem ko nekatere druge, ki se zdijo, da so ustvarjene z enakimi elementi, strukturami in procesi, dajejo občutek praznine, generičnosti, površinskosti? Kaj je tisto, kar da glasbi »dušo«, neko posebnost, sposobnost vzbujanja posebnih občutkov ali intelektualno-estetskih miselnih izivov, da nas včasih potisne v oboževanje in malikovanje stvaritve in posledično tudi stvariteljice ali stvaritelja? Vprašanje, ki se tiče marsikatere humanistične znanosti in okoli katerega se lahko vrtimo v neskončnost.
Po drugi strani pa se zdi Armstrongov napotek skoraj spiritualen – tehnike se lahko več ali manj vsi naučimo, vsak zase po bo moral stopiti na pot iskanja not. Postavlja se mi vprašanje, ali gre za skupek not, ki je univerzalen – torej za note, ki so enake in ki jih morajo najti vse glasbenice in glasbeniki, ali gre za specifične note vsakega posameznika? Ker je vsak izmed nas drugačen, se mi zdi, da bo bolj držalo slednje.
Ali torej lahko v tem primeru govorimo o nekakšni individualni, samostojni in prav posebni poti za vsako posamezno ustvarjalko ali ustvarjalca? A tudi če je temu tako, še ne pomeni, da moramo nujno ubrati nekakšno samotno oziroma osamljeno pot. Skupnost in sodelovanje se mi zdita integralni del iskanja svojih not.
Moja cela jebena kariera ni stala toliko, kolikor stane Red Hot Chilli Pepperse, da vadijo za en album! (Lydia Lunch)
Spet ta jebeni denar. Brez šuškavcev se ne da najeti studia, si privoščiti spodoben mastering, izdelavo vinila, CD-jev, speljati spodobne promocijske kampanje… No, obstaja tudi DIY (‘do it yourself’/naredi sam/samizdat) pot, kakor tudi DIWO (‘do it with others’). S samoodrekanjem, z nizko proračunskimi in gverila pristopi se da marsikaj narediti. A vendar se zdi, da kjer je na pameten način poskrbljeno za osnovno infrastrukturo, za osnovne pogoje dela (produkcijski studiji, izmenjava znanja, kvalitetna izobraževanja za simbolično pristopnino, osnovni honorarji za nastope, podpora klubskim prostorom in njihovim programom itd.), tam bodo ustvarjalke in ustvarjalci lažje dihali, predvsem pa delali.
V dandanašnji glasbi se zdi velika težava tudi nejasna meja med zabavljaštvom in umetnostjo, med njunim prelivom oziroma zabrisom, da hibridnih ustvarjalnih praks niti ne omenjam. Ali zabavna glasba, primerna za pivnice in mestne trge, potrebuje enako podporo kot umetnost, ki mnogokrat postavlja neprijetna vprašanja na neprijetne načine? In čigava in kakšna podpora to sploh je? Podpora trga? Množično financiranje? Državne in lokalne subvencije?
Močno dvomim, da je prosti kapitalistični trg na kakršen koli bistven način dojemljiv za kulturo, za umetnost. Umetnost in kultura sta za kapital večinoma neuporabni. »Oblast je pri nas ljudska,« odzvanja na stari plošči Laibachov.
Še vedno mislim, da je država v resnični lasti ljudstva in zato edina, ki lahko poskrbi za pravo kulturno in kreativno delovanje ter produkcijo, medtem ko je podjetništvo – vsaj v obliki, kot jo zastavlja kapitalistični trg – v konfliktnem in nasprotujočem si razmerju z umetnostjo. Ali kot sem pred kratkim prebral na nekem blogu: »Umetnost je neskončno razširljiva, skupnostna, inherentno subjektivna, in po svoji zasnovi neuporabna. Podjetništvo temelji na pomanjkanju, je individualistično, inherentno objektivno, in po svoji zasnovi pragmatično. Obe sta kreativni dejavnosti, vendar nasprotnih tipov.« (Aaron Gervais)
