foto: Peter Baroš, SIGIC
23. aprila se je v prostorih Slovenskega glasbeno-informacijskega centra SIGIC zgodil prvi javni pogovor z naslovom Tonke, piske in avtorke: Položaj in vloga žensk v glasbenem poslu.
Koliko domačih glasbenic lahko naštejete na izust? Poznate njihove komade, nihovo muziko? Poznate ženske, ki organizirajo vaše najljubše koncerte, recenzirajo albume, ki jih poslušate v avtu?
Po odgovor na vprašanje, kakšen je položaj in vloga žensk v glasbeni industriji v današnjem času, pravzaprav ni treba dlje kot do tu.
Leta 2015 še vedno velja, da je glasba tako v globalem kot lokalnem smislu še vedno moška zadeva in da so ustvarjalke v tem glasbenem poslu v izraziti manjšini.
Žensk na pozicijah moči v slovenskih glasbenih institucijah je namreč okoli 5%. Avtoric, glasbenic-instrumentalistk ter glasbenih novinark oziroma raziskovalk, umetniških in programskih vodij večjih glasbenih festivalov ali klubov pa tudi ni bistveno več.
Zakaj je eksotizacija žensk v popularni glasbi še vedno tako očitna? Zakaj je žensk na pozicijah moči tako sramotno malo? Kakšno vlogo imajo ženske na odru (in pod/za njim)? Kako se ta učvrščuje skozi medijske in družbene diskurze? Ali je takšno podobo potrebno spreminjati, predrugačiti in kako? Kaj je potrebno storiti za večjo aktivnost žensk v procesih glasbenega ustvarjanja? Kako žensko moč, sposobnost, nadarjenost prevesti v procese odločanja in v vzvode moči v glasbenem poslu? Kje se lahko zgledujemo? Kaj predstavlja feminizacija glasbene industrije? Kakšne so izkušnje žensk v glasbenem poslu? Kako glasbene delavke usklajujejo družinske in profesionalne vloge? Kakšni so učinki prekarizacije na položaj žensk v glasbi? Kako krepiti solidarnost in povezanost?
O tem in še marsičem so na netradicionalno koncipirani okrogli debati razpravljale številne glasbene ustvarjalke, avtorice, raziskovalke, programske vodje, menedžerke, kritičarke in ostale glasbene delavke, ki se vidno ter aktivno vključujejo v glasbeni posel.
Namen prve javne razprave na temo vloge in položaja žensk v glasbenem poslu pri nas je bil torej sledeč: a) detektirati strukturne in individualne težave, s katerimi se soočajo ženske v glasbenem poslu ter odpirati prostor za takovrstne javne debate in srečanja, b) iskati rešitve za izboljšanje položaja glasbenih delavk predvsem v smislu večjega javnega angažiranja ter kreiranja glasbene scene, politik(e) in posla, c) posvetiti pozornost organiziranemu ter aktivnemu sodelovanju in povezovanju žensk, ki delujejo v glasbi.
Debato je pripravila in vodila Katarina Juvančič – kantavtorica, glasbena kritičarka in raziskovalka.
foto: Peter Baroš, SIGIC
Utrinke iz srečanja je povzela Nina Dragičević, glasbenica in pisateljica.
Da obstajaš, najprej potrebuješ prostor
Ob pogledu na ženske, ki nastopajo na domačih in tujih glasbenih odrih, pevke (ali vsaj plesalke) v video spotih, operne dive in zvezdnice indie folk festivalov ali virtualnih platform, se lahko hitro zazdi, da je družba uspela premostiti nesmiselno zagato, imenovano neenakost med ženskami in moškimi. Ugotovitev je sicer smiselna le, če je kdo – poleg feministk tretjega vala in lezbičnih aktivistk – ob istem pogledu sploh pomislil, ali v tem kontekstu obstaja problem. Kajti, vprašanje, kje so ženske v glasbi, bi lahko bilo povsem odveč, saj so vendar povsod.
A kot ve vsak, ki je kdaj delal v glasbeni produkciji ali videl Warholov Vinyl, se daleč najbolj zanimive reči pripetijo v zaodrjih. O tem imajo glasbenice – tiste, ki jim uspe priti skozi sito, po pravilu oblikovano v slogu patriarhalne neprepustnosti – povsem druge perspektive. V želji, da bi ženskam omogočila prostor, v katerem bi lahko diskutirale perspektive in posledice izkušenj ter svoj položaj v javnem umetniškem prostoru in želje po spremembah, je Katarina Juvančič, članica uredniškega odbora Nove Muske in sodelavka SIGIC-a, v četrtek, 23. aprila 2015, storila prav to, ko je ustvarjalke zbrala na Okrogli debati: tonke, piske in avtorke.
Združevanje žensk neke skupne smeri delovanja ima svojo zgodovino. Ob koncu 19. stoletja so tako, denimo, nastali prvi ženski orkestri, v drugi polovici 20. stoletja pa še mednarodne organizacije glasbenic (npr. IAWM) in skladateljic (npr. ILWC). A ne pri nas. Zato je bil ta dogodek tako pomemben, in bo morda v prihodnosti še bolj.
Pozicija žensk v glasbi, njih depriviligiranost in represiranost, je namreč obsežna tema, predvsem pa v času premalo popisana, o njej se premalo govori. V obdobjih civilizacije (na primer v srednjem veku) je v tem kontekstu zabeleženega pričakovano malo, kajti umetnost je, zgodovinsko gledano, maskulinizirano področje izraza, v katerega ženske nekoč niso imele vstopa. V malce bližnji zgodovini, denimo v 18. in 19. stoletju, ko pa imamo več zapisov o ženskih glasbenicah, razmisleke o kvaliteti njihove produkcije nenehno motijo diskriminatorne kritike, ki ženske vzdržujejo na margini. V še bližji zgodovini, tisti od včeraj ali danes, pa reprezentacija žensk poteka na specifičen, četudi ne ravno nov način, ki strukturne razlike pogosto zabriše in navidez izniči.
Na dogodku se je kljub temu zbralo okoli trideset avtoric, ki se jim njihova pozicija zdi daleč od rožnate, o njej želijo spregovoriti in jo premakniti iz stagnacije, od katere ostali beneficirajo. Predstavljale so skorajda vsa področja delovanja v glasbi; tu so bile kompozitorke, didžejke, kantavtorice, raziskovalke, instrumentalistke, radijske urednice in tehnične mojstrice ter sodelavke Radia Študent in Val 202, programske vodje ljubljanskih klubov Gromke in Monokla, učiteljice glasbe, organizatorke festivalov in vodje založb ter igralke. Precej hitro se je ustvarilo dovolj varno ozračje, da so avtorice lahko izrazile težave, s katerimi se soočajo pri svojem delu, predvsem v stiku z odločevalci in javnostmi. A, ko se premaknemo z ravni osebnih zgodb, ki bi jih vsaka glasbenica lahko naštela mnogo, je stanje precej jasno: če je prvi val feminizma pred stopetdesetimi leti skušal ženskam dati glas v javnem prostoru in jim omogočti vstop vanj, in ga nato drugi val v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja želel nadgraditi z urejanjem pravic žensk na področjih seksualnosti ter pozicije v socialnem in ekonomskem kontekstu, smo na diskusiji na eni strani slišali, da glasbenice v Sloveniji predvsem potrebujejo prostore, v katerih se vrednost njihovega dela ne ocenjuje preko diskurzivno uveljavljene stereotipizacije, na drugi pa so bile perspektive žensk (delavk v glasbi), ki probleme uveljavljanja in pogojev delovanja pripisujejo bolj značajskim lastnostim in posledično rešitev vidijo v introspekciji, ki naj bi se povrnila v obliki samozavesti. A samozavesti ne gre zamenjevati z emancipacijo, za njo pa je ključno razumevanje – in najprej zavedanje o stanju – družbenih struktur ter kje v njih zasedajo mesto ženske.
Zanimivo perspektivo sta artikulirali udeleženki, sicer delavki na radiu, ki se jima zastopanost žensk v glasbi, dostop do vodilnih pozicij in pretežno maskulinih poklicev ne zdi pereč problem – četudi po podatkih Eurostata za leto 2013, v EU zaslužijo ženske v povprečju 16.3 % manj, so bolj pogosto zaposlene za določen delovni čas, moški pa za nedoločen, četudi vodilne pozicije glasbenih ustanov v Sloveniji zasedajo moški. V SNG so tako šef dirigent, dirigenta, asistent dirigenta, vodja študija in oba koncertna mojstra moški, med dirigenti SNG Maribor je ena ženska in petnajst moških, odgovorni uredniki radiev Ars, Val 202, Radio Študent so moški, v vodstvu Kino Šiška, Gala Hale, Kluba K4, Zavoda LokalPatriot, Zavoda Mostovna itn. ni nič drugače, v upravnem odboru Društva slovenskih skladateljev pa je, po imenih sodeč, devet moških in nobene ženske.
Debata se je, kot to velja za vsako konstruktivno, zaključila z razmislekom o naslednjih korakih. Ena od najmlajših udeleženk je z zanosom pojasnila svoje delovanje: skozi blogersko platformo in organizacijo ženskih jam seans v mariborski Pekarni skuša odpreti prostor prav ženskim glasbenicam. Precej zanimivo delo, ki pa ga je publika na dogodku smiselno nadgradila z razmišljanjem, da je potrebno tovrstno delovanje zastaviti bolj sistemsko in v okviru že vzpostavljenjh institucij, ki imajo tako prostore in sredstva kot tudi dostop do relevantnih javnosti. Ob samem zaključku razmisleka o ustanovitvi ženske glasbene sekcije se je sicer pojavilo vprašanje, ali bi ne bilo smotrno začeti z osredotočanjem le na ženske v popularni glasbi in ne tudi na vse ostale – četudi je problem prostorov in uveljavljanja zaradi alternativnosti zvrsti in rabe orodij ter tehnologij za ustvarjanje še toliko večji. To vprašanje se sicer zdi toliko na mestu, kot če bi se v kakšni filmski sekciji spraševali, ali bi bilo smiselno omogočiti pogoje za delo le tistim, ki ustvarjajo sci-fi filme, morda nekoč pa tudi tistim, ki producirajo trilerje, a to so teme, s katerimi se bomo na okroglih debatah gotovo še ukvarjali. Kajti, eden pomembnejših sklepov dogodka je bil, da so tovrstna srečanja ne le dobrodošla, temveč tudi nujna in plodna, zato se, ob vtisih preteklega, organizatorjem zahvaljujem in vsakega naslednjega sestrsko pozdravljam.
