foto: Uroš Hočevar/Delo
Na praznih, napol zatemnjenih koridorjih Cankarjevega doma, smo se v petek, 29. maja 2015, srečevale ženske in ena drugo spraševale, ali smo namenjene v isto smer. Povečini smo si odgovorile z da, kot da je očitno, da vse iščemo dvorano, v kateri bo kako minuto kasneje Druga godba, na okrogli mizi Ženske v glasbah sveta, gostila Azizo Brahim, Miriam Brenner, Katarino Juvančič, Brino Vogelnik ter Merill Garbus. Izkazalo se je, da smo pravilno predvidevale, kajti sejna soba je bila skoraj povsem polna ženskih (domnevno) ter nekaj moških (domnevno) obrazov.
Ob samem pričetku je bilo moč pomisliti, da bomo na dogodku deležni predvsem biografskih fragmentov glasbenic – moderatorka, Nika Vistoropski, je namreč sodelujoče najprej povprašala o prvih spominih na željo postati glasbenica. Brahim je izpostavila odraščanje v begunstvu, onkraj vsake možnosti utelešanja človekovih pravic. Juvančič je začetke svoje poti v vlogi ustvarjalke glasbe povezala z mukami boja proti smrtonosni bolezni. Kot pravi, jo je prav bolezen, ki ji je skozi kirurške posege odvzemala organe fiziološko ženskega telesa, vsakič znova bolj osvobodila, pa naj se to še tako paradoksalno sliši.
V nadaljevanju so govorke izpostavile dileme, ki jih spremljajo, ko se v javni prostor umeščajo kot ženske. Med bolj zanimivimi je bila gotovo misel Merill Garbus; avtorici se je ob začetku umetniške poti na pretežno moški cesti persistentno postavljalo vprašanje, kako naj zvenim tako, kot želite, da zvenim. Precej smiseln strah, če pomislimo, kako so se skozi zgodovino in vse do danes kritiki lotevali ocenjevanja glasbenih stvaritev žensk – v diskurzu dihotomij ženske fragilnosti in moško močnega izraza, feminizirane in maskuline glasbe.
Moderatorka je v pogovor vpeljala vizualne reprezentacije glasbenic. Juvančič je pojasnila, da so njenemu ekonomskem standardu draga oblačila nedostopna – salonarje pa takoj, ko stopi na oder, kar odvrže -, a da je osnovna urejenost pomembna, saj da gre za znak spoštovanja tako do publike kot tudi do sebe. Vogelnik je dodala, da smo ljudje vendarle vizualni, zato je videz izvajalke na odru pomemben. Samo vprašanje, precej nesmiselno postavljeno umetnicam, za katere predvidevamo (morda včasih prav tako nesmiselno), da se želijo postaviti nad patrirarhalne stereotipe in v ospredje postaviti svoje delo, glasbo, izraz subjektivitete, je obrnila Garbus in pozvala k diskusiji o tem, kaj kot ženske nudimo v smislu kreiranja glasbe ter o čem nam je v glasbi težko govoriti. To je bilo odlično izhodišče za debato, ki bi gotovo lahko potekala še dolgo v noč ali v vse noči.
Na vprašanje o delovanju glasbenic v Sloveniji se je navezala Juvančič in javnosti naznanila, da je v teku formiranje iniciative žensk v glasbi, ki je nastala po okrogli debati Tonke, piske in avtorke. Zdi se, da bomo prav zato o premikih v tukajšnjem prostoru lahko v prihodnje še mnogo zanimivega in za glasbenice spodbudnega poročali.
Bistvo dogodka in razlogov za organiziranje tovrstnih okroglih miz – ki se jih bomo z večnim, četudi morda iluzornim, upanjem na sistemske premike udeleževali tudi v prihodnje -, sta ob koncu povzeli Brenner in Brahim. Na vprašanje publike, kakšne so pa prednosti biti ženska v glasbi, je prva omenila, da si lahko mlada ženska z nasmehom utrne mnoge poti (denimo, na guest liste), slednja pa je jedrnato odgovorila z: “Ni jih. Kot ženske moramo delati dvojno, glede na moške, da pokažemo svojo enakost.”
