Začenjamo serijo poročil z avstralske glasbene scene, ki jih bo pripravljal Brendan Telford iz Brisbanea, pobudnik glasbenega bloga Sonic Masala, ki je zaživel leta 2009. Začetkov bloga se Brendan spominja takole: »Sonic Masala je bila na začetku drugačna. Paul in jaz sva na začetku pisala izključno o glasbi, ki nama je bila všeč. To je bila glasba, o kateri si lahko bral kjerkoli in jo tudi slišal kjerkoli. Potem so z nama stopili v kontakt različni ljudje in začela sva veliko več pisati o bendih, ki so bili za naju čisto novi.« In to je tudi lepota Sonic Masale – ponuja širok nabor neznanih bendov različnih glasbenih žanrov.
Ponosen na eklektičnost Sonic Masale Brendan pove o o izbiri glasbe: »Ni drugih omejitev kot moj glasbeni okus. Odkrito priznam, da je blog čisto subjektiven. Mislim, da se skozi objave v zadnjih letih lahko začuti moč avstralske glasbe, o kateri se mi res zdi vredno pisati. Veliko pišem o kitarski glasbi, a ne čisto klasični. Všeč mi je, kar mi je všeč, in včasih izgledajo zapisi kot kozarec za vlaganje. Vedno se potrudim razložiti, kaj mi je všeč pri glasbi, o kateri pišem. Tako lahko v enem tednu poslušam na trakovih zalupane posnetke, brenčave kitare, noise pop, ambientalno elektroniko, psihadelični rock, čisti punk ali kakšen meni všečen metal. Ne vem, zakaj bi bilo to, kaj slabega. Gre za glasbo, ki mi je všeč, in mislim, da jo morajo slišati tudi drugi, če je slučajno še niso. Treba je podpreti tiste, ki si to zaslužijo.«
Brendanovo navdušenje sega veliko dlje od pisanja o glasbi, ki ga navdušuje. Začel je z organizacijo festivala za neznane lokalne bende. Letos marca je festival Sonic Masala potekal drugič. Leto 2014 je bilo res plodno leto za Brendana, saj predstavlja tudi začetek delovanja založbe Sonic Masala Records. V dobrem letu delovanja se lahko pohvali s sedmimi izdajami. »Glede na to, da nisem ravno najbolj glasbeno talentiran, se mi je založba zdela najbolj verjetna možnost, da bi zaživel sanje z izdajanjem glasbe. Še vedno pa sem moral prej veliko premisliti in natuhtati. Enkrat me je bend prosil, da bi se dobili, in potem smo se ga napili. Mislil sem, da si želijo, da jim izdam EP, oni pa so me želeli za managerja. Jebeš to, ha-ha. Šele septembra 2013 me je prijatelj Donnie iz No Anchor vprašal, če bi me zanimalo izdati album njegovega novega benda Roku Music. In to je bilo to. Album je izšel marca lani in od takrat sem izdal še Gazar Strips, Tape/Off in Cobwebbs s štirimi priložnostnimi izdajami, Ghost Notes in Dollar Bar. 1. junija pa še split vinilko Danyl Jesu in Barge With An Antenna On It . Nove so tudi že v pripravi.«
Brendan trenutno živi v Londonu, vendar ohranja močno vez z domačo lokalno sceno. Tudi z organizacijo manjših koncertov v Londonu. Ker je glasba njegova velika ljubezen, je vedno vesel novih bendov, zato mu lahko pošljete tudi svojo na sonic.masala@gmail.com. Morda bo o njej kaj napisal.
Prvih šest
S ponosom predstavljam prvih pet bendov in kompilacijo. Mislim, da vam lahko odprejo nove sonične svetove.
1) Exhaustion s Krisom Wandersom
Zanimiva izdaja enkratnega sodelovanja kiber zajebane punk skupine Exhaustion iz Melbourna (njihova dva albuma Future Eaters and Biker sta briljantni brijačini) in priznanim eksperimentalnim saksofonistom Krisom Wandersom, ki je igral je z vsemi, od Petra Brötzmanna to Hana Benninka. Gre za 21 minutni eksperiment dinamike in nastajajoče forme. Katarzični kovinski zvoki, obupano tuljenje vetrov, dražeča tišina, vmesni lažni začetki in tiki se povezujejo v nabrito energijo, ki jo prispeva vsak izmed glasbenikov. Ne bi bil presenečen, če bi v zmesi znoja in krvi našel tudi stopljen vosek. Tako očitna je vročica, ki jo ujame posnetek tega sodelovanja. Duncan Blatchford ne dopusti svoji kitari sikajoče prevlade. S svojim vokalom prispeva godrnjajoče grgrajoče impulzivne prvinske vdihe in izdihe, ki se rojevajo iz napora nekje v notranjih organih. Tavajoči poudarki se s svetlobno hitrostjo prebijajo skozi zvočni zid, kar je hkrati čudovito in izčrpavajoče. Vse skupaj tvori opojno mešanico impulzov, sešito iz tkiva in vražje odločnosti.
2) Cool Sounds
Veliko glasbe je narejene v lenobni maniri pop podzvrsti “dolewave”, ki se rojeva v predmestju mest v Avstraliji – všečnost Twerps, Dick Diver, Ocean Party in nešteto drugih združuje zvoke kovinske sončne kitare in medsebojnega prepletanja zvoka The Go Betweens s površinskim opazovanjem mladosti, brezposelnosti, deljenja bivališč, bendovskega življenja, ki je špartansko in brezskrbno. In ja, Melbournski Cool Sounds so prevzeli to na videz neumno formulo… vendar nam drugi album v dvanajstih mesecih, Healing Kristali, ponuja veliko več. Uvedejo nas z enigmatičnim in hipnotičnim saksofonom, ki ga uporabijo v večini skladb. Igra ga Liam ‘Snowy’ Halliwell. Potem so tu še same pesmi, devet skladb blaženega, optimističnega popa poskrbi za preprosto drsenje skozi uličice kateregakoli avstralskega mesta. Je vlažna in vabljiva, ampak še bolj navdušujoče je, ko band začne pripovedovati zgodbe, kot na primer v pesmi “Pizza”. Igranje postane podpornega značaja kot vinjeta, nekje na periferiji filma Edward Scissorhands, če bi se dogajal v predmestju Melbourna. Takšen pristop k albumu kot je ta bi morali podpreti.
Iz od tropskega potu premočenega Brisbanea prihaja enigmatični duo Primitive Motion. Marca je izdal nov album Pulsating Time Fibre za Bedroom Suck Records. Duo slovi po svojih izletih v sinusoidna ponavljanja in minimalistični pop. Sklopi, ki jih določa nenehno neskladje dua, delujejejo sanjavo in umirjeno, a samo v velikosti grižljaja (večina komadov na strani A se komaj dobro začne, ko že izzvenijo). Navdušujoč nastop in album. Ta duo bi moral biti že prekleto velik.
4) Nite Fields
Še en band iz Brisbanea je v začetku leta končno izdal svoj prvenec Depersonalisation pri založbi Felte Records. Skupina je anomalija v sončni državi, s tem ko prevzemajo estetiko gotskega eksperimentalizma osemdesetih. Album nam postreže z devetimi skladbami, združenimi v enovito suito minljive zadrege. Skoraj štiriletno ustvarjanje je koristilo albumu Depersonalisation, saj je baritonski vokal Dannya Venzina postal inštrument, ki doda resnobnost komadom in hkrati uspe ostati jasen. Uravnotežena produkcija deluje v prid glasbi. Band nam razkriva, kako je biti anonimen, izločen in osamljen. In kar je najbolj ironično, bi jim morala takšna poza prinesti mnogo privržencev, tako starih (če ti je všeč zgodnje obdobje Cure in shoegazing podobnih občutkov, boš užival tudi v tej glasbi), kot mladih.
5) Dead Farmers
Ta bend je najbolj čisti rock and roll med vsemi šestimi in verjetno na kateremkoli seznamu, ki ga boste dobili od mene. Trio iz Sydneya nam postreže z močjo, nemirom in agresijo. Njihov rokenrol slog navdušuje. Njihov najnovejši album Wasteland, ki je izšel za sydneysko založbo RIP Society, je nesramežljiv rock, ki se napaja v glasbah Stonesov, razbijajočih Saintsov, minimalizmu Minutemen ali ropotajoči domačnosti AC/DC. Da, vplivi so očitni, vendar je dobro imeti razbijajoč band, ki mu je vseeno za trende, podzvrsti in tekmovanja v popularnosti. Piči!
Deluje kot da se je tole dolgo pripravljalo. Preskočil bom šesto izdajo tega uvodnega miksa. Po petih letih izdajanja in promocije eksperimentalnih avstralskih glasbenih pokrajin je New Wierd Avstralija letos zaprla vrata. To je res žalosten trenutek. Sočasno s tem je njihova distribucijska roka Wood & Wire izdala Passages, ki vključuje mixtape treh direktorjev projekta, Stuarta Buchanana, Andrewa Tuttlea and Inneza Tullocha (zadnja dva sta moja zelo dobra prijatelja). Na treh izdajah najdemo 51 komadov iz arhiva New Weird Australia, ki vključujejo Holy Balm, No Zu, Kirin J Callinan, Chrome Dome, Mere Women in še veliko, veliko drugih. Če želite slišati, kaj je počelo avstralsko glasbeno podzemlje zadnjega pol desetletja, je to odlična časovna kapsula. Vse si lahko naložite zastonj z bandcampa.
Do naslednjega Brendanovega zapisa lahko tisti bolj radovedni pokukajo na njegov blog Sonic Masala.
