Mitja Reichenberg

Od podlih se je potrebno učiti

 Podlih osem (The Hateful 8, Quentin Tarantino, glasba Ennio Morricone, 2015)

​Da ne bo pomote že takoj na začetku: film nima nič skupnega z idejo Sedem veličastnih (The Magnificent Seven, John Sturges, 1960), s Sedem samurajev (Shichinin no samurai, Akira Kurosawa, 1954) ali podobnimi streljačinami, kjer se pač nabere določeno število tistih, ki hočejo obračunati z določenim številom drugih. Film ima v sebi bistveno bolj osebne poante obračunavanja, kakor pa le pošiljanje krogel vsenaokoli. Tudi, če gre za pokradene dialoge, ideje in drugo menažerijo okoli tega filma, je pa v osnovi dokaj pretresljiva zgodba, ki si jo izpovedo glavni junaki in junakinja – da ne bo pomote.

Velja vzdržati do bridkega konca, čeprav je film dolg skoraj tri ure, sneman pa je v že skoraj pozabljenem 70mm super cinemascope formatu. In prejel je Zlati globus 2016 za glasbo, kar pomeni novo lovoriko za legendarnega skladatelja vesternov z imenom Ennio Morricone (1928).

Šest ali osem ali pa dvanajst let po državljanski vojni skozi zimsko pokrajino Wyominga drvi poštna kočija. Potnika v njej sta lovec na glave John Ruth (Kurt Russell) in njegova zajeta ubežnica Daisy Domergue (Jennifer Jason Leigh). Nezadržno se približujeta mestecu Red Rock, kjer namerava Ruth, v teh krajih znan tudi pod vzdevkom »Rabelj«, Domerguejevo privesti pred roko pravice, kar po domače pomeni na vešala. Na poti naletita na dva neznanca: na majorja Marquisa Warrena (Samuel L. Jackson), temnopoltega nekdanjega pripadnika vojske Severa, ki se je prelevil v zloglasnega lovca na glave, in južnjaškega ubežnika Chrisa Mannixa (Walton Goggins), ki trdi, da je novi šerif Red Rocka. Ko jih ujame snežni metež, se druščina zateče v Minniejino galanterijo na gorskem prelazu, v kateri običajno postojijo poštne kočije, a jih ne pričaka lastnica, temveč štirje neznani obrazi: tam so se zabarikadirali Bob (Demian Bichir), ki skrbi za postojanko, medtem ko je Minnie pri svoji materi, Oswaldo Mobray (Tim Roth), rabelj Red Rocka, gonjač živine Joe Gage (Michael Madsen) in general konfederacijske vojske Sanford Smithers (Bruce Dern). Gorsko postojanko čedalje bolj biča snežni metež in osem popotnikov spozna, da jim morda nikoli ne uspe priti do Red Rocka. Kar je vsem skupno, bi lahko zapisali, sta podlost in sovraštvo. Odlična kombinacija za melodramatično obračunavanje. Vsekakor pa velja filmu tudi prisluhniti, saj je Ennio Morricone ponovno pokazal, kakor se pišejo partiture za vesterne.

Celotno partituro predstavlja kar 23 delov (in jo je za več kot dve uri), prav pa je, da se ustavimo na nekaterih, ki bodo tekom filma resnično padli v ušesa. Vsak film ima svojo uverturo in tudi ta jo ima. Morricone se ji posveti z vso svojo predvidljivostjo in v njo vgradi kratko pulziranje godal, pa tudi metalofonsko spraševanje o tem, kam ta svet pelje. Z notoričnim ponavljanjem drobnih glasbenih vzorcev dobimo pravo psihotično razpoloženje že takoj na začetku in lahko samo upamo, da pripravimo naša ušesa na to, kar bo še sledilo. Sledi L’Ultima diligenza di Red Rock, kar bi lahko prevedli kot ‘poslednja skrb od/za Red Rock’. Morricone ponovno uvede namreč svoj znameniti tempo v orkester, h kateremu pridane ha-hu vokale, kakor svoj podpis iz davnih časov, ko je pisal glasbo za špageti-vesterne legendarnega režiserja Sergia Leonea. Sledi Narrato Letterario, kar je odkrita, vendar manj pomembna glasbena epizoda, ki jo lahko prevedemo kot ‘literarni pripovedovalec’, skratka glasbeni element, kjer se zgodba obrne proti gledalcu in v kateri se razloži takšno in drugačno vsebinsko dopolnilo.

Sledi del Neve (Sneg), ki pa je nenehni glasbeni element, saj je preko filma prav sneg nenehno prisoten. Morricone se pokaže kot veliki orkestrator in poseže malodane po izraziti ‘klasični’ orkestraciji hladne praznine in zvokih, ki jih srečujemo v tako rekoč največjih idejah glasbene zgodovine, kjer se obravnavajo zima, led in hlad. Prav glasbeno zanimiv del je tudi Sei cavalli (Šest konjev), saj se Morricone poigrava z idejo štetja v glasbi – in če dobro prisluhnemo udarcem na pavke, jih dejansko lahko preštejemo v sklopih po šest. To je sicer že nekoliko presežena ideja, saj je tudi v filmu Sedem veličastnih prav komponist Elmer Bernstein oblikoval glavno temo tako, da se zaključuje v sedmih taktih. Sledi Raggi di sole sulla montagna (Žarki sonca preko gore), kar je nekoliko sodobneje oblikovana filmska glasba, spominjajoč bolj na koncertno premišljevanje, kakor pa na neposredno filmsko dogajanje. Ampak – Morricone s svojo tankočutnostjo pač spregovori tudi v tem jeziku.

Zanimiva glasbena domislica je tudi I quattro passeggeri (Štirje popotniki), ki postavi nekakšno matematično in smiselno polovico k drugim štirim, tako rekoč ‘domačinom’. Morricone se poigrava s kratkimi ritmičnimi vzorci in sinkopiranjem, kakor bi šlo za glasbeno preizkušanje ene in druge strani, enega in drugega nemogočega položaja, laži, prebrisanosti in, nenazadnje, podlosti. Predvsem je potrebno prisluhniti delu z naslovom La musica prima del massacro (Glasba pred pokolom). Z nekoliko osveženim zgodovinskim spominom jo zlahka umestimo v legendarno sekvenco obračuna iz filma Dober, grd, hudoben (Il buono, il brutto, il cattivo, Sergio Leone, 1966), kjer je prav Morricone pridal nepogrešljiv zvok glasbene skrinjice kot odštevalke življenja, sekund do velikega poka med tremi junaki, postavljenimi v areni sredi pokopališča: Tuco (Eli Wallach), Blondie (Clint Eastwood) in Angel Eyes (Lee van Cleef). Temu sledi L’Inferno Bianco (Beli pekel), kar pa je skoraj koncertna izvedba modernega orkestrskega pizzicata in ironije. Tudi La Lettera di Lincoln (Lincolnovo pismo),  v katerega je vgrajena pripoved branja pisma, je bolj kot ne znana elegija za padlimi junaki, ki jih je v zgodovini filmske glasbe več kot dovolj, če že ne preveč. V tem se Morricone morda res ni najbolj izkazal, vendar je na koncu koncev pa le naredil to, kar je bilo pač potrebno: dobro in razumljivo glasbo.

Zadnji podpis daje v filmu veliki Ennio z delom La puntura della morte (Želo/vbod smrti), za katerega bi lahko zapisali, da je najkrajši (27 sekund) dolg crescendo enega samega tona, ki se izteče v mir in odmev samega sebe. Morda pa je res tako.