Ni še vse izgubljeno. Še se nas najde za polne Križanke tistih, ki uživamo v napol improviziranem hrupu in disonantnem škripanju kitarskih strun, v odmiku od vse bolj uniformirane, predvidljive rockovske glasbe. Kakopak, Grinderman brez Nicka Cavea niti približno ne bi pritegnili tolikšnega števila obiskovalcev, dobro se je utrdil v naših krajih z okolico in sedaj mu jemo iz roke, karkoli nam že ponuja, „slaba“ ali kakšna druga „semena“. V smislu prevetritve vsega, kar je že počel v treh desetletjih in pol, je sam s klavirja presedlal na kitaro, podobno je storil še Warren Ellis, ki je drgnil po violini le v pesmi ali dveh, v Grinderman se raje išče po strunah električne kitare. Potem oba igrata instinktivno, izven pravil kitarskih solističnih vložkov. Raje škripata zgolj na približek „pravih“ akordov in v tem vidno uživata. Zato sta tu bobnar James Sclavunos z močnimi in natančnimi udarci ter basist Martyn P. Casey z vedno prepoznavno linijo, onadva sta stebra, ki držita pokonci to zgradbo, ki bi sicer grozila, da se sesuje sama vase. In na vrhu te zgradbe lahko Cave izkriči vse, kar hoče. Tu je, kakorkoli obrnemo, glavna draž bande Grinderman. Caveov močan, prodoren, naj si bo še tako kričav, vedno artikuliran vokal. Že zato Grinderman ne morejo pasti prav daleč od zvoka The Bad Seeds. Obenem je ostala trojica prav tako prišla iz taistega ansambla in še odrsko osvetlitev je Cave prenesel iz dekoracije albuma Dig!!!, Lazarus, Dig!!!. Le kopljejo še bolj ihtavo, globlje, tja do pekla in na prosto spustijo vso peklensko svojat.
Zametke tega, kar je sledilo, smo pravzaprav lahko naslutili že pred petimi leti, ko je ta ista zasedba dvakrat zapored nastopila v taistem prostoru pod imenom Nick Cave solo. Potem bi si lahko predstavljali Nicka v belem za koncertnim klavirjem, kako nam prepeva balade s plošč The Good Son in The Boatman’s Call, še posebej, ker so nas, obiskovalce, posadili na stole. Ampak na odru je bilo malo sedenja in malo balad. Že takrat je Cave našel prave oprode za nadaljnjo pot, ki je vodila Grinderman naravnost v veselo destrukcijo.
Prelom se pravzaprav kaže v repertoarju. Grinderman igrajo strogo nove pesmi, to je izziv, ki so ga sprejeli in se ga držijo. Dokazati se želijo kot skupina, ki šele začenja. In dejansko igrajo s takim žarom, s takim zanosom. Že tako svobodno igro s plošč so še osvobodili pravil, še takrat, ko se je Cave oprijel klaviatur, jih je namerno odigral na približek (dober primer je bila izvedba pesmi Man in the Moon). Cave je eden redkih veteranov, ki se drži romantične vizije, da bo, ko bo uspešen in premožen, delal natanko tisto, kar ga veseli. Bolj star bolj nor pri njem ni le prazna fraza. Ne drznem si niti pomisliti, kakšen bo naslednji glasbeni korak Nicka Cavea, kdorkoli bo že ob njem. Če bo še nekaj časa stopal po začrtani poti, bo hudo. Še manj so bo plesalo in pelo, užitek bo le še v katarzičnem učinku hrupa.
Zaenkrat je bandu Grinderman prelom uspel, zato ker delajo tisto, v kar verjamejo in zato, ker so preprosto dobri. Oviral jih je le jebeni zlomljeni palec na nogi, potem bi bil šele ples.
