Mitja Reichenberg

Pot do enakopravnosti

Sufražetke (Suffragette, Sarah Gavron, glasba Alexandre Desplat, 2015)

V času, ko se ponovno zapirajo vrata ženskim pravicam in enakosti, se je potrebno toliko bolj spominjati, opominjati in govoriti o tem, kar je zgodovinsko evidentno in moškemu delu sveta vsekakor ne more biti v ponos. Zanimivo je prebrati za začetek nekaj misli in dejstev, zapisanih v Deklaraciji o stališčih (orig. Declaration od sentiments), ki je izšla davnega leta 1848. In videli bomo lahko, da se do leta 2016 nismo prav daleč premaknili – še bolje: priča smo ponovnemu času, ko se ženske tlači v kuhinjo, cerkev in porodnišnico, ko se jim omejujejo najrazličnejše stvari, ko so diskriminirane, ko se nad njimi vršijo takšni in drugačni pritiski, ko so ponovno tarče najrazličnejših političnih manevrov in izkoriščanj. Deklaracija o stališčih pravi med drugim torej tole: zgodovina človeštva je zgodovina ponavljajočih se krivic in nasilnosti moškega proti ženski, katerih neposredni cilj je vzpostavitev absolutne tiranije nad njo. Kot dokaz naj bodo dejstva predložena nepristranskemu svetu.
– Nikoli ji ni dovolil izkoristiti neodtujljive pravice do voljenja.
– Prisilil jo je, da se pokorava zakonom, pri nastajanju katerih ni imela nobene besede.
– Odrekel ji je pravice, ki so podeljene najbolj nevednim in propadlim možem – tako domačinom kot tujcem.
– Ko jo je prikrajšal za to prvo državljansko pravico, volilno pravico, in jo tako pustil brez zastopstva v zakonodajnih telesih, jo je zatiral na vseh koncih.
– Če je bila poročena, je poskrbel, da je bila v očeh zakona državljansko mrtva.
– Odvzel ji je vse lastninske pravice, celo do plačila, ki ga zasluži sama.
– Iz nje je v moralnem oziru naredil neodgovorno bitje, ker lahko nekaznovano zagreši številne zločine, če so le storjeni v prisotnosti njenega moža. Pod poročno zaobljubo je svojemu možu prisiljena obljubiti pokorščino, on postane v vsakem pogledu njen gospodar – zakon mu daje moč, da jo prikrajša za njeno svobodo in da jo kaznuje.
– Ločitvene zakone je zasnoval tako, da so glede tega, kateri naj bodo primerni razlogi, in komu v primeru ločitve pripade skrbništvo nad otroki, popolnoma brezbrižni do sreče ženske – zakon v vseh primerih izhaja iz napačne predpostavke o nadvladi moškega in vso moč daje v njegove roke.
– Ko ji je odvzel pravice poročene ženske, ji je, če je bila samska ali lastnica premoženja, odmeril davek za podporo vladi, ki jo priznava samo, če se lahko okoristi z njenim premoženjem.
– Prisvojil si je skoraj vse donosne zaposlitve, od tistih pa, ki jih ona sme opravljati, dobi le pičlo plačilo. Njej zapre vse poti do bogastva in ugleda, o katerih meni, da so zanj najbolj častna. Ne poznamo je kot učiteljice teologije, medicine ali prava.
– Odrekel ji je priložnosti za dosego temeljite izobrazbe; vse visoke šole so zanjo zaprte.
– Dopusti ji mesto v Cerkvi, pa tudi Državi, toda podrejeno mesto, in se sklicuje na apostolsko avtoriteto pri izključitvi iz cerkvene službe, in, z nekaj izjemami, iz kakršnekoli javne udeležbe v cerkvenih zadevah.
– Ustvaril je napačno javno stališče, ko je svetu posredoval različna moralna zakonika za moške in ženske, po katerih moralne prestopke, ki ženske izključujejo iz družbe, pri moškem ne le dopuščajo, ampak imajo za malo pomembne.
– Prisvojil si je pravico samega Jehove in trdi, da je njegova pravica, da ji določi področje delovanja, ko to pripada njeni vesti in njenemu Bogu.
– Na vse možne načine se je potrudil, da je uničil njeno zaupanje v lastne moči, da je zmanjšal njeno samospoštovanje in da jo je pripravil do tega, da voljno živi odvisno in zavrženo življenje.”

Prav grozljivo je, kako vse to zveni po vseh teh letih znano. ​V Angliji so zlasti londonske sufražetke v govorih, demonstracijskih povorkah ipd. zahtevale politično enakopravnost, predvsem volilno pravico. Zaradi tega so mnoge kaznovali z zaporom, toda zagrizene sufražetke se tudi tam niso odpovedale svojim ciljem. Po letu 1918 so se ženske, stare čez 30 let, ki so plačevale najemnino ter imele diplomo, lahko udeležile volitev. Šele z letom 1928 so znižali starost volilnih upravičenk in upravičencev na 21 let. Vsa težavnost boja za žensko volilno pravico pa je npr. izražena v govoru Christabel Pankhurst z naslovom Zastopanje žensk iz leta 1905: “Sklenjeno je bilo, da bomo nastopali proti Winstonu Churchillu na splošnih volitvah z utemeljitvijo, da je član vlade, ki noče dati ženskam volilne pravice. Vlada si prizadeva za svobodo Kitajcev v Južni Afriki, a noče dati politične svobode Britankam. Pasivni odporniki bodo dobili zadoščenje, toda ženske ne smejo dobiti volilne pravice, ki jo zahtevajo že kakega pol stoletja. Delovne ženske v državi, ki prejemajo bedne mezde, nujno potrebujejo volilno pravico. Te nebogljene delavke morajo dobiti politično moč. Lepo je, če nam obljubljajo, da bo kruh poceni, toda dobre mezde so prav tako pomembne kot poceni hrana, in če delovne ženske ne bodo imele volilne pravice, se njihove mezde in delovne razmere ne bodo izboljšale. Volilna pravica je delavčeva najboljša prijateljica. Očitno se liberalna vlada sploh ne meni za trpljenje slabo plačanih zaposlenih žensk, sicer bi morala biti volilna pravica za ženske v ospredju vladnega programa.” In kako v filmu? ​Zgodba, ki so jo navdihnile resnične sufražetke, prve borke za enakopravnost žensk, prikazuje turobno življenje mlade Maud, ki poleg skrbi za revno družino doživlja vsakodnevna ponižanja na delu v pralnici. Čeprav ni izobražena, jo navdihnejo govori odločne Emmeline Pankhurst, ki se zavzema za pravice žensk. Toda patriarhalna družba ostaja gluha, zato se Maud pridruži skupini ženk, ki načrtujejo nasilen upor proti oblasti, s tem pa na kocko postavijo svoja življenja, kot tudi ugled in prihodnost lastnih družin. Film je torej politična drama, ki se osredotoča na gibanje sufražetk v poznem 19. stoletju. Carey Mulligan (kot Maud) igra glavni lik, mlado politično aktivistko. Medtem ko njen lik ne temelji na določeni resnični osebnosti, Meryl Streep igra Emmeline Pankhurst (rojeno 15. julija 1858), zgodovinsko resnično vodjo gibanja. Ta je ustanovila skupino, nekaj časa preživela v zaporu zaradi napada na policista ter imela veliko vlogo pri Representation of the People Act iz leta 1918, ki je reformiral volilni sistem. Umrla je nekaj tednov pred potrditvijo volilne pravice za ženske, starejše od 21 let (14. junija 1928). Emmeline Pankhurst sodi med 100 najpomembnejših ljudi 20. stoletja, v slovenskih zgodovinskih učbenikih (osnovnošolskih in srednješolskih) pa o njej ni ne duha in ne sluha. Logično, mar ne?

Komponist pri tem filmu je bil Alexandre Desplat (1961), ki je brez dvoma eden zanimivejših skladateljev zadnjih let. Za seboj ima več kot 150 filmskih partitur, med katerimi moramo opozoriti vsaj na Nedolžne laži (Innocent Lies, Patrick Dewolf, 1995), Minuta tišine (Une minute de silence, Florent-Emilio Siri, 1998), Syriana (Stephem Gaghan, 2005), Nenavaden primer Benjamina Buttona (The Curious Case of Benjamin Button, David Fincher, 2008), Mlada luna (The Twilight Saga: New Moon, Chris Weitz, 2009), Kraljev govor (The King’s Speech, Tom Hooper, 2010), Harry Potter in svetinje smrti – 1. in 2. del (Harry Potter and the Deathly Hallows; Part 1 & Part 2, David Yates, 2010, 2011), Argo (Ben Affleck, 2012), ter novejše Neuklonljiv (Unbroken, Angelina Jolie, 2014), pa Grand Budapest hotel (The Grand Budapest Hotel, Wes Anderson, 2014) in Godzila (Godzilla, Gateth Edwards, 2014)  – pa Igra imitacije (The Imitation Game, Morten Tyldum, 2014). V kinih je trenutno tudi film Dansko dekle (The Danish Girl, Tom Hooper, 2015), kjer je Desplat prav tako naredil odlično filmsko partituro.

Prvi stavek 16-delne partiture za film Sufražetke ima seveda naslov Suffragette – kar je več kot zanimivo pa je pričetek, ki predstavlja nekakšno oddaljeno utripanje, tiktakanje srca, edini dokaz človekovega življenja. S tem ritmom se tako rekoč vse prične in tudi konča. Srce ne loči spola, barve kože ali političnega prepričanja. Srce bije za vse enako. Drugi stavek ima naslov The Army in se tako glasbeno kakor tudi filmsko naslanja na ‘vojsko’, ki jo pričnejo oblikovati ženske, zapostavljene in izkoriščane, manjvredne in napredne. Nekaj ostrejšega ritma in ‘vojaške’ ritmike je sicer dobrodošle, a vendar bi Desplat lahko stvar rešil tudi drugače. Sledi Beaten, torej ‘pretepene’, kar je morda najbolj kontemplativen del celotne partiture, v kateri se Desplat obrne k bolj intimnim zvokom. Sledi Hope, resnično pravo svetlo upanje, s katerim nas komponist nagovori, kakor bi posijalo sonce v zmedo življenja, ki ga morajo preživljati ženske. Na to se nasloni del Demonstration, ki v svoji osnovi prinaša nekakšno glasbeno sporočilo: bitje srca iz samega uvoda, postane tukaj rdeča nit razumevanja skupnega načina mišljenja, skupnega bitja za eno stvar, eno samo idejo: biti spoštovan in enakovreden. Toda do tja je očitno pot samo preko moških zablod. Žal res.

Glasbeno nadaljevanje ima trpek naslov – Abuse. Ženske, izkoriščane matere, delavke, tako rekoč sužnje mačističnega politikanstva, se pričnejo zavedati, da obstaja še en svet, v katerem ni potrebno vsega prenašati. Tako zazveni tudi Surveillance, torej ‘nadzor’, s katerim se srečujemo morda prav danes mnogo bolj, kakor si predstavljamo. Toda nadzor nad žensko je nekaj povsem vsakdanjega – žal. Od matere do hčerke – in tako dalje preko generacij v generacije. Del z naslovom Prison je nekoliko bolj pasivno izražanje praznosti zapora, kar pa daje možnost filmski pripovedi, da naredi zgodbo v sliki. Režiserka Sarah Gavron je to s pridom izkoristila in tako je filmska podoba hkrati tudi podoba ženske, katerekoli generacije, kateregakoli časa. Sledi Force Fed, torej sila ‘federalcev’, tistih pravih moških, ki znajo pretepati, mučiti in početi še vse kaj drugega – samo, da dosežejo vse, kar je pač potrebno doseči. Visoke tone violin vzamemo skoraj za blagozvočne, še posebej, ko se soočamo z nasiljem in glasbenimi cloustri, ki rastejo kot gobe in se spajajo kot posušena kri. Sledi Bombings, ponovno trpka glasbena pripoved temnih usod sufražetk z nepreslišanim klavirjem. Sledi Plotting, nekakšno dogovarjanje med magičnim ritmom in hitrimi glasbenimi prehodi, kakor bi se lovili okoli nečesa, kar ni vredno besed, kar je samo ‘izris’ stanja.

Del z naslovom Child Taken je postavljen v godalno visoko lego, zastrt krik in počasne, zastrte tone, ki se kar nočejo in nočejo povezati s svojo usodo – do klavirskega vstopa, ki poskuša razrešiti idejo v zadnjem delu tega melanholičnega glasbenega pogleda v prazno. Tako se Votes for Women izvije iz samega prejšnjega dela, kakor bi nujno sledil svojim odrekanjem za ceno tega, kar ‘glas ženske’ prinaša. Vsekakor Dreaming of Equality, kar je bilo v tistem času resnično še sanjski svet. Sedaj je vsaj na papirju enakost, klavir pa odzvanja tako v preteklost, kakor tudi v prihodnost: počasi, premišljeno, korakoma. Del Epson Derby je izrazito filmska tapeta, ki pa se odvije v Legacy, nekako filmsko in glasbeno pričakovano elegijo, s katero Alexandre Desplat celotno svojo partituro tudi zaključuje.