Dober teden ali dva po zanimivi predstavitvi poetike Ksenije Jus je mogoče ravno pravi čas, ki omogoča distanco do slišanega in videnega 18. maja zvečer v dvorani Španskih borcev v Ljubljani.
Foto: Maja Pertič
Gala koncert Svetilnik hrepenenja predstavlja pregled glasbenega ustvarjanja skladateljice, kantavtorice in pesnice Ksenije Jus, nastajajočega od leta 1993 – do danes. V ta namen je avtorica k sodelovanju povabila ekipo uglednih glasbenic in glasbenikov ter vrhunske slovenske glasbene in gledališke ustvarjalke, ki bodo interpretirale Ksenijine avtorske pesmi. Takole berem v napovedniku in še Svetilnik hrepenenja predstavlja tudi ženski glas 21. stoletja, ki je vtkan v neizprosen boj med zapostavljanje ravnovesja na relaciji dobrega in slabega, rojstva in smrti, dneva in noči, tradicionalne moške dominance in kmalu preživetega ženskega podrejanja.
Opa, tole pa si bo potrebno ogledati … je bila moja prva misel, ko sem dobila to nepričakovano najavo. Ksenija Jus je namreč umetnica, ena redkih kantavtoric, ki še vedno vztraja na okopih samosvojega, samoniklega, avtohtono našega svobodnjakarstva. V svojem dolgoletnem pesniškem, igralskem in kantavtorskem stilu, je previharila že marsikatere viharje, osebne, profesionalne, življenjsko neizogibne padce in vzpone, pa je koncu vendarle uspela ostati srčno in iskreno ista. Ksenija poje, piše, igra, brenka na kitaro, se levi v neštetih žanrih, skratka, povsod tam, kjer lahko izkriči ali izpove, kar tisti trenutek premleva v sebi.
Zelo bom vesel, da bodo pesmi postale javne, Ksenija bo pogledala nase z druge plati, njeni strahovi in njena drobna veselja pa bodo tudi naša, je zapisal Jani Kovačič. Mogoče je potrebno tudi iz tega zornega kota poiskati zrno ideje, ki je postavila na plan tudi prvi Svetilnik hrepenenja, kajti svetilniki bodo trije, mi zagotovi v kratkem elektronskem pomenku sama avtorica projekta Ksenija Jus:
Sama ideja o sodelovanju se je porodila iz številnih vzpodbud, da naj moje pesmi ponudim širši publiki v interpretaciji drugih pevcev in pevk. In tako je z leti dozorela ideja triletnega glasbeno-gledališkega projekta Zvočnica, ki bo združeval letošnji Svetilnik hrepenenja, naslednje leto bo na vrsti Psi malega mesta, kjer bodo moje pesmi peli moški vokalni ustvarjalci, tretje leto pa bo rezervirano za glasbene skupine in vokalne ustvarjalke in ustvarjalce – z drugimi besedami – veliki finale.
In res, Ksenija je povabila k sodelovanju žanrsko različne pevke in ustvarjalke, da pa vse skupaj ne bi zvenelo preveč pevsko enolično, je zanimivo in odštekano vmesno dramaturgijo predstave zaupala trem preverjenim gledališkim igralcem, s katerimi je v preteklosti že sodelovala, in sicer akademski igralki Alenki Tetičkovič, pisateljici in publicistki Vesni Milek ter Tomažu Gubenšku, igralcu in docentu za področje odrskega govora na AGRFT. Vsi trije so se kot osebje z ladje Sirius, sproščeni in ljubko izgubljeni v njenih vokabularijskih eskapadah, se mi zdi, tudi sami prav prijetno počutili in zabavali. Podobno kot tudi vse nastopajoče pevke, ki so vsaka po svoje predelale in ponotranjile Ksenijne pesmi. Mislim, da sem tokrat prvič lahko slišala peti Melanijo Fabčič v slovenščini; Januarska pesem ji je bila pisana na kožo, ko si jo takole gledal, zibajočo v tistih njenih psihopatskih tresljajih in asketsko odmerjenemu stilsko dovršenemu nastopu, sem si zaželela njene čimprejšnje vrnitve na odre, v okviru benda ali kakorkoli drugače … Po dolgem času sem za mikrofonom slišala peti Mojco Krevel. S pesmijo Črna ljubezen je Mojca tudi sicer že sodelovala na Ksenijnem ploščku Psi malega mesta. Večno črna Mojca v svoji »črni ljubezni« prikliče rahel spomin na nekoč njene mestne Niowt, ampak ne … Danes smo tu zaradi Xenie. Da izjemne ženske moči, ki jo na odru žarči Jerica Mrzel, gledališka igralka, performerka in šansonjerka še v časih, ko je bilo tega na gledaliških odrih zelo malo … Domiseln spoj mladosti MC Katane in zrelosti gledališke dive …
Foto: Maja Pertič
Ksenija Jus je izbrala pesmi s svojih sedmih avtorskih plošč, ključ izbora je bil zelo oseben in prirejen nekoliko širšemu okusu, nekakšen best of torej, ki so ga po svoje prepele punce iz različnih glasbenih okolij; na odru si slišal vse od rocka, novega vala, jazza, popa, šansona, etna pa do opernega in zborovskega petja (tu so bile še Tinkara Kovač, ženski pevski zbor Kombinat, Alenka Cilenšek, Irena Preda, MC Katana, Jerica Mrzel, ženski etno ambientalni ansambel Uluru, Severa Gjurin, Simona Kropec, Azra Alibegić, Vesna Zornik in Anika Horvat). Premierno smo lahko slišali tudi tri popolnoma nove pesmi, in sicer Jutro Svobode v izvedbi etno ambientalnega ansambla Uluru, Pesem upora v izvedbi pevskega zbora Kombinat in pesem Sladki človek v izvedbi edinega dueta Jerice Mrzel in MC Katane.
Glasbeno spremljavo je prispeval bend Xenia Ius 3o IN ½, s katerim dela Ksenija zadnji dve, tri leta; in sicer Marko Gregorič (kontrabas), Blaž Celarec (tolkala, bobni), Andreja Žel (harmonika), Luka Ropret (kitara električna in akustična), Lucija Šorn (akustična kitara).
Ksenija je s svojo gledališko pevsko predstavo v prvi vrsti želela opozoriti na obstoj kantavtorstva v Sloveniji. Tudi zato tako pester nabor različnih ustvarjalk, ki pa lahko sproža tudi povsem drugačna vprašanja. Ksenija je s svojo predstavo opozorila na svoj lasten kantavtorski status, že dve desetletji pisanja, petja in igranja v okolju, ki je vse prej kot naklonjeno tako zvrsti kot tudi vsebinam, stilu in pozi, ki jih ubira na svoji umetniški poti. Ksenija je danes zrežirala hommage svojemu delu, čez desetletja ji ga bodo po svoje zrežirale nove, samonikle pevke in pevci. Na svoj način, s svojim izborom in poudarki. V to sem prepričana. Ksenija širi obzorja, duhovito, šegavo in včasih ironično špikne nekam pod rebra in v drugi sapi povabi na prireditev ustvarjalko, ki do nedavnega še sploh ni slišala za pesmi Ksenije Jus. Kaj nam to pove o Kseniji Jus? Kaj nam to pove o (ne)vedni ustvarjalki? In kaj nenazadnje tudi o okolju in klimi, od koder se napaja popularna kultura z vso pisano navlako, ki jo tlačimo pod ta pojem?
Vprašamo se lahko tudi takole: kdo dela pesem; oziroma povedano drugače, ali ima pesem v izvedbi Anike Horvat še vedno pridih Ksenjine iskrene človeške svobode duha ali se v tem primeru pesem premeša z drugimi vložki? Kdo si v tem primeru lasti pesem? Je interpretka lahko boljša kot izvirnik, tudi če živi svetlobna leta različno življenje? Koliko različnih pesmi pravzaprav poje Ksenija in kako različno si lahko njeno poetiko razlagamo vsi po vrsti; od poslušalcev in poslušalk, do pevskih kolegov in radijskih voditeljev do zapisovalcev popularne godbe naprej … Čigava obzorja pravzaprav širi Ksenija Jus v tej dolini Šentflorjanski?
Vsemu navkljub sem prepričana,da ima Ksenija Jus pestro in zelo dragoceno pisano plejado zvestih ljubiteljic in ljubiteljev. Večina se jih je tudi zbrala tisti torkov večer v Ljubljani. Zaradi nje in njene umetnosti. Z vsakim novim sodelovanjem svoje pestre umetniške poti si nabira vedno nove, ki potem ostajajo njene stalnice v različnih umetniških projektih. Tu sta gledališče, glasba … Mogoče kdaj tudi film … Nekateri so odšli, drugi so pravkar vstopili, kot v recimo v letošnji Svetilnik.
Nabor nastopajočih v Svetilniku hrepenenja je bil zasnovan zelo širokosrčno in odprto, prostora je bilo (skoraj) za vse … Tudi prav.
Še posebej, če se pod Svetilnik Hrepenenja podpiše Svobodna Radikalka Xenia.
Za vse pa veljajo besede iz pesmi Ocean samote:
le otoki smo v oceanu samote ki nas loči
le svetilniki ki ne svetijo in skrivajo čeri
vsakdo se boji da ne izgubi časa ki ga nima
ostaja le glasba in nekoč izgine tudi ta.
Foto: Maja Pertič
Povezave: Ksenija Jus
