Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem čudes, sedem veličastnih, sedem vprašanj, sedem odgovorov, sedem zanimivih sogovornikov/-ic, sedem z-godb. Petič v novi, tretji sezoni.
Seattelski glasbenik in priženjeni Ljubljančan Chris Eckman je Slovenijo prvič obiskal leta 1994, ko je s svojo takratno matično skupino The Walkabouts, s katero je v tridesetih letih delovanja prekrižaril svet in posnel 13 albumov, nastopil v Križankah. Takrat se mu niti sanjalo ni, da bo Ljubljana postala njegov dom, a življenje ima vedno drugačne načrte od tistih, ki jih imamo z njim sami.
Chris se je v dobrih treh desetletjih glasbenega delovanja zmedil ne le v prekaljenega muzičista, ampak tudi producenta, pisca, promotorja in nenazadnje tudi kot založnika. Založba Glitterbeat, katere soustanovitelj in kurator je, z glasbenikom in uporabnikom prijaznim pristopom, močno poudarjeno etično agendo ter skrbno izbranim portfeljem danes že svetovnih zvezd kot so Aziza Brahim, Tamikrest, Noura Mint Seymali in mnogimi drugimi postaja pomemben igralec na igrišču glasb sveta.
Enako zavzeto deluje na globalni kot na lokalni in regionalni sceni; v takšni ali drugačni vlogi je sodeloval s številnimi domačimi in tujimi artisti. V zadnjih letih je poleg založniške in producentske poklicanosti dejaven v bendih The Strange, The Frictions in v mednarodnem world rock triu Dirtmusic.
Svet, v katerem živi in ustvarja in za katerega se zdi, da se utaplja v neoliberalističnem, korporativističnem in politokratskem blatu, Chrisa ne pušča ravnodušnega. Je pozoren opazovalec in luciden komentator političnega ter družbenega dogajanja doma in po svetu. V eseju z naslovom The Unreal in Real-Time, ki ga je za Versopolis objavil v lanskem septembru, nas poziva k neustrašnemu povezovanju: Ali se ne bi raje povezali kot izključevali? Povezovali bolje. Empatično. Strastno. S poslednjo možnostjo za srečo in z upanjem kockarja. Kaj pa lahko izgubimo? No, v resnici lahko izgubimo vse. Če nas to ne bo naredilo neustrašne, potem nam ni pomoči.
Včasih je potrebna samo ena pesem, ena sam akord, da nas poveže, in spremeni vse. Chris to ve.
ENA Chris, odraščal si v Seattlu, kjer se glasbena scena zdi živahna in zdrava. Tam je vse skupaj eksplodiralo z grungeom v poznih 80. in zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja. Takrat je bila prisotna tudi že amerikana, pod katere nalepko ste spadali tudi The Walkabouts.
Takrat pravzaprav še ne. Peščica nas je bila raztresena po Ameriki, ne zgolj v Seattlu. Zametki datirajo v zgodnja 80. leta, konec istega desetletja pa se je na tem področju začelo intenzivneje premikati. Konec 90. let smo tako že imeli nov žanr. Rekli so nam, da smo Americana, mi pa nismo vedeli, kaj naj bi to pomenilo. Očitno si je nekdo izmislil žanr, mi pa smo mislili, da nas bodo brez naše privolitve porinili vanj. (smeh)
DVE Kako so te oblikovali največji – Leonard Cohen, Bob Dylan, Patti Smith, Neil Young, Joe Strummer? Kaj so ti ponudili, kaj si iskal v njihovi glasbi, poeziji, performansu, filozofiji? Samoto, svobodo, navdih?
Mislim, da so mi ponudili vse našteto. Vsi omenjeni mi veliko pomenijo in so odigrali veliko vlogo v mojem umetniškem razvoju in vplivih. Nisem odraščal v glasbeni družini, a za moje brate (imam dva mlajša brata) in zame je bila glasba jezik, način komunikacije, stvar, ki nas je zbližala že zelo zgodaj. To je bilo nekaj, kar smo si delili samo mi in česar ni razumel nihče drug v naši hiši.
Starši niso razumeli, kaj smo poslušali. Niso bili zateženi ali globoko religiozni, a niso imeli stika s tem delom popularne kulture, zato smo bili tu povsem svobodni. To je bil naš zasebni jezik. Sedeli smo in poslušali nore plošče The Stranglesov in podobne reči, starši pa niso imeli pojma, kaj počnemo.
Rad sem imel glasbo Neila Younga, The Stranglers, The Clash, takšne zadeve. Nagovarjali so različne dele mene in mi omogočili najti lastni izraz. Patti Smith je bila zame velikansko odkritje, saj mi je ponovno definirala ženskost. Prvič sem jo videl pri šestnajstih letih, in takoj me je očarala. Bal sem se je, zaljubljen sem bil vanjo, najrazličnejši občutki so mi rojili po glavi, in to vsi hkrati. Pri šestnajstih nisem vedel, kako jih predelati. Zame ni bila zgolj najbolj osupljiva ženska, kar sem jih videl, bila je najbolj osupljiva oseba, kar sem jih videl. Glavo mi je odnesla. Tista ura in pol, ki sem jo pri takrat preživel v njeni družbi, je spremenila moj pogled na svet in na to, kaj obstaja tam zunaj. Takrat sem vedel, da to predstavlja življenjsko ločnico. Šel sem k zbirki elpejk in od petdesetih, kolikor sem jih približno premogel, jih je bilo tisti dan odstranjenih petintrideset. Zaprl sem jih v omaro in jih nisem več poslušal. Resetiral sem se.
TRI Leta 2006 si se odpravil v Mali, kjer si spoznal veliko glasbenikov, sklepati so se začela nova prijateljstva, odprli so se novi horizonti, glasbene priložnosti, produciranja (mdr. tudi Tamikrestov – njihov album je bil prvi album založbe Glitterbeat). Kakšna so bila ta srečevanja?
Prvikrat sem šel tja na pet tedenske počitnice z ženo Ando in tedaj nisem imel nikakršnih načrtov v glasbenem smislu. … Afriško glasbo sem poslušal od zgodnjih 80. let. Ko sem se preselil v Ljubljano, sem začel obiskovati tudi Drugo godbo, ki mi je to glasbo ponovno odkrila in me pripeljala v Mali. Potovala sva naokoli in se znašla v Festivalu v puščavi (Festival in the Desert), v Bamaku, Burkini Faso…Naokoli sva potovala izključno z javnimi prevozi, poslušala glasbo in se imela prekrasno.
Na Festivalu v puščavi je precej divje. Ljudje mislijo, da če sta tam nastopala Robert Plant in Damon Albarn, da bodo tam tudi kakšna nobel zaodrja, pa ni tako. Še stranišč ni. Tam ne moreš ničesar kupiti, denar nima vrednosti, kar je super. Umetniki bivajo v enakih pogojih kot obiskovalci, kar ustvarja fantastično vzdušje. Hkrat pa so ti kraji neizprosni, saj se hitro zastrupiš s hrano, vročina je neznosna, smrtonosni komarji ti ves čas brenčijo okoli glave…
Dve leti po tem sem šel v Mali s triom Dirtmusic. Povabili so nas, da igramo na Festivalu v puščavi, in tam smo se srečali s Tamikrest, ki so bili nastanjeni v sosednjem šotoru. Tja smo prispeli pozno popoldne, bili smo izčrpani in takoj smo polegli. Kmalu smo zaslišali čudovito glasbo, ki se iz sosednjega šotora vila iz ojačevalcev na akumulatorje. Chris Brokaw je rekel: »Jebeš tole spanje, jaz grem tja pogledat!«, zgrabil kitaro in izginil v sosednji šotor. Čez dvajset minut sva mu sledila s Hugom Raceom. Tistega šotora nismo zapustili tri dni, v našega smo hodili zgolj spat. Sedeli smo, pili močan kofeinski čaj in samo džemali. Kot bi bili zopet stari šestnajst let. Kitare nisem igral šest ali sedem ur skupaj odkar pomnim. Potem so nas povabili, če zaigramo z njimi na odru, kar nam je bilo v veliko čast.
Sicer so Tamikrest pred tem snemali že v Kidalu, od koder prihajajo, in ti posnetki nisi bili slabi. Z Dirtmusic smo jim predlagali, da jih pridemo v Bamako posneti za naš album, in jim obljubili, da se bomo potrudili in jim organizirali snemanje albuma. Leta 2009 sem šel tako v Mali dvakrat, januarja posneti Dirtmusic, pol leta kasneje pa še album Tamikestov za Glitterbeat.
Vsakič, ko sem v Bamaku, se sprašujem, če bom zmogel še enkrat čez vse to. Izčrpa te, a zdajle se nočem smiliti samemu sebi, saj tam živijo ljudje, ki se vsakodnevno spopadajo s težavami. V primerjavi s tem, kar imajo, prihajam iz skoraj groteskno bolj priviligiranega položaja. Grozno je tako razmišljati, a svoje realnosti ne moreš zanikati.
ŠTIRI Na kakšne načine je vojna v Maliju spremenila stvari zate, za tvoje tamkajšnje prijatelje in njihovo glasbo, v smislu produkcije, distribucije, izvajanja? Lahko poveš kakšno zgodbo na to temo?
Dobro vprašanje. Krajev ni težko romantizirati, a v Maliju sem ugotovil, da prav tako ne moreš ignorirati obupne revščine. Družbena struktura prej ni bila uničena, saj je bilo kljub nepredstavljivim oviram med etničnimi skupinami veliko topline in spoštovanja. Vojna je to uničila, to se ni obnovilo. Tam sem bil nazadnje avgusta 2015 in situacija ni bila optimistična. Morda postaja celo slabše, saj se razlikovanja utrjujejo, postajajo trajna.
Na glasbeni sceni pa se je tam veliko dogajalo. Vojna je to seveda prekinila, napravila rez, dela za glasbenike mesece in mesece ni bilo. Situacija se je malce izboljšala s prihodom tujcev, ki so prišli pod okriljem Združenih narodov, Afriške unije. V mestu so se pojavili ljudje z denarjem, glasbeniki so se prikazali iz svojih skrivališč, potem pa so se pojavili teroristični napadi, in spet se je vse ustavilo.
O prihodnosti malijske glasbe je težko govoriti, ker ni več koncertnih prizorišč. Mali je v tem položaju že pet let, polovico ene generacije. Paralelen in s tem povezan je bil pojav kasetne kulture za lokalne glasbenike, ki je leta 2006, ko sem Mali prvič obiskal, cvetel. Veliko kaset so izdale zelo, zelo majhne založbe. Včasih si med kakšnimi računalniki in internetom našel tipa, ki je bil podjeten in je izdal kasete trem ali štirim malijskim glasbenikom. V tem je bilo veliko neposrednosti, »naredi sam« filozofije, glasbeniki so dobili vsaj nekaj od tega. To je sedaj popolnoma izginilo. En razlog je vojna, drugi pa je tehnologija.
Ko sem prvič prišel v Mali, je bil internet na klicno povezavo, torej zelo počasen, datotek se ni dalo prenašati. Sedaj pa lahko vsak (no, če rečem vsak, potem to res prečka razredne meje) kupi ponarejeni kitajski pametni telefon s kodo, in to že za 15 evrov. Nihče nima naročnine, kupiš kartico s kodo in že lahko prenašaš datoteke. Glasba se danes najpogosteje prenaša tako, da greš s telefonom na tržnico in najdeš tipa, ki ima velik izbor različnih pesmi. Ta ti jih nato predvaja in jih pošlje na tvoj telefon preko Bluetooth povezave. Seveda je to 100% piratsko, tak način ne upošteva avtorskih pravic in nima nič z glasbenim poslom.
Pred vojno je bil Mali v osnovi miroljubna skupnost. Vse dežele, ki ga obkrožajo, so doživljale politične pretrese, državne udare, le Mali ne. Danes je ravno tam najbolj hudo.
https://www.youtube.com/watch?v=M7rhqGAc1Tg
PET Pa preidiva k temi world glasbe in zastopništva, belih vseznalcev in nebelih, nebogljenih, a zagnanih in učljivih lokalcev. S takšno ideologizacijo svojega polja se je world glasba borila precej časa. Kakšno je tvoje stališče glede ideološke, kolonialistične, izkoriščevalske komponente glasbenega posla? Kako ravnati drugače? Sprašujem te tudi zato, ker je bila založba Glitterbeat, katere kurator si, že tretje leto zapored proglašena za najboljšo world glasbeno založbo.
To vprašanje je zelo obsežno. Ko so ekonomske razlike tako enormne, je ta razkorak skoraj prevelik, da bi ga lahko presegli. Menim, da bi to nenazadnje lahko rešila le transformacija celotnega sistema, pri čemer ne bi potrebovali več čuvarjev, tudi ne Glitterbeata. V teh krajih bi se glasba proizvajala, bila bi intenzivno povezana z globalnim svetom, lokalne iniciative bi komunicirale neposredno s trgom. Edino to bi lahko rešilo težavo, sicer bodo razmerja ne glede na to, kako etičen in pošten hočeš biti, po definiciji ostala neenaka.
Menim tudi, da ni veliko slabih ljudi vključenih v ta posel, je pa še vedno nekaj zastarelih konceptov. Eden od njih je ta, da moramo zaščititi ljudi iz teh kulturnih okolij. Tega ne sprejemam. Nasprotno – to, da so po definiciji ti ljudje vedno izkoriščani, moramo prepoznati kot levičarski paternalizem.
Po mojih izkušnjah založnika so dandanes umetniki tisti, ki imajo glavno besedo in ni pomembno, ali so iz Kidalija v Mailju ali iz Sao Paola v Brazliji. Trg se vrti okoli glasbenikov in kot založnik jih moraš zadovoljiti, saj lahko kadarkoli odidejo drugam. Če misliš, da so izkoriščani že po definiciji, pomeni, da nisi ravno spoštljiv do njih. V glavnem so ti glasbeniki iznajdljivi, razumejo posel, so spretni pogajalci, a mi smo šli že zdavnaj čez to.
Vendar če mislimo, da smo tukaj dobrotniški, potem delamo nekaj narobe. Preprosto povedano, tu smo, da glasbenikom ponujamo podporo. Mi vodimo podjetje, servis za umetnike. Ali čutim kakšno zadovoljstvo na etični ravni? Seveda! Lagal bi, če bi rekel, da to, kar delamo, nima širšega konteksta. A če s tem postanemo obsedeni, takoj izgubimo smisel. Ko si enkrat prepričan, da delaš dobro za svet, je namreč zelo lahko upravičiti karkoli.
Vse je treba podrobno pojasniti, za kar se izredno trudimo. S Petrom Webrom (solastnik založbe, op. K.J.) sva šla za dva dni v Bamako samo zato, da sva Tamikrestom razložila vse v zvezi z vodenjem in poslovanjem, glede agencije, ki jim pripravljala turneje, pa glede novega producenta. Če se s Petrom ne bi mogla odpraviti v Bamako s čisto vestjo in bila ponosna na to, kakšne dobre odnose imava z njimi, naju tam ne bi gledali niti deset minut. Ugled mora biti vsaj trden. Prepričan sem, da vsega ne delamo prav, a pri izplačevanju avtorskih pravic in računovodskih poslih mora biti vse popolnoma transparentno.
Kuratorstvo je pomembno. Če kaj delamo prav, potem je ravno to. Ko smo razmišljali, da bi izdali album Noure Mint Seymali, so ljudje rekli, da je preveč intenzivna, da to ni sproščujoča afriška glasba, ki bi jo poslušal ob večerji. A ravno ta plošča je postala ena naših najuspešnejših, ker je tako posebna. To imajo ljudje radi pri umetnosti, saj izstopa, si prisvoji svoj prostor, zahteva tvojo pozornost.
ŠEST Si tudi zelo priznan producent. Je kakšna prednost v tem, da si tako glasbenik kot producent, ko delaš z ljudmi v studiu? Dandanes ni več običajno, da imaš producenta, saj so to vlogo prevzeli tehniki ali sami glasbeniki. Pravi producent je za mnoge predrag. Misliš, da danes, ko si lahko producenta privoščijo le še dobro situirani glasbeniki, glasbi kaj manjka?
Dobri producenti lahko pridejo iz različnih vetrov. Ena od težav, ki jo imaš kot producent in glasbenik, je ta, da hočeš kdaj nenadoma prijeti v roke instrument (smeh). Obstajajo odlični producenti, ki nikoli niso bili glasbeniki, kot na primer meni ljub Joe Boyd. Če si sam umetnik, se velikokrat zgodi, da med produciranjem padeš v intenzivne pogovore in mislim, da lahko doprineseš določeno kredibilnost, saj ljudje vedo, da si bil tudi ti v njihovi koži, na drugi strani stekla, kot osamljeni akustični kitarist in da ni nič štimalo. Bil si izpostavljen na takšen način, kot so oni, bil si tako ranljiv. Mislim, da predstavljaš nivo empatije, ki ji lahko glasbenik v studiu verjame, saj si tudi ti trpel, tudi tvoji prsti so krvaveli.
Danes je producent že skoraj razredna stvar, rezervirana za elito. To je bil eden od razlogov, da sem si postavil svoj studio, saj sem se zavedel, da bom sicer odrezan od tega procesa; nisem bil tehničen tip. Nisem bil ne glasbenik ne tehnik, ampak nekaj, za kar ni bilo imena, pa so mi rekli producent. Zato sem začel razvijati tehnično znanje, da bi ostal v tem, pa sam sem začel miksati albume in podobno.
Ni vsak enako usposobljen za vse. Leta in leta sem delal s tonskim mojstrom, ki je začel v 60ih. Rekel je: »Veš zakaj je bila leta 1968 muzika super? Ker si imel tonskega mojstra, asistenta zvoka, aranžerja, pisca pesmi, izvajalca… Imel si šest ljudi, ki so ti pomagali, da si naredil najbolje, kot si le lahko. Zdaj pa vsakdo dela vse.«
Danes morda pesmi niso tako močne. Svet je poln izvrstnih pesmi, zato ni razloga, da ne bi bili nek umetnik le interpret pesmi. Poleg tega si sedaj še producent, saj si več ali manj nihče ne more privoščiti snemanja izven svojega malega studia, in ni vsak enako nadarjen za igranje vseh teh vlog. Dolgoročno se bo to poznalo.
Nikoli nisem delal v najbolj prestižnih studiih, a sem delal v nekaterih, ki so imeli fantastično opremo, in v teh prostorih se dejansko nekaj zgodi. V improviziranih prostorih tega ni mogoče replicirati. S tem, kar imamo, skušamo napraviti najboljše in imamo precej dobre rezultate. Povprečen album danes zveni bolje kot povprečen album leta 1985, ker zanj ne potebuješ toliko denarja. A v tej umetniški komunikaciji zeva luknja.
SEDEM Prebrala sem tvoj čudovit esej o Joeju Strummerju in politiki upanja, ki je omenjen v uvodu. Kaj naj počnemo v teh težkih časih, kako naj sem borimo za boljši svet kot ljudje, umetniki, glasbeniki? Če se bo nadaljevalo to brezsramno ropanje naravnih virov v imenu profita, pri čemer se bo teptalo človekove pravice in se bo ljudi še naprej izpostavljalo nevarnostim (ali pa se jih bo preprosto, eliminiralo), bomo kmalu vsi postali Standing Rock. Kako naj danes kot glasbeniki odzivamo na vse to?
Rasizem, seksizem, ksenofobija – te stvari se lepo povezujejo z jezo. A Trump tega ni ustvaril, to nima veze z njim. Obstajalo je že prej, sedaj je le neukročeno. Veliko se je že povedalo v javnosti in sedaj tega ni več mogoče spraviti nazaj v predal. Prešli smo mejo spodobnega diskurza. Morda smo to potrebovali. A sam bi se zelo bal, če bi bil črnec, musliman ali ženska. Strah me je zanje.
Demokracija ne more delovati brez izobraževanja, to vidimo povsod. Zaboga, kako lahko govorimo o varčevalnih ukrepih, ko je v igri izobraževanje?!
Včasih se mi zdi, da smo obtičali v sobi odmevov. Tisti, ki mislimo podobno, se pogovarjamo samo med sabo. To je pravzaprav neizogibno, tudi desnica dela enako. Menim, da družbo lahko spreminjaš z groteskno grožnjo ali pa z vsesplošno spremembo zavesti.
Slednje se zgodi skozi udejstvovanje. Prvi sem, ki bo rekel, jebeš trumpovce, nočem se pogovarjati z njimi, nočem biti v istem prostoru z njimi, toda … teh meja ne moremo prečkati brez soočanj iz oči v oči, in to bo najtežja stvar. Zdaj smo tako razdeljeni… Nimam odgovora na to vprašanje. Morali bomo začeti na začetku, v skupnostih, s svojimi sosedi, treba je skušati najti osnovno raven. In to je zelo težko.
Ko sem odraščal, smo imeli doma zelo burne pogovore o politiki, k temu so nas spodbujali. Potem pa sem začel brati Marxa in sem mislil, da sem vse pogruntal. To so pogovori, ki jih potrebujemo. Ne smemo se zapreti v levičarske žurnale in pridigati drug drugemu, moramo se udejstovati izven teh krogov, čeprav je to vse prej kot lahko.
Moja največja kritika glasbe je, da ji vse prevečkrat umanjka družbeni kontekst. Ne bo vsak pisal istih pesmi, in nihče ne bi smel pričakovati, da bomo vsi pisali zabavne stvari, a glasba mora biti manj ozkogledna. To velja za vso umetnost. Sicer pa se je to začelo malo spreminjati, in bilo bi dobro, če bi se še bolj.
Kar me še posebej veseli pri mojem delu je, da imajo naši Glitterbeat umetniki politična stališča. Spominjam se, da sva z Ousmaneom (Ousmane Ag Mossa, vodja skupine Tamikrest, op. K.J.), ko je bil prvič v Evropi, imela intervju. Ko naju je novinar vprašal zelo preprosto vprašanje – zakaj igrata? – sem sam nekaj dolgovezil, on pa je rekel, da zato, ker bi rad na ta način opolnomočil svoje ljudi. Tako jasno, preprosto in močno je bilo to sporočilo.
Vedno nas težijo najpreprostejše izbire. Menim, da je treba v umetnosti začeti ubirati preproste poti. Umetnost nikoli ni dobra zgolj kot manifest, mora dihati, biti prepojena z življenjem. A vse bolj moramo usmeriti pogled na to, kaj se dogaja okoli nas… Če daje umetnost moč tebi, bo krepila in opolnomočila še koga, to je ta učinek…. Ne vem, kaj naj sicer drugega storimo.