„Velika zmeda“ je nadvse primeren naslov novega ploščka mednarodne zasedbe Ulan Bator. Opisuje položaj same skupine kot tudi odslikava globalni družbeni kaos danes. Če v slabih dvajsetih letih Amaury Cambuzat, prvi glas in kitara skupine, ni naletel na širši odziv, potem so dvomi v lastno početje na mestu. Ampak potem so tu pozitivni odzivi manjšega kroga ljubiteljev in, ne nepomembno, povabila eminentnih glasbenikov k sodelovanju in Amaury nadaljuje. Še več, nazadnje se je odločil, da se ne bo več zanašal na dobro voljo založnikov in je na noge postavil lastno založniško hišo Acid Cobra. Po lanskoletnem obetavnem EP-ju Soleils je pred kratkim izšel še album Tohu-Bohu.
Že na prvo poslušanje je razvidna sveža razigranost skupine, ki se je povsem prenovila in nekako vstopila v tretje obdobje delovanja. Prvo zasedbo Ulan Bator je Amaury sestavil v Franciji, a slogovno bi prej sodili v newyorško podzemlje. Predvsem zaradi slabega tehničnega obvladovanja instrumentov so se našli v hrupu in repeticiji, tako so skrili pomanjkljivosti in obenem hitro dosegli želen rezultat. S trmasto vztrajnostjo so prišli celo do Michaela Giraja, ki jim je kot producent albuma Ego:Echo pomagal v drugo obdobje delovanja. Amaury je obenem našel somišljenike v Italiji, kamor se je preselil tudi sam. Skladno z veščino obvladovanja glasbil pa so se nekam izgubili začetni žar, udarnost in inovativnost. Skupina je morda želela preveč. Naslednji se je na producentski stolček namreč zavihtel Robin Guthrie, ki je bil član angleške eterične pop skupine Cocteau Twins in on je kriv za omehčan zvok plošče Nouvel Air. Ampak Ulan Bator niso skupina, ki bi lahko navdušila sredinsko občinstvo. Poskus komercializacije je povsem spodletel.
Potreben je bil še en rez. Tokrat je Amaury našel pravo kombinacijo, ki ga vleče iz velike zmede. Prek sodelovanja z nemškimi Faust je prišel do klaviaturista Jamesa Johnstona, ki je sicer prvi glas in kitara londonskih Gallon Drunk. Johnston je v Ulan Bator prinesel pravo zmes energije in občutenosti, ki ne meji več na ceneno približevanje širšemu okusu. Tu sta še italijanski bobnar Alessio Giofreddi in francoski basist Stephane Pigneul. Torej, angleško-francosko sodelovanje je ne le možno, ampak je lahko celo zelo uspešno. Še pomembneje, Amaury je končno našel ravnotežje vplivov, ki jih je povezal z močno avtorsko noto. Tudi zato, ker večino besedil poje v francoskem jeziku.
Uvodna newgame.com trasira osnovno idejo albuma. Kritika leti na neskončne možnosti virtualnega povezovanja in delovanja, na neskončno lahkost pridobivanja informacij in zlagano udobje za domačim računalnikom. Nova igra omogoča, da z enim „klikom ubiješ svojega heroja“. To je igra, v kateri izgubljajo tudi Ulan Bator, tudi oni so potencialne žrtve hitre porabe in takojšnje pozabe. Od tu naprej Ulan Bator razvijajo osebne kot tudi posplošene teme. Skladno s tem se dviga in spušča glasbeni tok. Prehaja od hipnotičnih skladb, ki po robovih pobirajo pri The Bad Seeds tja do frenetičnosti Gallon Drunk, ko se priključi še Terry Edwards s svojim divjim saksofonom. Še vedno pa se Amaury rad prepusti temačni zasanjanosti, ko zgolj šepeta naravnost v uho. Tudi drugje se težko odpre, njegovo petje je celo v vrhuncih podobno glasnemu šepetu in zato napeljuje na primerjavo s Tomom Barmanom iz dEUS. Referenčne točke so tokrat „ta prave“ in k sreči nikdar v prvem planu.
Ulan Bator so z albumom Tohu-Bohu prišli do točke, ko obvladujejo svojo zmedo. Skupina je uigrana in razigrana, pusti, da glasba diha, in zdi se, da teče sama od sebe. Lahko ponudijo kompakten, udaren zvok, kjer je to potrebno, in lahko se razpustijo in pokažejo občutek za notranjo dinamiko in medsebojno povezanost. Redko se zgodi, da skupina šele po skoraj dvajsetih letih doseže svoj muzikaličen vrhunec. Ulan Bator je uspelo točno to.