Od severa do juga

V zadnjih dveh tednih sem se napotoval, natančneje naletel. Od severa do juga Evrope. Sprva sem bil med 8. in 10. novembrom na poti v Nemčijo. S kolegom in režiserjem Igorjem Zupetom sva bila gosta dveh glasbeno-filmskih festivalov, berlinskega Soundwatcha in hamburškega Unerhoert!, na katerih so zavrteli vsi tri dele serije o izbranih ključnih slovenskih albumih Glasba je časovna umetnost. Teden kasneje sva z Vivo, producentko dotičnih LP filmov, gostovala še na Cinedays v Skopju s tretjim, letošnjim LP filmom Laibach.

foto: Unerhoert!

SOUNDWATCH in UNERHOERT!

Na povabilo dveh vzporednih, istočasno izpeljanih glasbenofilmskih festivalov sva z Zupetom (žal se nama Varja Močnik, režiserka LP filma o Pljuni istini u oči, ni mogla pridružiti) odpravila predstavljati Slovensko LP trilogijo, kot je programski koordinator festivala Unerhoert! Stefan Pethke posrečeno poimenoval serijo Glasba je časovna umetnost. Filmi so se zavrteli eden za drugim v kronološkem zaporedju izida posameznega debija. Šlo je za sprehod od sredine 1970 do sredine 1980 let, od leta 1975, ko je izšla plošča Buldožerjev, prek leta 1980 s ploščo Dolgcajt do leta 1985, ko je pri ŠKUC R.O.P.O.T. izšla nenaslovljena plošča Laibach. Seveda je bila prav slednja plošča magnet za večino tistih 20-30 parov oči, kolikor se je zbralo na vsaki projekciji. Izkazalo se je, da Pankrti še zdaleč niso neznanka na nemških tleh, je pa LP film o prvencu Buldožer seznanil ne-ex-jugoslovanski del občinstva z obdobjem, dogajanjem in akterji iz 1970 letih, o katerih niso imeli pojma. Ob odseljencih tako iz Slovenije kot iz ostalih nekdanjih jugoslovanskih republik, je bil večji del občinstva generacijsko pisan in tudi zanimateljsko zelo različen, od entuziastov in spremljevalcev (kontra)kulturnih gibanj do umetnikov, free-lancerjev in drugih svobodnjakov. V Berlinu so se naši LP filmi prikazovali v simpatičnem, domačem malemu kinu Lichtblick na Kastanienallee, v Hamburgu pa v prav tako prikupnem B-Movie kinu v St. Pauliju (mimogrede, v njem je bil lani štab demonstracij proti zasedanju G20 v Hamburgu).

foto: BIGor

V zelo natrpanem urniku potovanja sva v Hamburgu le uspela pogledati tudi kakšen drug film. Ob filmu Durch Den Spiegel Kommst Du Nicht o nastanku tretjega albuma »Jalousie« nemške post-postpunkovske skupine Messer sem končno ulovil film Scream For Me Sarajevo o koncertu Brucea Dickinsona in njegovega benda Skunkworks v okupiranem Sarajevu leta 1994. Z emocijami in spomini nabit film z arhivskimi posnetki in pričevanji vpletenih, od občinstva in organizatorjev tega tako rekoč skrivnega koncerta, pretrese z izkušnjo vojne.  Čeprav nisem in ne bom nikoli fan ne Iron Maiden ne Brucea Dickinsona, lahko rečem samo: »Kapo dol! Respect, Bruce & co!« In če je res, kar mi je vmes prišlo na uho, da filma nočejo prikazati ne v Beogradu ne v Banja Luki, potem se Balkanu ne piše dobra usoda, ker film je na strani miru in človeštva in razgali do obisti brezciljnost in neumnost vojne, nasilja in sovraštva. Izrazito antivojni film.

CINEDAYS

Gostovanje v Skopju je bilo veliko bolj sproščeno in lagodno, z obilico prostega časa za pohajkovanje in izgubljanje po mestu. Osrednje mesto dogajanja je bilo v MKC s koncertno dvorano in tudi dvema kinoprizoriščama, kjer so se ob kinu Milenium prikazovali filmi. Vendar na tem mestu se bom posvetil spremljevalnemu glasbenemu programu. Prvo sem ujel dva domača, makedonska benda. Čeprav so me med gledanjem in poslušanjem YÖU prelivali občutki, da gre za še mlad bend, sem večer kasneje zvedel, da so izdali že dve plošči. Se opravičujem, ampak niso me prepričali. Sledili so veliko bolj pokončni in dorečeni Anna O., ki nastopajo s punkersko agresivnim pevcem na basu, v podtonih njihovega post noise rocka pa hrešči hüskerdüjevska liričnost. Tudi lanska plata Grobot na eden robot je čisto zanesljiv in prepričljiv izdelek.

V četrtek, 15. novembra, je bila na vrsti projekcija LP filma Laibach. Po pozdravnih, uvodnih besedah zbranemu občinstvu sem v oprtan v jahača plošč odjahal na koncertni oder MKC, kjer sem dobro uro ogreval nekaj glavo občinstvo pred koncertom Idrisa Ackamoora & The Pyramids. Praznina pod odrom je še kako vplivala na dokaj mlačno tenzijo med zasedbo in občinstvom. Tako eni kot drugi se niso izkazali. Drugi večer je bila slika in sama zgodba v MKC-ju povsem drugačna. Deca iz vode, EKV tribute band, so bili na programu, s seboj pa so pripeljali tudi bobnarja EKV med leti 1987 in 1990 Žiko Todorovića. Koncertu sem se z veseljem izognil, ko sem izvedel, da petnajst minut hoda stran, na drugi strani Vardarja, v baru Vinil nastopa 21. vek, nov bend Vaska Atanasoskega, starega in dobrega znanca iz Bernay’s Propagande, če omenim le enega med vsemi njegovimi preteklimi, sedanjimi in bodočimi bendi in projekti.

V okviru desetdnevnega festivala Cinedays so v skopskem MKC-ju nastopili še berlinsko transcendentalno-psihidelično pleme TAU, britanski producent Gabe Gurnsey, makedonski Mladinski ženski hor, Lydia Lunch z Big Sexy Noise, nizozemski Mauskovic Dance Band, Shabazz Palaces, festival pa so zaključile beograjske Škrtice s Canetom na čelu.

21. VEK

Začetek koncerta sem zamudil, vendar je bilo pol ure dovolj, da sem se prepričal v verodostojnost 21. veka. Zbudili so spomin na Shock Therapy, meni omiljen bend iz druge polovice 1980 let. Seveda z makedonskim pridihom. Ravno prav minimalistična ritem mašina tempira darkersko podlago postpunkovski vibri, s katero kitarist Deni Krstev (Fonija, Bernays Propaganda, Xaxaxa) in basist Rade Jordanovski (FxPxOx) vlečeta in režeta melanholijo. Enolična atmosferika stopnjuje Vaskotovo razgaljanje današnjega makedonskega vsakdana, ki se vrti v krogu brez upanja na boljši jutri. Posvečeno, brez agresivnosti, skoraj meniško stopajo na pol koraka v smeri sakralnega in mistike, vendar za razliko od ruskih Shortparis 21. vek niso tako pretenciozni in vzvišeni, nastopajo skromno in prizemljeno. V njihovem asketsko zavitem konceptu tli subverzivnost udarnih in silovitih sporočil, polnih političnega (na)boja. Septembra so 21. vek izdali reprezentativen debi  LP, te dni pa se potikajo na turneji, ki jih bo v torek, 27. novembra, pripeljala v Ljubljano v Klub Gromka, kjer bodo nastopili z novim, mladim nizozemskim adutom Canshaker Pi; dan kasneje, v sredo, 28. novembra, pa še v Ilirski Bistrici v MKNŽ.

Po vrnitvi iz Skopja nas je dočakala nepričakovana, lepa in vesela vest, da je berlinsko občinstvo izbralo našo Slovensko LP trilogijo za zmagovalni film letošnjega, drugega Soundwatcha – juhej! Žirija hamburškega Unerhoert! pa je nagradila Soviet Hippies, Embryo – A Journey of Music and Peace in L7: Pretend We’re Dead.

Drum roll for the Audience Award Winners.

Number 3 – L7: Pretend We’re Dead by Sarah Price
Number 2 – Krieg der Töne (Sound Wars) by Michael Meert

And the winner is…
Music Is The Art of Time- Slovenian LP Trilogy by Igor Zupe and Varja Mocnik.