Andy Gill (1956-2020)

V poklon Andyu Gillu, kitaristu in ustanovnemu članu postpunkovske skupine Gang of Four, objavljamo portret skupine Gang Of Four izpod peresa Janeza Goliča, ki je bil objavljen leta 2005 v tiskani Muski št. 11-12 ob vrnitvi skupine na glasbeno sceno. Na Rock obrobju pa si lahko prebereteJanezov intervju z Andyem Gillom, ko so Gang Of Four nastopili v Ljubljani na Drugi godbi leta 2008.

foto: https://gangoffour.uk/

VRNJENO DARILO

V dolgo vrsto ponovnih združevanj se je vrinila tudi angleška Banda štirih. In res, na njihovi zapuščini je izoblikovala »svoj« zvok cela generacija novodobnih skupin in po zaslugi teh se je povečalo zanimanje za »izvorne« ideje, ki so jih Gang Of Four analitično in demokratično zasnovali že konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Razlogov za ponovno združitev je v splošnem več in bi se samo o tem dalo napisati daljši prispevek. Večina ponovno aktiviranih izvajalcev se bo seveda izgovorila na notranjo željo po muziciranju in tu vsakršni protiargumenti odpadejo. Ostane slab občutek, da večina le izkorišča staro slavo, saj vrnitve ne opravičijo z novim gradivom, ampak nam prodajajo le venček starih uspešnic. In zanimivo: skupine se rade ponovno združujejo, potem ko posameznikom v solistično karieri ni šlo najbolje. No, ampak če so koncerti dobri, jim vse oprostimo.

Gang Of Four tu padejo v posebno kategorijo. Resda je bil glavni vzgib povečano zanimanje ljubiteljev skupin Radio 4, The Rapture, Yeah Yeah Yeahs, The Futureheads, Bloc Party in drugih, a Gang Of Four so to priložnost izkoristili tudi za poravnavo za nazaj. Po nekaj nastopih po Ameriki in Evropi so ponovno posneli izbor svojih starih pesmi, za katere so mnenja, da izvorno ne zvenijo tako, kot  si danes želijo, da bi. Predvsem ne povzemajo njihove koncertne energije. Potem bi bilo najlaže objaviti kar koncertni album, a tu se prevečkrat vpletejo okoliščine, na katere skupina nima vpliva. V snemalnem studiu pa so lahko ustvarili natanko tak zvok, kot so si ga zamislili, in rezultat je album Return The Gift (V2, 2005).

Verjamem, da obstajata dva glavna vzroka, zakaj so se Gang Of Four odločili za »novi« album ponovno posneti le nekatere zgodnje pesmi. Prvič zato, ker je ponovno skupaj natanko ista, zgodnja zasedba, ki je obstajala le na prvih  dveh albumih, in drugič zato, ker Gang Of Four najbolje določajo ravno prve plošče. Zaradi prvih treh albumov so še danes pomembni, ostalo se je žal izgubilo v oceanu povprečnosti. Obstaja še tretji, zamolčani razlog. Mladi in navdušeni nad zgodnjo priložnostjo, so podpisali slabo snemalno pogodbo. Od založbe EMI menda nikdar niso prejeli niti funta. Prisvojili so si le avtorske pravice, ki jih lahko »unovčijo« le na novo.

Gang Of Four ne bi bili to, kar so bili in so v veliki meri še, če ne bi zrasli v posebnih razmerah. Sredi sedemdesetih let je v Angliji gospodarska kriza že kazala prve znake – na severu je propadala težka industrija, kapital se je selil v središče, posledično sta naraščala brezposelnost in nezadovoljstvo med delavsko mladino. Ta se je začela tudi politično angažirati, hitro sta se vzpostavila dva nasprotna tabora: na eni strani levičarsko gibanje, na drugi desničarska National Front. Mnogokrat je prišlo do sovražnih soočanj kar na ulici ali v lokalnih krčmah – tam, kjer so postopali tudi študentje umetniške smeri na univerzi v Leedsu, bodoči člani skupine Gang Of Four.

Najprej so se v skupni želji po angažirani zabavi združili pevec Jon King, kitarist Andy Gill in bobnar Hugo Burnham, kmalu se jim je na oglas, da  iščejo basista za igranje energičnega R&B-ja,  pridružil Dave Allen. Čeprav se sami nikoli niso šteli za del punkovskega gibanja, se temu leta 1977 v Angliji skoraj ni bilo moč izogniti. Če ne drugega, je punk odprl možnosti, pokazal, da lahko rockovsko glasbo igra vsak z vsaj malo smisla za tehniko igranja in veliko željo po izražanju.

Prvotni glasbeni vzgibi članov Gang Of Four zagotovo niso bili punkrockovski. Za vplive bi vam prej našteli t.i. pubrock oziroma skupino Dr Feelgood, celo hardrockovsko naravnane Free, funkovske Parliament, Hendrixa. Malo tega je dejansko slišati v njihovi glasbi. Kajti že na začetku so se odločili za pošteno redukcijo oziroma so iz vse bolj nabuhlega rocka sedemdesetih izločili vse, kar je po njihovem mnenju zamegljevalo bistvo »sporočil«. Izločili so kitarske solaže, omejili ritmične ekshibicije, basistu je bilo dovoljeno odigrati le četrtino tistega, kar je sicer znal in zmogel, in nasploh je bil zvok skupine namerno »oropan« topline in melodičnosti. Poleg te okleščenosti so okoli posameznih instrumentov puščali prazen prostor; na mestu, kjer naj bi nastopil kitarski solo, je nastopila tišina oziroma so svoj mrtvi tek tekli le bas in bobni. Ali morda le boben in glas. Vse tudi kot posledica tisti čas na Otoku vse bolj vplivnega reggeaja.

Tudi pesmi so nastajale analitično oziroma so se Gang Of Four o vsem dogovorili vnaprej. Torej, nobene spontanosti, nobenih t.i. jam sessionov, nobenih egoističnih nagibov. Za vsak posamezni prispevek je moral veljati skupen, demokratičen dogovor. To velja tudi za besedila, ki sta jih večinoma pisala Jon King in Andy Gill, ostala dva člana sta tudi imela  besedo.

Že tako so bili Gang Of Four dobro podkovani v političnih vedah, a prej opisane razmere, v katerih so se znašli v svojih študentskih letih, so jih še utrdile v prepričanju, da bodo njihova besedila močno angažirana in spet usmerjena na vsakdan oziroma preživljanje tega vsakdana. Ime, ki so ga Gang Of Four povzeli po štirih kitajskih voditeljih t.i. kulturne revolucije, je potemtakem potrebno razumeti ironično, njihov posmeh in kritika sta merila tako na nevidne sile kapitalizma kot tudi na potrošnika, ujetega v te silnice.

Že prvi singel, Damaged Goods, objavljen pri neodvisni založbi Fast Product, je naletel na nedeljeno hvalo in celo uspel zabeležiti zavidljivo prodajo. Vsekakor dovoljšno, da se je takoj oglasilo kar nekaj velikih založb, ki so v lovu za naslednje Sex Pistols in The Clash novačile mlade punkovske in novovalovske skupine. Marsikateri izvajalec iz neodvisnega okolja se je le ponosno zmrdnil nad ponudbami korporativnih založb, a Gang Of Four so videli svoj smisel prav v kolesju industrije zabave. Podpisali so za EMI, saj se založba z ničemer ni vtikala v njihovo delo. Gang Of Four so sami izbrali snemalni studio, producenta, oblikovalca ovitka, na založbi je bilo le, da končni izdelek plasira na trg.

Prvi singel Gang Of Four, ki ga je objavila založba EMI, je bil At Home He’s A Tourist in se je nepričakovano zavihtel tako visoko na lestvico najbolje prodajanih malih plošč, da so bili Gang Of Four povabljeni v oddajo Top Of The Pops. Ko so že posneli svoj nastop za oddajo, producentom ni bil všeč stavek »rubbers you hide in your top left pocket«, ker da »rubbers« preveč odkrito namiguje na kondome. Gang Of Four so se uklonili do te mere, da so »gumo« zamenjali s »škatlico« (packet), a tudi to producentom ni bilo dovolj. Dovolj pa je bilo izvajalcem in so dve uri pred oddajo nastop odpovedali. Andy Gill je kot vzrok za prvi neuspeli poskus osvojitve višjih mest na lestvici popularnih navedel predvsem glasbeno nesprejemljivost, besedilo naj bi bilo le izgovor za prepoved.

Suha in rezka kitara, podobno odrezav ritem in bevskajoč vokal zagotovo niso sodili v elitno populistično televizijsko oddajo. Če skupini Gang Of Four ni bilo usojeno zavzeti vrhov lestvic popularnih, kamor so si nedvomno želeli, a le pod svojimi pogoji, so si nesmrtno slavo zagotovili z albumom prvencem Entertainment! (EMI, 1979). V mnogih pogledih je to prelomna plošča t.i. postpunka, originalna v svoji redukciji in ostra ter natančna v seciranju logike kapitala, ki jo Gang Of Four preslikajo na raven medsebojnih odnosov in ujetosti posameznika v materialne dobrine. Ker so tudi sami ponujali oziroma prodajali »zabavo«, so na lastnem primeru lahko okusili kontradiktorni položaj, že zato je klicaj v naslovu plošče več kot pomenljiv. Zabava da, ampak kakšna!

Entertainment! je eden tistih albumov, ki se ni prodal v milijonski nakladi, a je vplival na vrsto tudi mnogo bolj priljubljenih izvajalcev, kot so Gang Of Four. Vedno znova je ta plošča ponudila navdih mlajšim ustvarjalcem, tistim, ki so iskali učinkovit in izviren glasbeni jezik. Še posebej, ko so se osemdeseta leta izpela in razen postmodernih prijemov niso ponudila novih vsebin. Pravici na ljubo, so nekaj tega zakrivili tudi Gang Of Four sami.

Po dognanem prvencu je bil naslednji korak še posebej težak. Album Solid Gold (EMI, 1981) je soliden naslednik, nujna nadgradnja glasbe, zreducirane na bistvo. Zvok je sedaj že polnejši, masivnejši, ritem poudarjeno funky plesen, besedila pa še vedno neizprosna.

Plošča Solid Gold je bila licenčno izdana tudi pri nas (v bivši Jugoslaviji) in nasploh so bili Gang Of Four v tem prostoru cenjena skupina. Z nujnimi avtorskimi odstopanji njihov vpliv zlahka zasledimo tako v Otrocih socializma kot v »prijaznejših« Marcus 5, prav tako kratkega, a ostrega diha so bili zagrebški Trobecove krušne peći in predvsem beograjski trio Šarlo akrobata, ki je nastopil kot predskupina na zagrebškem nastopu Gang Of Four leta 1981 in nekaj dni zatem posnel album prvenec Bistriji ili tuplji čovek biva kad …, eno temeljnih plošč jugoslovanskega novega rocka! Istega leta Gang Of Four zapusti Dave Allen in ustanovi Shriekback, ki bi zaslužili posebno pozornost zaradi svoje zavite in mnogokrat nepredvidljive razvojne linije. Recimo, da je Allen želel več eksperimentirati s funk ritmi in elektroniko, a sproti zavil v populistične vode. Celo tako daleč, da so bili Shriekback v določenem obdobju popularnejši od Gang Of Four.

S Saro Lee na basu so Gang Of Four posneli še za spoznanje sprejemljivejši album Songs Of The Free (EMI, 1982), s katerega so ob »nepravem« času sneli potencialno uspešnico I Love A Man In Uniform. Leto 1982 je bil namreč čas falklandske vojne in pesmi, ki so se ironično nasmihale ponosnim angleškim vojaškim silam, so bile na nacionalnem radiu prepovedane. Tudi I Love A Man In Uniform, čeprav se niti z besedo ne dotika aktualne politike oziroma dogodkov.

Po tretjem albumu je odšel še Hugo Burnham in od Gang Of Four sta ostala le še Gang Of Two. S povsem neprimernim producentom in s pomočjo programiranih bobnov sta Andy Gill in Jon King posnela še album Hard (EMI, 1983), ki ga je najbolje pozabiti. To sta začutila tudi sama in dokončno oznanila konec skupine Gang Of Four.

Vsi člani skupine so še naprej ostali v glasbi ali vsaj blizu nje. Dave Allen je žel uspeh s skupino Shriekback, Andy Gill je postavil snemalni studio in se lotil producentskega dela (Jesus Lizard, Red Hot Chili Peppers …), Hugo Burnham se je šel založniško dejavnost. Ko sta leta 1990 tako rekoč istočasno izšli dve odmevni kompilaciji (Peel Sessions in History Of The 20th Century), sta Andy in Jon ponovno združila moči in posnela ploščo Mall (Polydor, 1991). Ta, in predvsem Shrinkwrapped (Castle, 1995) pa sta le še bleda senca nekdanje silovitosti skupine. Predvsem so oziroma sta Gang Of Four pozabila na prav tisti princip, ki so ga vneto zagovarjali na začetku. Namesto osredotočenja na bistvo so ustvarjalni zaton prikrili z napihnjeno produkcijo in sploh kvazimodernimi prijemi.

Čeprav so torej Gang Of Four občasno še nastopali in snemali plošče, se je glavna pozornost vedno znova usmerjala na njihove revolucionarne začetke. Leta 1995 sta Henry Rollins in Rick Rubin ponatisnila Entertainment! (založba Infinite Zero, sledili so še ponatisi z različnimi bonus pesmimi) in naenkrat se je dober glas začel širiti med mlajšimi ustvarjalci avtorske rock glasbe. Vmes se je zgodil še preporod kitarske rockovske glasbe in Gang Of Four so se tu naenkrat znašli kot eden od navdihov. Čeprav, ko so sami preverjali mlajše sile v živo, podobnosti skoraj niso našli. Morda je le kitara ostro zarezala, morda sta bas in boben tekla mehanični tek, a umanjkal je komentar, stališče, ki se ne boji lastnih nasprotij.

Po nepričakovano množičnih pozivih se je originalna četverica uklonila in se odločila, da se predstavi natančno takšna, kot je ostala v zavesti poslušalcev, in s tistim, kar je Gang Of Four konstituiralo kot pojem. Tako na koncertih kot na plošči Return The Gift so ponudili reprezentativen izbor svojih zgodnjih pesmi (pravzaprav manjka le I Found That Essence Rare), posodobljenih le toliko, da so še bolj neposredne in močne. Tisto več, kar naj bi Gang Of Four pomenili danes, so dejansko naredili drugi. Z nekaterimi so kontaktirali Gang Of Four, drugi so se ponudili sami, skratka, na dodatnem disku dvojne plošče Return The Gift so remiksi/reinterpretacije istih pesmi v izvedbah mnogo mlajših izvajalcev (s Yeah Yeah Yeahs, The Futureheads, Dandy Warhols …).

Share