Konec pavze

Nova Muska ni niti oranje ledine niti drugi poskus narediti prvi vtis. Jè nadaljevanje po neprostovoljni prekinitvi, kakor če bendu odklopijo tok. Pavza, ki ni bila ne notirana ne priglašena prireditelju kot točka sporeda.

Ker pa je v izvedbi vsaka različica – pa čeprav nehote – nova, bomo to vzeli v zakup in zavestno delali novo. Premolk je premor za razmislek. Da zvokov in glasbe okrog sebe za hip ne vzamemo kot dane, znane zvočne krajine. Da se poskušamo zavedeti, kaj slišimo in česa ne; kaj vzpostavlja krajino, kako se reproducira, kaj nam v njej manjka?

Tako se nemara zavem, da si v mislih ponavljam: »Let there be songs to fill the air« (odlomek  iz Ripple The Grateful Dead). Kajpak je predzavestno mozganje, ko si takole kaj brundamo, struna, ki jo napenja nezavedna želja. Če Freud te oblike psihopatologije vsakdanjega življenja ni opazil, pa je danes ne moremo zgrešiti. Kot ribe v akvariju plavamo v viskozni zvočni tekočini. A če je to prvi vtis, je drugi, da glasba prihaja do vsakogar najprej kot do poslušalca, ki se med zvoki orientira in nenehno razbira njihove vire, identiteto in kvaliteto in jih večino odmisli, da se lahko z ostalimi spoprime. Glasbe vsakdana zato vendarle ne doživljamo kot toka, ampak kot med seboj nepovezane, heterogene vzorce, valovanja ali celo samo drobce, katerih vir in namembnost poskušamo detektirati. V eni sami sekundi na busu sredi Ljubljane sedim nasproti nekomu, ki je za slušalkami zatopljen v meni neslišno glasbo; iz avta, ki pelje mimo, mi nekaj taktov obleži v drobovju; izza za hip odprtih vrat lokala se utrne drobec nekakšne popevke; v daljavi pijano pojejo maturanti …

Če kaj, je vso mavrico novega doživljanja glasbe, ki je v tukajšnji tradiciji povezana z Radiom Študent in vsemi muzičnimi manifestacijami, kar jih je naravnost ali po ovinku porodil vse do stare Muske, združevalo jasno občutje, da ni mogoče privilegirati enega samega estetskega in socialnega modusa glasbe, ki bi glasbo utelešal in zastopal bolj od drugih in bi si zaslužil več pozornosti in to sam na sebi, kot ideal, ki ga je treba gojiti v njegovi čistosti.

Nasprotno že besedi »godba« ali »muska« povesta, da je vsaka izmed njih le pramen v spektru živih oblik delanja in poslušanja, ki se na tisoč in en način vpletajo v življenjske prakse. Čeprav je mogoče v vsem kritiškem pisanju o nastopih in posnetkih jasno razločiti vsaj eno izmed obeh različic glasbenega okusa, ki ju Bourdieu identificira, eno z afektivno niansirano socializacijo v umetnostno prakso na privilegirani način rojenih v socialno okolje njenega nastajanja, drugo pa z delom študija, ki se je načrtno in z memoriranjem preposlušanega prebil do hagiografske vednosti, pa je nezvedljivo povedno sámo besedišče kritiškega diskurza muske: vzlic ezoteričnosti pridevnikov za kvaliteto, ki so neiniciiranim popolne tujke, pa vsi po vrsti pričajo o zgodovinsko in zvrstno konkretnem delu poslušanja, ki zvočno izkušnjo poimenuje s pomočjo afektivnega slovarja, vzetega iz vsakdanjega življenja poslušalcev.

To opažanje zadošča, da lahko potrdimo, kako živeče godbe ne priznajo in ne dovoljujejo estetike, ki ne bi bila zasidrana v življenjskih praksah poslušalcev in godcev (in kaj so godci drugega kakor poslušalci, ki so prešli k dejanjem?). Implikacija je seveda, da poslušanja kot konzumpcije ni mogoče izvzeti iz kroga produkcije in distribucije kulturnih blag, zvočnih in nezvočnih. Nova Muska ne more in ne sme biti drugačna kakor kritična do pogojev produkcije in reprodukcije ne le glasbe, marveč glasbene in zvočne kulture. Ne le do družbenosti in političnosti glasbe in zvoka, tudi do zvočnosti (kakofonije, gluhosti …) družbenega in političnega.

Ne gre le za to, da se godbe delajo, razširjajo in poslušajo v globalnih kapitalističnih družbenih in produkcijskih razmerjih. Gre za to, da so vse bolj spremljava, sedativ, laksativ vseh oblik potrošnje. V globalnem potrošniškem kapitalizmu je vsaka godba na poti v muzak, kar je dobro slišal že Adorno.

Gre za to, da se družbeni pogoji življenja glasbe vsem na očeh in v ušesih silovito hitro preobražajo v nove oblike, bolj protislovne kakor kdajkoli prej. Svetovni splet je močno ogrozil doslejšnje oblike izkoriščanja glasbenikov, ki so postale prav z globalno monopolizacijo in kartelizacijo producentov in lastnikov posnete glasbe nevzdržne. Kakor je televizija za ceno padca kvalitete pred pol stoletja omogočila, da je film iz kinodvorane prišel h gledalcem na dom, se je to zgodilo s posneto glasbo na svetovnem spletu. Vsesplošno lastninjenje posnete glasbe seveda koristi njenim lastnikom, ne glasbenikom kot proizvajalcem. Nove oblike trženja in komuniciranja med glasbeniki in publiko, zaradi katerih se založniške korporacije spreminjajo v dinozavre, bistveno spreminjajo razmerja moči. Obenem pa selitev profitov v glasbeni industriji iz produkcije nosilcev zvoka v prirejanje nastopov in nadzorovano distribucijo posnetkov dogajanja v živo nikakor ne kaže, da bi bil kapitalizem v glasbi pri koncu. Ni pa dvoma, da se družbeni boji za to, kakšne bodo oblike družbenega življenja v bližnji prihodnosti, odvijajo na področju »novih medijev« in še posebej na področju boja za nadzor nad realnimi in virtualnimi prostori dogajanja godbe. Tako poslušalce kakor muzikante prizadeva rastoča socialna neenakost: medtem ko lahko eni uživajo dekontekstualizirano muziko od koderkoli v svetu in se jim steka denar od tantiem, so drugi vezani na vsiljeno omejeno turbo domačnost; na preživetveni eklekticizem in slogovno prostituiranje.

Pavze je konec. Zagosti nam je tu in zdaj!

Jože Vogrinc

Share