Nick Cave And The Bad Seeds
Tender Prey
Mute Records, 1988
Iglo položim na ploščo. Glasba me požgečka po ušesnih mešičkih, se zlije prek ušesnega uhlja in poboža maslo v ušesni globini. Zdrkne v možgane. Odtavam v nostalgijo.
Zunaj vedno sneži. Prvi sneg sezone je.
Globoko pod našim stanovanjem je parkirišče, v daljavi se bo jutri v zasneženem soncu bleščal Grintavec, pa bele Kočne. Skuta. Za njimi se skriva Jezersko, za Jezerskim Avstrija.
Zvoke iz slaščičarne Breza bo zadušila belina. Gluhi koraki ljudi se bodo poznali zgolj v sledeh, ki jih bodo puščali za sabo. Zaradi snežne odeje klopca ob spomeniku Karla Grabeljška končno ne bo več rjava od odtisov naših stopal. Modri kombiji bodo na policijsko postajo sredi noči še tišje pripeljali prijatelje, ki so pohali travo.
Potem bodo prihrumeli plugi in tekom noči splužili sneg na sredino parkirišča, da se bodo zjutraj avtomobili s svojimi kljuni zapičili v zmes snega, soli in peska. Belina zelenice bo kmalu potemnela. Sneg okrog dreves bo kmalu postal rumen, pasje dreke bo poudarjal rahlo staljen sneg okrog njih.
Danes gledam skozi druga okna. A če bi gledal skozi isto steklo kot pred dvajsetimi leti, bi namesto policijske postaje videl ZZZS. Videl bi vrsto ljudi okrog spomenika Karla Grabeljška z maskami na glavi, ki čakajo na vstop v lekarno.
A vedno, ko bo snežilo, bom prvikrat v sezoni zopet spustil iglo na isto ploščo, isti komad, Slowly Goes The Night. Tender Prey. Jebeni Nick Cave. Iz čistega užitka. Ker ne maram snega in ker je Tender Prey edina povezava na sneg, ki mi godi.
Silvij Skok je dolgoletni glasbeni entuziast, ki se je po letih udejanjanja kot DJ, organizator koncertov, roadie, predvsem pa strasten zbiralec glasbe leta 2013 znašel ob rojstvu založbe Chrisa Eckmana in Petra Webra, Glitterbeat Records, in postal njuna desna roka.
