Ko je od odgovornega urednika Nove Muske (v nadaljevanju NM) sredi maja prišla pobuda, da bi sodelujoči svoje preteklo (no, pa tudi trenutno in prihodnje) delo obeležili z zapisom, v katerega bi kar najbolj zgovorno, morda poetično, veselo ali z bolj grenkim priokusom, v vsakem primeru pa elokventno in predvsem realno prelili svoje doživljanje prve dekade NM, moram priznati, da se mi je najprej utrnila podobna misel kot spoštovanemu kolegu dr. Mitji Reichenbergu: Z veseljem in upanjem, da imam še dovolj dober spomin. Pa sploh ne, da bi šlo za moja ali NovoMuskina leta, pač pa preprosto za gargantuansko količino vtisov, ki so se v preteklem desetletju nabrali po prav tako ogromnem številu preposlušanih koncertov in plošč ter prebranih knjig – vse našteto seveda v kombinaciji s časovno distanco.
Če se želim vrniti k svojim NM-jevskim začetkom, pa bom moral skočiti še malo dlje v preteklost in začeti nekje v letu 2006, ko sem sploh začel sodelovati s tedaj še tiskano revijo Muska. Musko sem bil sicer opazil in pobliže spoznal sredi 90. let in že tedaj se mi je trdno usidrala v spomin in podzavest, seveda pa si nisem niti v sanjah drznil pomisliti na to, da bom kdaj postal en njenih rednih sodelavcev. Nekje v letih 2004–2005 sem skrajno pozitivno šokiran opazil, da je začel za časnik Delo neki Mitja Reichenberg (tedaj še brez doktorskega naziva) ocenjevati soundtracke oz. plošče z orkestralno filmsko glasbo aktualnih filmov. Njegove sicer precej kratke zapise (več prostora mu verjetno niso dovolili) sem hlastno požiral in nestrpno čakal novih. Ker pa je postal firbec, kdo neki je v slovenskem prostoru tako predrzen in prodoren, da si upa v osrednjem slovenskem dnevniku redno pisati o filmski glasbi, ki je moja velika strast še iz osnovnošolskih dni, nekega dne enostavno premočan in preveč nevzdržen, sem na kulturno redakcijo Dela naslovil sporočilo s prijazno prošnjo po kontaktu g. Reichenberga. Ugodili so mi, z Mitjo sva se kmalu tudi osebno spoznala in ostalo, kot pravijo, je zgodovina.
Kaj kmalu, kakšno leto pozneje, se mi je ponudila edinstvena priložnost, da recenziram Mitjevo tedaj najnovejšo knjigo In oskarja dobi … Sedemdeset let oskarjev za filmsko glasbo in recenzijo objavim v Muski. Tako se je tudi zgodilo in tedanja urednica Muske Ika Prušek mi je, očitno zadovoljna z mojim pisanjem, ponudila nadaljnje sodelovanje. Ponudbo sem seveda sprejel z velikim veseljem, zadovoljstvom in ponosom. Začel sem z bolj ali manj rednim objavljanjem recenzij oziroma kritik koncertov klasične glasbe ter občasno kakšne plošče in knjige, pripravil pa sem na primer tudi obsežen članek o slovenskih pihalnih orkestrih in godbeni sceni ter intervju s Francijem Krevhom, tolkalistom Orkestra Slovenske filharmonije in članom Slovenskega tolkalnega projekta SToP. Po dveh ali treh letih sem napredoval v kolofon rednih sodelavcev revije, četrto leto, v začetku leta 2010, pa nas je NovoMuskaše pretresel zloglasni šok ukinitve tiskane revije, ki je svojo pot nadaljevala z drugačnim imenom in drugo ekipo. Spominjam se, da sem bil skupaj z ostalimi kolegi sopodpisnik protesta, naslovljenega na tedanje vodstvo GMS ter da zakulisje dogajanja menda ni bilo nič kaj lepo in prijazno. Nekega lepega dne pa je priromal e-mail s pozivom oziroma pobudo, da bi “znogirana” ekipa z delom nadaljevala v spletni obliki. Tako se je rodila Nova Muska in na portalu http://novamuska.org, kjer domuje še danes, brez težav nadaljevala svoje plemenito poslanstvo seznanjanja zainteresirane javnosti o glasbah, muzikah in godbah – kar menda počnemo še danes.
Desetletje se je, kot je človeškemu življenju in dojemanju minljivosti pač inherentno, obrnilo nesluteno hitro, zame pa je po Ikini predaji uredniške funkcije krajši čas “skrbel” še Tit Podobnik, za njim pa en in edini Igor Bašin – BIGor. Moje sodelovanje z vsemi uredniki mi je bilo vselej brez izjeme zgledno in v užitek, česar sem vesel še dandanes. Z BIGorjem (ki ga, mimogrede, noben zemljan ne kliče s pravim imenom, za nezemljane pa si ne upam jamčiti) nama je uspelo “uvesti” celo nekakšno “redno letno srečanje” v obliki prijetnih pogovorov ob skodelici ali kozarcu tega ali onega napitka; tako sva vsaj enkrat letno obdelala potrebno NM-jevsko tematiko in se po potrebi lotila še katere druge, BIGor pa je ob dr. Reichenbergu postal in vse do danes ostal edini član uredništva NM, ki sem ga spoznal tudi osebno – kljub moji skoraj že 15-letni “delovni dobi” pri (Novi) Muski. Tudi v zadnjem desetletju pisanja za NM sem ostal edini član ekipe, ki je redno pokrival koncerte klasične glasbe, še vedno pa sem si privoščil tudi kakšen tematski izlet v smislu recenzije rockovske plošče ali katere od novih knjig dr. Reichenberga o filmski glasbi; skupaj sva imela tudi nekaj predstavitev njegovih knjig in ostaja mi drag in zelo cenjen prijatelj. Le kdo bi vedel, koliko objav se je za NM nabralo v preteklih desetih oziroma petnajstih letih, bilo pa jih je veliko in za nobeno mi ni žal.
Razne obletnice pa s seboj vendarle nosijo tudi nekakšen postulat – no, ali pa vsaj sugestijo – izdelave “bilance” preteklega dela in truda. Zato naj mi bo v tem smislu odpuščeno, če zapišem, da se je moj kritiški credo vedno nagibal v smer, da je treba o koncertnem dogajanju in izvajanju poročati karseda objektivno in pošteno tako do glasbenikov na odru, kot tudi do poslušalcev na prizorišču in nenazadnje do bralcev kritike, ki jih na koncertu ni bilo, kritika pa si želi, da bi jim zamujeno dogajanje kar najbolj živo in brez pomanjkljivosti nadomestila s svojim poročanjem. Čeprav je pri poročanju o glasbi in o ostalih oblikah (upodabljajoče) umetnosti objektivnost nemogoče doseči v celoti, saj glasbo vsaka ušesa in možgani slišijo in dojemajo po svoje, pa je o marsikaterem aspektu glasbenega doganjanja vendarle mogoče pisati zelo, če že ne povsem nedvoumno. Čeprav bi lahko kritike koncertov klasične roke v slovenskem prostoru prešteli takorekoč na prste ene roke in čeprav se sam s tem poslanstvom bavim že skoraj poldrugo desetletje, nisem stanovskih kolegov nikoli spoznal osebno in jih zgolj občasno od daleč opazim, kako si med ali po koncertu verjetno izmenjujejo prve vtise. Njihove zapise občasno spremljam povsem nevtralno, trdno pa ostajam pri mnenju, da je za zares uspešno in karseda objektivno glasbenokritiško udejstvovanje skoraj nujno potrebna tudi lastna glasbeniška izkušnja (tudi sam sem že 20 let član simfoničnega orkestra). Le in samo ta namreč omogoča res celovit in poglobljen vpogled v koncertno dinamiko in dogajanje na in za odrom.
Naj se še tako trudim, pa ne morem nikoli več pozabiti na besede našega znamenitega skladatelja Marjana Kozine, ki je pričujoči odlomek zapisal v svoji “poljudno-znanstveni razpravi” (kot jo je sam poimenoval) O muzikantih. Takole:
Kritik
To je mož, ki se ga vsi muzikanti boje, se mu že od daleč klanjajo in ga ob vsaki priliki vabijo na dva deci ali golaž. Nihče od muzikantskih poklicev ni varen pred njim, slehernega pevca, dirigenta ali virtuoza sme po svobodnem preudarku, glede na lastno počutje in brez ozira na dejansko stanje ozmerjati ali pohvaliti v Ljubljanski resnici. Za to vleče simpatične honorarje. Čeprav njegovih kritik nihče ne mara in malokdo bere, je ugleden mož in cenjen gost Pod hrastoma.
Blagor mi, preljubi moji! To bo golaža in honorarjev!
Muski in Novi Muski ter Iki, Mitji in BIGorju sem neizmerno hvaležen za priložnost, ki mi je bila ponujena in za možnost, da lahko še vedno opravljam plemenito poslanstvo, ki je v očeh države in kulturnih odločevalcev odrinjena v pošteno zaprašen kot, kar sem imel priložnost na lastni koži grenko izkusiti tudi sam. V času, ki se ga prijema oznaka “nove resničnosti”, žal ne morem mimo pandemije, ki je življenje korenito spremenila celemu svetu in z njim kakopak tudi vsem kulturnim ustvarjalcem, ki s(m)o se znašli v še posebej nezavidljivem položaju, saj je v tem ponorelem svetu in času možnost kulturnega udejstvovanja več kot očitno na zadnjih mestih prioritetne liste vračanja v vsakdanje normalno življenje. Zeitgeist pač, kaj hočemo …
V novo dekado Nove Muske gledam optimistično in pozitivno. Zase in za vse spoštovane kolege si želim, da bi bila naš obstoj in trud še bolj opažena in cenjena, da bi bi bili lahko za svoje delo, ki ga nikakor ne more opravljati kdorkoli, lahko tudi spet honorirani, da bi obdržali obstoječe bralce in pridobili še veliko novih, da bi začela naše znanje in vlogo v družbi in strokovni javnosti ceniti tudi država in njena kulturna politika ter seveda nazadnje, a nikakor najmanj pomembno – da bi leta 2030 od urednika dobil enako domačo nalogo.
Ut vivat, crescat floreatque Musica Nova!*
* lat. Naj živi, raste in cveti Nova Muska!
