Zanimivo, kako je glasbeni tisk od Wainwrighta ob spomladanskem izidu tele plošče pričakoval, da bo pri šestinštiridesetih ustvaril svojo ultimativno mojstrovino; bržčas zato, da bi ga lahko potem počasi odpisali. A ko pišejo o »late-career« mojstrovini njegovega očeta, albumu History, ki ga je izdal, ko je bil približno istih let, pozabljajo, da je Loudona vrhunec kariere še čakal. Podobno je pri sinu; po delu v preteklem desetletju sodeč še ni napisal »ultimativnega« albuma in upamo, da ga tudi še dolgo ne bo. Rufus je začel kot zlati deček sodobne baročne balade (sliši se imenitno anahronistično), mediji so ga okrog 2000-2001 ob izidu plošče Poses za hip hoteli preobraziti v »najstniškega idola«, a bil je vse kaj drugega kot to in Rufus je dal jasno vedeti, da ni ustvarjalec za nalepke. Še manj za kak instantni potrošni trg klišejskega popa.
Novo avtorsko ploščo je Rufus razdelil na tri dejanja in ji s tem dal zanimivo zunanjo formo, znano iz klasičnih in dramskih del. Z Rufusom se ne gre zajebavat! Pel je vse, od Judy Garland do Shakespeara, v svojih pesmih pa je znal biti tako samoironičen (Cigarettes And Chocolate Milk) kot ostro in neusmiljeno trpek (Dinner At Eight). Nova glasba ima v jedru za Rufusa značilno formo zahtevne pop balade, ponekod srečamo orbisonovske strukture, največkrat v kompleksnem plašču, ki evocira tudi arije (Unfollow The Rules) in druge skrivnosti klasičnih godb, kjer se glas z mojstrsko ukrojenimi orkestracijami povzdigne v mogočno pričevanje intime in vprašanj vsakdana obenem. American Songbook in bluesovska štimunga nista nikoli daleč (You Ain’t Big) in (samo)ironija je Rufusu še vedno blizu; kdo bi rekel, da mu je blizu tudi romantična otožnost, a ta formulacija se lahko sliši osladno, za kar pa v svetu Rufusa Wainwrighta ni preveč prostora, nima časa za to. Tudi ko se približuje formam art-rocka in baročnega popa (Romantical Man), je v pesmih čutiti nekakšno ostrino, bodisi v zvoku kitar ali drugih glasbil bodisi v glasu, ki je večkrat operetski, a ob zaključkih vrstic, ki jih zapoje, nam je jasno, da ta vokalna razkošnost, ki jo narekuje tudi forma, a je pri Rufusu povsem naravna posledica njegovega pisanja, na koncu pojé grapefruit.
Kako torej? Je pričujoča pop opereta iz treh dejanj Rufusov baročni pop album za novo desetletje? Kaj bi rekla Andrew Lloyd Weber in oče Loudon? Pa Shakespeare in Irving Berlin? Zleknili bi se v naslonjač in poslušali. Brez obremenjevanja z umeščanjem v opus, glasbeno zgodovino, zvrst ali karkoli podobnega. Pričujoča plošča je nov album Rufusa Wainwrighta. Ker ne gre za kako muho enodnevnico, pač pa za precej samokritičnega ustvarjalca iz dveh (upravičeno) velikih in pomembnih družinskih glasbenih dinastij, je že to sam zase dovolj vesel dogodek.
