John Lennon – Gimme Some Truth (The Ultimate Mixes)

John Lennon bi letos dopolnil 80 let, decembra pa bo mimo tudi 40 let od tragičnega dogodka pred vhodom v newyorško Dakoto. Na njegov osemdeseti rojstni dan je izšla zbirka njegovih največjih uspešnic, naslovljena po pred leti objavljeni kompilaciji, le da so pesmi zdaj znova miksane in da jih lahko dobite v različnih kombinacijah – kot navadno kompilacijo ali v »deluxe« različicah (19 ali 36 pesmi), kjer so na voljo tudi najrazličnejši dodatki, od knjige do razglednic, posterjev in nalepke za odbijač.

Lennonova osebnost in kariera sta bili vedno raznorodni in zanimivi – po eni strani konformist z nemirno krvjo, ki je užival v svojem statusu in bogastvu je bil po drugi strani socialist, ki se je zavzemal za pravice malih ljudi in vztrajal, da smo si vsi enaki. Tako njegova samostojna kariera meandrira med neposredno protestno pesmijo (Give Peace A Chance, Power To The People, John Sinclair, Happy Xmas) do zbadljivih ali utopičnih angažiranih pesmi (Imagine, Gimme Some Truth, Instant Karma, Cold Turkey), nežnih ali kritičnih ljubezenskih pesmi (Jealous Guy, Woman, Grow Old With Me, Mind Games) ter različnih bivanjskih pesmi, po katerih je morda manj razvpit, a kljub temu sodijo v vrh njegovega ustvarjanja (Watching The Wheels). Ves čas je bil tudi pristaš klasičnega rokenrola iz petdesetih, ob katerem je odraščal, hkrati pa je že v obdobju Beatlov iskal nove poti do pesmi, z novimi zvoki in nenavadnimi kombinacijami akordov. Čeprav je McCartney bil prvi »avantgardist« v bendu, ki se je že zelo zgodaj začel družiti z nekonvencionalnimi umetniki in poganjal nekatere najvplivnejše projekte iz »zrelega obdobja« Beatlov (Sgt. Peppers, Magical Mystery Tour, Abbey Road), je bil Lennon tisti, ki je napredek benda tudi precej brezkompromisno udejanjal v posameznih pesmih, medtem ko se je McCartney pri svojem ustvarjanju z nekaterimi izjemami držal konvencionalne melodičnosti in prijemov pop tradicije. Lennon je tako na albumu Revolver (1966) bil glavna ustvarjalna sila pri prelomni pesmi Tomorrow Never Knows, pa tudi pesmi kot so Strawberry Fields Forever, Lucy In The Sky With Diamonds in I Am The Walrus so izkazovale njegovo radovednost pri lomljenju konvencij, vzpodbujeno z občudovanjem nekaterih literarnih mojstrov absurda. Bil je tudi tisti, ki je dylanovsko idejo rocka kot intelektualne glasbe pripeljal v besedila iz »pozne zgodnje« Beatlovske faze (1964 in 65).

Zato je vselej zanimivo sprehoditi se po njegovi zapuščini, sploh letos, ko v luči dveh obletnic lahko čisto kontekstualno spregovorimo o njegovem prispevku v zgodovino sodobne glasbe. Pričujoča zbirka ne prinaša novih odkritij, predoči pa najboljše Lennonove pesmi iz njegovega solističnega obdobja (1968/9-1980, čeprav je v zbirki denimo tudi Come Together, ki sodi k Beatlom, a v poznejši, koncertni različici) novi generaciji, ki jo razglašajo za apatično in ambivalentno, pa vendarle ni nujno vedno tako, nasprotno, uspeh nekaterih retrospektivnih vinilnih izdaj vseeno govori o tem, da poleg »modne vinilne muhe« marsikdo o tej glasbi tudi razmišlja. Vsekakor bo ob tej zbirki marsikdo lahko poglobljeno pretuhtaval o umetniški podobi Lennona v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, neodvisno od tega, na katerem mediju jo boste poslušali. Sam kot vedno navijam za vinil: cedeji so že od nekdaj bolj »sorry ass« medij, premajhni so in presterilni, digitalnih formatov pa, čeprav so priročni za prenašanje in hranjenje, nekako še vedno ne morem jemati resno, četudi sem se navadil nanje. S tem pa ni rečeno, da Lennon z njih spregovori manj prepričljivo; njegova beseda in glasba ostajata referenčni tudi v kaosu 21. stoletja.

Share