Hey Colossus – Dances / Curses

Angleško zasedbo Hey Colosuss sem spoznal s ploščo In Black and Gold pred petimi leti. Prišli so v paketu novega britanskega vala težkih in ostrih kitar – z Girl Band, Part Chimp, Heavy Lungs, Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs, IDLES, Slaves. S Part Chimp zasedajo v tej družbi mesto veteranov, saj gre za staroborce tamkajšnjega noiserockovskega podtalja, nova dvojna plošča Dances / Curses pa je v njihovi skoraj dvajsetletni karieri že njihov trinajsti album po vrsti. Z njim londonski sekstet s tremi kitarami nadaljuje svojo brezkompromisno ustvarjanje po principih D.I.Y. in ohranja držo neodvisnega monstruma.

Skozi Hey Colossus je šla vrsta različnih glasbenikov. Od ustanovnih članov sta ostala basist Joe Thompson in kitarist Robert Davis, ki trdo držita uzdo ustvarjalne kontinuitete. Kronološki prelet čez dosedanji opus razkrije stabilen in vztrajen progres benda, ki nas z vsako novo izdajo obdari s ploščo težaške kitarske psihedelije, zvočnih bravur in motorične ritmike, kar prodorno nadaljuje tudi z Dances / Curses.

Opis glasbe Hey Colossus s heavy-psych, psysh-sludge in podobnimi aktualnimi skovankami so čisto na mestu, vendar v njihovih težaških rifih ne morem mimo dovtipov iz posthardkorovskih in noiserockovskih miljejev. Med poslušanjem Dances / Curses sem neštetokrat pomislil na washingtonsko zasedbo Lungfish, s katero so si podobni po  raziskovalnem duhu in neizmerni želji po odkrivanja novih poti. Njen frontman Daniel Higgs bi še kako sodil v družbo Hey Colossus, ne le švedskih Skull Defekts, s katerimi je za album Peer Amid (2011) posnel komad Join the True. No, zato pa Hey Colossus gostijo na Dances / Curses drugega ameriškega »velikana«, Marka Lanegana v komadu The Mirror.

Dvojni album je prežet s tripaškim nabojem, ki se vleče od od začetka do konca in doseže vrhunec na sredini, s 16-minutno A Trembling Rose, v kateri se razbohotijo vse vrline tega benda: repeticija, stopnjevanje, lagodnost, drznost, eksplozivnost, prizemljenost, potrpežljivost, zasanjanost, vertigo. Gre za prelomnico na albumu, ko se po prvem delu  kotaleče se krautrockovske motorike, ki pumpa in utrjuje podlago za skladiščenje in nalaganje mastnih in dopolnjujočih se kitarskih rifov, spustimo v bolj atmosferično drugo polovico plošče, skozi katero sporadično, a prevladujoče veje južnjaški folkrockovskih pridih. Priča smo novemu mutiranju Hey Colossus, ki so rezke kitare spreobrnili v čistejši zven in se oddaljili od grobih in napadalnih prijemov. Skozi celo ploščo nastopajo zelo nevsiljivo, a izrazito pokončno. Pomirjeno strežejo meditativne songe, ki omamijo z večplastnimi kitarskimi medigrami. Vmes zdramijo s kakšnim presenetljivim zasukom, po katerem pa potovanje teče nemoteno naprej. K tej lagodnosti teka komadov veliko prispeva umirjeno petje, ki se prav tako ne izpostavlja, ampak je nosilen steber uravnovešene izpovednosti Hey Colossus, ki je postala za odtenek svetlejša od predhodnjih del. Na Dances / Curses bend kaže veliko mero samonadzora, saj nikoli ne skoči v divjanje in norenje. Ne gre čez rob, ampak zmerno in suvereno postreže transcendentalen album.

Share