Repetitor – Prazan prostor među nama koji može i da ne postoji

Repetitor ne odneha in ne odneha. Zmeraj gre na polno. S koncertno konstanto se je ustoličil kot eden vznemirljivejših punkrockovskih bendov zadnje dekade. Po štirih letih je prav v mrtvem letu 2020 prišla na vrsto četrta plošča, s katero lahko v karanteni za silo potešimo žejo po novem srečanju, se z njo razgibavamo in pripravljamo na tiste dni, ko bo vse drugače, a nikakor isto kot je bilo.

Tudi četrti album nosi silovita energija, zanos in bes, pravzaprav vse tisto, zaradi česar so nam Boris, Ana-Marija in Milena prirasli k srcu. Čvrsta in kot struna napeta trojka ostaja neukročena, nepopustljiva in divja kot furija z odvrnjeno kitaro do konca, nasršenim basom in gromkimi bobni. Če smo še pred časom to povezovali z vihravo mladostjo, je od predhodne plošče Gde ćeš jasno, da imamo opravka z zrelo trojko z izdelano punk rock vizijo, ki ne zna oziroma noče nastopiti drugače kot neposredno in surovo. V prepoznavnem slogu melje in drobi vse pred sabo tudi na plošči Prazan prostor među nama koji može i da ne postoji. Brez drobca rje in brez škripa zakrnelosti, s polnimi pljuči in visoko telesno kondicijo, s srboritim elanom in subverzivnim nabojem izstreli šest rušilnih komadov, v katerih se punkrockovski naboj oplaja z noiserockovsko napetostjo, s težaškimi, stonersko navihanimi rifi pa stopnjuje crescendo ter odebeli moč in zamasti dramo komadov. Repetitor ne popušča pod težo nabranih hvalospevov in brezkompromisno mlati po družbenem nasilju in ljudski gnilobi. Med blitzkrieg napadi posebej izstopata komada Kroz vetar in Roba s greškom, pa ne toliko zaradi počasneje kotalečega se tempa, ampak ker v prvem ženstveni napev preobrazi strup v eliksir, medtem ko se v »robi z napako« lahko prepozna mlajša generacija, vendar pa naslavlja kar vse neprilagojene, ponižane, razžaljene in posledično izrinjene na socialno obrobje.

Nova plošča Repetitor mine kot strela in po šestih grmečih komadih nas na koncu prizemlji z diptihom Danima in Noćima, ki ponudi doslej še neslišano sentimentalno noto. Kot tujek v dosedanjem opusu sproža domneve, ali gre za napoved preobrazbe Repetitor, vsekakor pa tako s sobno lo-fi produkcijo kot s stihi odlično zrcali koronsko stanje duha v lockdownu in osamljenost v samoizolaciji, ko »danima ne izlazimo iz kuće / na terasi skuplja nam se đubre«.

Po izteku plošče z osmimi komadi v trajanju nekaj čez dvajset minut, kar je bolj mini-album kot pa velika plošča, ostane pridih nepotešenosti. Preprosto si želimo še in prav v tej praznini, ko na pol presenečeni zalebdimo v tišini, je neizrečeno, vendar še kako glasno in jasno sporočilo Repetitor. Z njo se materializira naslov albuma, ki opozarja na zgodovinsko prelomnico, na kateri smo se znašli v tekočem letu, ter osvešča in poziva k akciji proti reakciji, tj. nazadnjaštvu in mračnjaštvu, ki nasilno, represivno in avtokratsko vzpostavlja prazen prostor za svoje rabote.

Share