Slovenska gruda – Pesmi

Slovenska gruda

Pesmi

ZKP RTV, 1983

Najlepše mi je, ko se z razprtimi rokami vrtim okrog svoje osi. Ko se z dremotnega telesa osuje sanjski prah in, čakajoč na večer, obleži na škripajočem parketu. Krilata ramena se osvobodijo teže desetletij, volnena stopala se – najprej počasi, potem pa vedno hitreje – odpravijo na pot večne pomladi, vse dokler s cvetočimi dojkami ne obstanem sredi dnevne sobe … in se predramim.

Zagledam gramofonsko ploščo, ki se še vedno neutrudno vrti. Kakor da se ne more posloviti od ljubega, premagati zmaja in obglaviti ljubimca graščakove hčere – navadnega vrtnarja brez gosposke krvi. Ko prisluškujem prasketajoči tišini ljubljanskega stanovanja, se spomnim na svoj mariborski gozd, kraj neskončnega vrtenja v krogih, ki vodijo do hiške z velikanskim knjižnim in glasbenim vrtom. Tu sva z dedkom prepevala in preigravala – jaz s flavto, on s kitaro, tamburico ali z ducatom drugih inštrumentov – najrazličnejše melodije, ki so bile moja popotnica v svet odraslih, kamor sem dokončno stopila šele po dedkovi smrti. V mojem otroštvu pa je kar vrelo od življenja, polnega neslutenih darov, med katere sta se poleg kinder jajčk, iz Avstrije »prešvercane« kamere in stekleničk kokakole na žrtvenemoltarju, s katerega je miška ponoči izmaknila mlečni zob, prikradli še glasba in književnost.

Še dandanes raje poslušam kot berem. Dedek in mama sta bila imenitna pravljičarja (no, mama bi najbrž še danes znala iz rokava stresti kakšno vilo), oče pa izvrsten interpret, zato je njihov glas postal most med tem in onim svetom, ki ga ne more preglasiti ali zasenčiti še tako čudovita knjižna platnica. Zgodba resnično zaživi in (vz)buri domišljijo šele med zvoki pripovedovalčevega glasu – najučinkovitejšim in najlepšim inštrumentom, s katerim se književnost približa umetnosti nad umetnostmi: glasbi. Kakor ljudi tudi glasbo ocenjujem posamično, brez nepotrebnega posploševanja in najstniškega favoriziranja ali postnajstniškega rangiranja. To je bržkone razlog, da se z redkimi izjemami ne navdušujem nad ploščami – še manj zgoščenkami ali tlačenkami – in glasbenimi izvajalci, temveč predvsem nad posamičnimi biseri, s katerimi so umetniki pustili neizbrisne sledi in prečkali mejo svetov. Naj rečeno ponazorim s primerjavo med glasbeno ploščo in pesniško zbirko, kjer samo od idolatrije zaslepljenega in oglušelega bralca oziroma poslušalca prevzame čisto vse. To je elitistično dojemanje stvarnosti, ki se mu poskušam od pokopa najstniške vsevednosti naprej na vse kriplje izogibati, zato sem v iskanju biserov – do sebe in drugih – toliko bolj neizprosna. In zato je moja pričujoča izbira neizprosno iskrena.

Zakaj se torej plošča mariborske etnozasedbe Slovenska gruda s prve polovice 80-ih, katere tedanji člani so bili Darja Švajger (glavni vokal, kitara), Andrej Tomšič (vokal, kitara, mandolina, blok flavta) in Vlado Vadlja (vokal, kitara, mandolina) še vedno vrti v mojem domu in mi narekuje ritem srca? Ker je umetnost z življenjem in smrtjo vred najzagonetnejša skrivnost, najbrž ne bom nikoli dokončno razvozlala glasbene uganke. Vem le, da se uglasbena Štrekljeva zapuščina s svojo neskončno otožnostjo, radoživostjo in čudovito interpretacijo dotakne vseh mojih krogov, čutnih in spominskih pokrajin, od koder izvirajo vsi moji strahovi in prvi glasbeno-literarni glasovi, ki mi še vedno vztrajno prigovarjajo, naj ne hodim premočrtno in naj se, radovedna in polna življenja, še naprej gibljem v različnih krogih, v upanju, da se bodo tu in tam prepletli in pustili trajnejše sledi.

Razprem roke, zaprem oči in se s ploščo vred vrtim, dokler se ne spremenim v štirinajstletno deklico, ki ji dedek prvikrat predstavi slovensko grudo – edino, v katero bo vse življenje verjela.

Sara Špelec se kot avtor, jezikovni posrednik in urednik vrti v krogu poezije, proze in dramatike, pa tudi glasbe, režije, igre, pravljic in zgodovine, ki jo – podobno kot umetnost – razume kot večno vračanje istega v novi preobleki.

foto: Tine Dolžan
Share