Current Joys – A Different Age

Current Joys

A Different Age

Danger Collective Records, 2018

Jesen 2018, Bristol. Simple Things Festival. Pripovedovali so mi že, dobri poznavalci losangeleškega avantgardnega kluba The Smell, o Nicku Rattiganu, letnik 1992, – »veš, celo Thom Yorke je kimal in skakal na enem od njegovih koncertov« – o njegovi posebni senzibilnosti, kakršni nismo bili priča vse od Bowieja in Curtisa in Morriseya in Stipea in Buckleya, ampak to, kar se je v dobre pol ure odvijalo na bristolskem odru, je bila eksplozija emocij, ki nam je blizu iz opusov omenjenih glasbenikov ali filmov Gusa Van Santa. Na primer.

Album A Diffferent Age je zbir devetih med seboj zelo različnih komadov, a vseeno deluje kot kohezivna celota. Nastal je, tako Nick, iz frustracije ob stanju v ameriški glasbeni industriji preteklih let. A Different Ageje tudi vizualni album. Nick se je kot režiser, ne skrivajoč svoje navdušenje nad novim nemškim filmom, predvsem Fassbinderjem in Chantal Akerman – podpisal pod videe vseh skladb. Kot eklektični cinefil nima nikakršnih zadržkov glede prepletanja različnih medijev, samo da je končni rezultat polnokrvna strast ob gledanju in poslušanju.

Nick je spiritus agens kar treh bendov, v katerih je, poleg stalnega sodelavca, kitarista Jacoba Rubecka, avtor skladb, kitarist, bobnar – strašen bobnar! – in vokalist. Ko ne pripravlja materiale za Current Joys (A Different Age) sklada za Surfe Curse in v preteklosti tudi za TELE/VISIONS.

Tisto, kar pri albumu Different Age najbolj navdušuje, sploh pri celotnem ustvarjalnem organizmu Rattigana, je čudovita simbioza uglasbljanja čustvenih soočanj z neštetimi pomeni, podpomeni in simboli. Melanholične kitare, nežni in potem nenadoma hreščeči vokali, udarci precizne bobnarske roke, takoj zarežejo v drobovje. »Ko pojem, se ves svet zruši name, z vsako skladbo počasi odmetavam kose vesolja, ki so mi bili prileteli v glavo«, mi je po koncertu, popolnoma miren, brez trohice sledi nedavnega adrenalinskega šusa, povedal pred pomolom. »Poglej ves ta drek okrog nas… Glasba pa je nekaj, kar lahko ohrani čistost, nepokvarjenost. Če si tega želiš, seveda.«

Nostalgija je lahko nekaj toplo vlažnega (Become a Warm Jet), lahko pa je tudi nekaj silovito strupenega (Fox). Kot pravi avtor, je A Different Age vračanje k spominom. In to je lahko težavna reč, bedenje s preteklostjo, ki brez opozorila sproži trpko tveganje tudi glede prihodnosti “I am sick of being somewhere I can’t stay”. Vsi namreč poznamo leden občutek nepripadanja, eksistencialnih pretresov, ljubezenskih padcev v brezna, neslišne spuste na dno, skratka. »Vsi poeti pišejo svoje spomine, jaz pa še vedno pojem pesmi«, zakriči v naslovni skladbi albuma. Zelo jasno se izkristalizira, da je Nickova osnovna preokupacija delanja muzike kako delati pošteno umetnost. Ha! Obstaja danes v svetu ustvarjalnosti ključnejše vprašanje?! In čeprav je A Different Age nemara polna detektiranja nedoločljivosti svetobolja, aluzij na depresijo (Nick že dolgo trpi za anksiozno motnjo), samomorilne misli, tudi zato v My Nights Are More Beautiful Than Your Days razlije izvor vprašanj, ki so pred leti začele luknjati njegovo duševno zdravje. A Different Age je pravzaprav nežen popis plazenja te obče bolezni po njegovem spominu, na ozadju filmskih klasik, s katerimi je preživel mladost. To, kar počne ta nežni, neupogljivi mladenič, je daleč od kakšne ekscentričnosti tipa, aha, naredil bom to tako in tako, samo zato, da bo bolj zanimivo. Njegova muzika te iz občutkov melanholije popelje nazaj v običajnost življenja. Kar je ok. Zelo ok.

Patricija Maličev je novinarka Sobotne priloge Dela, publicistka, programska direktorica mednarodnega filmskega festivala Poklon viziji/Omaggio a una vision/Tribute to a vision, prevajalka.

Share