Pearl Jam
Ten
Epic Records, 1991
Pearl Jam. Band, katerega plakati še danes visijo na stenah moje otroške sobe – v spomin na leta, ko je zasedba predstavljala vstop v… marsikaj, predvsem pa v svet grungea. Ne, nisem bila fenica Nirvane. Tudi Soundgarden mi ni »dišal«. Alice in Chains sem odkrila kasneje. Zvok, energijo in naboj grungea so v moji zbirki predstavljali skorajda izključno »jamovci« in bodo tako vedno močno odzvanjali v spominih na srednješolska leta, ko sem si v neskončno vrtela njihov Ten.
Velikokrat sem ga imela na repeat. Še zdaj se spominjam, kako sem se nekega večera vračala domov v poznih urah in se mi je v slušalkah vrtel Even flow že vsaj desetič zapored. Kolo ni našlo svojega mesta v kolesarnici, dokler se ni odvrtel vsaj dvajsetkrat, toliko časa sem podaljševala pot do doma in krožila po bližnjih ulicah, pedala so v tempu ponavljajočih riffov McCreadyja brezglavo gonila tisto moje škripajoče kolo. V nekem trenutku se mi je zdelo tako filmsko, kot da bom – ne zamerite mi otroškosti primerjave – podobno sceni iz E.T.-ja s svojo kriplo preletela obličje bližnjega bloka, tako nekako kot je Vedder »letel« med svoje poslušalce v nepozabnem videu te skladbe z live koncerta. Srednješolske fantazije in sanjarije, v katerih se je bilo tako lepo utapljati in iskati uteho pred napetostmi vsakdana.
Preko njih sem – zgolj posredno – izživela fragmente uporništva, ki si jih sicer kot pridna punčka s štiricami in brez prešpricanih ur nisem upala. Super, da sem imela vsaj ta ventil, sedaj razmišljam za nazaj. V živo sem svojo rockovsko naravo še najbolj izživela v svetu njihovih (in drugih) koncertov. Nosim jih v spominu tudi dolgo po tistem, ko so odzveneli njihovi zadnji takti. Salzburg, Dunaj, Ljubljana. Ja, bila sem med tistimi, ki smo leta 2000 strmeli v člane banda in njihovo ping pong tekmo pred Halo Tivoli le nekaj ur pred koncertom in se nekako zamaknjeni od prijetnega šoka spraševali, ali resnično zremo v »junake« nepozabnega MTV-jevega Unplugged, le 2 metra stran od tistega karizmatičnega frontmana, ki nas je kakšne 3 ure zatem nagovorili s prijaznim, a okornim »dob’r vječer«. Tisti večer nas je z žametnim baritonom božal z – upoštevajoč lirični vidik – težko prekosljivo rock balado Black, in nas s svojimi sobendaši popeljal v razživetost s punkovsko našpičenimi Porch, Hail Hail in Spin the Black Circle. In prav ta zanos, drive, koncertni push brez popuščanja mi je bil pri njih vedno tako všeč, hkrati pa so bili od nekdaj sposobni oddajati neverjetno senzibilnost, nežnost, spevnost, melodičnost, in harmoničnost. In prav vse te elemente nosijo vsi njihovi albumi, a najbolj od vseh po mojem prav Ten.
Band, ki je imel poleg glasbene vedno izredno močno prezenco predvsem na področju zavzemanja za pravice manjšin in žensk, mi je bil blizu tudi ali pa predvsem zato. V svoji naivni glavi si dotlej nisem zamišljala, da bi se lahko sorazmerno premožni »rock možakarji« s sočutjem zavzemali za nekoga, ki ima veliko manj pravic in socialnih ugodnosti. Rock bandi, ki sem jih na glasbeni sceni zaznala pred tem, te komponente niso imeli ali pa je bila veliko manj izražena.
A ko sem slišala posnetek Vedderja, ki se je na enem od koncertnih odrov zavzemal za enakopravnost žensk v družbi in pravico do splava, se mi je to zdelo precej odšpičeno – moški, rocker, ki se ni bal najbolj odštekanih »stage divov« (s čimer je imela bojda njegova zavarovalnica kar nekaj opravkov), je od nekdaj izkazoval prijaznost in sočutje do manj slišanih, celo zatiranih. Zato sem do njega od samega začetka gojila globoko spoštovanje. Da je njegov glas nekaj najbolj unikatnega in lepega v zgodovini rock glasbe, pa verjetno ni potrebno posebej izpostavljati. Njegova barva glasu dejansko boža ušesa. Je eden tistih pevcev, ki dosega izjemen glasovni in izrazni razpon, kot besedilopisec pa mi je všeč, ker v skladbah zaobjema tako socialne stiske kot politične malverzacije, hkrati pa je sposoben napisati najbolj srce trgajoče romantične izpovedi in se razpisati o svojih notranjih psihičnih bojih. Kolikokrat smo se kot najstniki prav zato tako zelo zlili z njihovimi besedili. Bi lahko skladbi Alive ali Jeremy kadarkoli dosegli tako všečnost med poslušalci, če se ne bi v njegovih besedah »slišali« prav vsi po malem?
Dandanes si album Ten v celoti ne vrtim več tako pogosto, prej posamično skladbo ali dve, pač tisto, kar mi najbolj rezonira s trenutnim počutjem. A Ten je dejansko eden tistih albumov, ki bodo v moji zbirki veljali za njihov najboljši album, pa naj še toliko ljudi meni, da je v resnici njihov najmanj zanimiv album. Who cares!
Anja Strajnar je pevka, performerka v muzikalih, učiteljica petja, vodja pevskih delavnic, sinhronizatorka in avtorica glasbe.
