Black Moses
Royal Stink
Rootbag, 2004
Res sem odlašal s pisanjem tega članka. BIGor me je pred časom povabil, da prispevam k rubriki, a v tistem trenutku nisem imel časa, da bi širjenju dobrih informacij o glasbi namenil še več časa, kot ga namenjam ustvarjanju oddaje The Sweet Spot na Radio Slovenia International, obenem pa nisem mogel izbrati albuma, ki bi mu dal prednost pred drugimi. Ali bi to bil Some Girls od Stonesov, prvi album Stray Cats ali A Date with Elvis od The Cramps ali Buddy Holly… Veliko je albumov, ki so mi zelo všeč, veliko je glasbe, za katero čutim, da je del mene.
Če bi moral izbrati samo en studijski album, ki bi ga vzel na pot do Saturna, bi v tem trenutku (še vedno) zelo verjetno spakiral Exile on Main Street Stonesov. Ampak ne bom pisal (že spet) o Stonesih, dokler ne objavijo dolgo napovedani novi studijski album. Če bi moral odgovoriti, kateri album me je zares najbolj zaznamoval, je to vsekakor Willy and the Poor Boys od Creedence Clearwater Revival, ko sem imel neke štiri leta. Od tu naprej je vse le še nadaljevanje. A to je globinski notranji odtis, ki za bralce ne nosi posebne, nove informacijske vrednosti.
Nameraval sem pisati o London Calling od The Clash, zato ker mi ta stvaritev dogaja od začetka do konca in še danes mi je všeč, kako diši, pa tudi zato, ker je bilo treba ob njegovi svojevrstni petdesetletni obletnici ta album omeniti. Namreč, čeprav je bil objavljen decembra ’79, se je London Calling obravnavalo kot album iz leta 1980, saj je šele v tistem letu prišel med ljudi. Na splošno velja, da gre za enega ključnih albumov osemdesetih, osebno pa mi je danes bolj všeč pogled, da je bil London Calling zadnji veliki album sedemdesetih, kar se sklada ne le kronološko, pač pa tudi vsebinsko. Ko sem videl, da je Sale Dragaš pisal o London Calling, mi je bilo ‘super simpa’, da je prav Dragaš od vseh kolegov iz publicističnih glasbenih vrst izbral ta »klic«. Zame pa je to pomenilo, da je bilo treba izbrati neko drugo plato. Tole izbiro si razlagam kot izbiro albuma, ki mi daje čisti užitek, ko si ga zavrtim od začetka do konca, ki mi vibracijsko sede, da me dviguje, da ni pesmi, ki jo lahko opredelim kot zamašek.
V enem izmed nedavnih pogovorov s prijateljem Sašom Pozničem, s katerim sva v srednji igrala pri Daltonih, je pogovor nanesel na Black Moses in njihov drugi, poslednji album Royal Stink. Dal sem si ga na slušalke in ob albumu, ujetem v neskončno zanko, sem po mestu, ki je bilo ujeto v decembrsko sonce, pretekel polmaraton za šalo. Da me bo ta album tako ponesel kljub vsej količini čisto nove glasbe, ki jo vsak teden obredno in profesionalno preposlušam pri uredniški selekciji materiala za The Sweet Spot, si nisem niti najmanj predstavaljal. Ko gre za rock’n’roll, je dokaj simpl – ali zvok, ritem in melodija rockajo, rolajo in nesejo, ali ne.
Black Moses je trio, ki ga je Jim Jones naredil po razpadu Thee Hypnotics, z basistom Graemom Flynom iz Penthouse. Tretji je bil bobnar David Axford, ki je imel izkušnje z Gang of Four. Zdi se mi, da sta Jones in Flyn oba odraščala v mestecu High Wycombe. Prvi album Emperor Deb jim je bil za ogrevanje – spodobna kaša funka, bluesa, psihedelije in hard rocka z obveznim zapacanim garažnim odmikom. Ni pa imel nabora pesmi. Njihov drugi album predstavlja kvantni skok navzgor. Prav ta album in svež momentum, ki ga je Jim dobil s to plato, sta ga vodila v poznejši preboj z The Jim Jones Revue.
Pri razmišljanju, zakaj sem z leti namenil toliko časa glasbi v vseh njenih oblikah – ustvarjanje, posredovanje, organizacija dogodkov, ustanavljanje medijev, povezanih z glasbo – sem prišel do ugotovitve, da ima glasba tri univerzalne sestavine: energijo, vibracijo in frekvenco. Dodajmo tem trem elementom še ritem in dobimo Rock’n’Roll.
Album Royal Stink ni prelomna stvaritev in ni spremenil ničesar. Je samo čudovita, eksplozivna sinteza rock’n’roll praks. Je koncizna, jedrnata in udarna stvaritev. Tesna medigra fuziranega basa in našpičene kitare je vrhunska in organska, v njej se prepozna povezanost Jima in Graema. Boben lepo podpira melodični trušč, ki ga ustvarjajo strune, cel bend pa uživa v večglasnem petju, kar pesmi dviguje na višjo frekvenco. Ta glasba diha s polnimi pljuči. Skladbe so časovno odlično odmerjene. Melodije so prepojene z Beatlesi. Če bi povlekel slikovito vzporednico z drugimi skupinami in vplivi, je zmagovalna formula albuma Royal Stink križanec med Beatlesi, Raw Power vzdušjem, Stonesi, MC5 soulom in punk rockom. Brezčasno čvrst in sočen rock’n’roll. Album je zagotovo ena izmed najboljših Jimov vokalnih predstav in hkrati prinaša bržkone najbolj posrečene refrene, kar jih je kdaj napisal. Konkretno in navdahnjeno. Enaintrideset minut in pol plemenitega in vznesenega rock’n’rolla. Energija + vibracija + frekvenca + ritem.
(ker celoten album ni dosegljiv na youtube, predvajamo naslovni komad albuma – op. ur.)
Terens Štader, EMBA, je vodja marketinga pri Zavas, voditelj oddaje The Sweet Spot na RSi in urednik Festivala glasbenega filma Naj se rola.
