Your Old Droog – Dump YOD: Krutoy Edition

Your Old Droog

Dump YOD: Krutoy Edition

Mongoloid Banks, 2020

Ob vabilu k zapisu teh vrstic sem se magdaleničasto zakopal v drugo polovico devetdesetih, ko je bilo moje doživljanje glasbe najintenzivnejše. Čez pleča sem si oprtal nahrbtnik (tokrat sicer lično trendovskega in neoguljenega za razliko od ponošenih in scefranih malh, ki smo jih med nastopi metali v kote odrov mladinskih klubov), v pest stisnil zvesto obtolčeno Shurovo SM oseminpetdesetko, ki pod mrežasto čepico bržda hrani več kultur kot teglc še posebej bohotnih droži, in si čez čelo poveznil kapuco. Another day in the hood, kot bi rekel Valterap, še en dan v kapuci. Prepustil sem se prvinskim spominom na leta rimarske lakote, ko smo s kolegi raztrgali vsak mikrofon, ki nam je prišel pod roke, in začutil, kako se mi je srčni utrip pospešil na 95 bipiemov zlatodobne produkcije. Iz podzavestne kakofonije skrečev, semplov in podžigaških vzklikov ste se pred menoj udejanila dva albuma, dejansko cedejki, saj v mladih letih nikdar prišel do tega, da bi si lahko privoščil platenšpilerje.

V levem očesu so mi odsevali črnobeli obrisi mladeži z naslovke Stakes Is High, anti-bling-bling manifesta De La Soul. Trojica iz predmestnega Long Islanda ga je leta 1996 v sodelovanju s tedaj še frišnim producentom J-Dillo zapekla v odgovor na v etru prevladujočo puhlo bleščavo estetiko, ki so jo z neonkami in ribjimi očesi narekovali P-Diddy ter njemu podobna druščina. Še 25 let pozneje začutim kurjo polt vsakič, ko Posdnuos čez sempl Ahmada Jamala napove vrnitev ekipe, ki so jo v najosnovnejšem jedru sestavljali z A Tribe Called Quest in The Jungle Brothers: »That’s why the Native Tongues has officially been reinstated.«

V desni zenici se sočasno zrcali razbrazdano lunino površje, požegnano z zavrtinčenim portretom Killah Priesta. Heavy Mental je z bibličnimi in filozofskimi referencami ter ikonoklazmom neizbrisno vplival na moje rapersko ustvarjanje in mi dal poguma zavihteti pero v smeri, kamor si pred tem nisem drznil pokukati. Seme, ki ga je posejal z gostovanjem na Gzovi plati Liquid Swords, je obrodilo desetkratno in brez ljuljke. Od bolj klasičnih Cross My Heart do vesoljskih Heavy Mental in Atoms to Adams.

A ko ju hočeš priporočiti v posluh, si obe plošči delita slabo lastnost: le stežka ju je najti na pretočnih platformah (zaradi samopašnosti in nesposobnosti založbe Tommy Boy se na spletu sploh ne da legalno prisluhniti zgodnjim klasičnim platam De La Soulov) in rad bi vam prihranil paberkovanje po youtube seznamih predvajanja. Zato sem sedel v deloreana in se pomaknil v prihodnost. Žal sem namreč eden tistih tipičnih poslušalcev glasbe, ki je z večino okusa ostal med svojim dvajsetim in tridesetim letom. To je razlog, da tolikanj bolj cenim plošče, ki se me tudi v sedanjosti dotaknejo tako, da si jih nažigam na repeat, dokler ni internetni kabel čisto znucan. In lani je bila takšna samo ena. Z ruskimi kulturnimi referencami in jezikom obložena Dump YOD: Krutoy Edition brooklynskega gostobesedneža, ki je pred sedmimi leti ob uletu na sceno pod imenom Your Old Droog privzdignil za celo goščo obrvi, katerih lastniki so ugibali, ali anonimni glas v resnici pripada legendarnemu Nasu, ki si je zaželel sploviti nekaj neobremenjene godbe.

Najino ovohavanje se ni začelo kaj prida obetavno. Nekje na tviterjih me je srečal komad Pravda – bržčas ga je delil sodelujoči El-P – in na prvi sluh me je pustil tako hladnega, da sem se počutil skoraj kot tisti prsti na šapah severnega medveda, ki ga omenja Andre 3000. Novodobna podlaga z zademfanimi bobni me je nagovorila šele, ko sem si jo postregel na slušalke. Takrat se je s kanček nafrfuljenimi vokali zlila v magijo, ki se je klokotajoče prelila skozi moje sluhovode in mi pljuskala ob sinapse s hudobnimi najavami. Od Droogove premetenke »Got bread but you dusty like ciabatta« do aktualno nostalgične Black Thoughtove »My passport full of visas from back when going overseas was still allowed / No concern about diseases«. A krono komada odnese El-P z literarnico, ki je nagovorila knjižnega molja v meni: »Even in a grave stay in J’s and slick fades / Roll a pound and make it turn to a roach, call it a Kafka.«

Po naslednjem singlu, Kyrgyzstan, kjer jo je urezal solistično in me je kupil s krokarsko referenco: »Later that night at the bar getting faded like Boris Yeltsin«, me je prešinilo, da v tem desetletju še nisem tako nestrpno pričakoval nobene plošče. Še sedaj ne vem natanko, ali je plata res tako huda, ali sem zgolj iskal žarek eskapizma v dušečem decembrskem lockdownu, toda Dump YOD: Krutoy Edition je postal moj soundtrack drugega vala. Zvočno zatočišče pred zunanjostjo. Od Matryoshke, ki s kolažem raznorodnih beatov posnema razpiranje matrjošk, prek Malchishka Krutoy, kjer gostuje ruski raper Tvoy, do Uzbekistana, kjer Phonte lahkotno poblasfemira: »I’m in the gym everyday with no off switch / So when they size me up for crucifixion, my cross fit.« In če je dokaj bizarno poslušati newyorčana billyja woodsa, kako repa o zbranih delih Karla Marxa in hranjenju rac v Parku Gorky, raskavi glas Your Old Drooga zveni iskreno od prvega do zadnjega zloga. Sploh, kadar se dotika mladosti in odraščanja v deprivilegiranem okolju: »If you were my complexion and poor / they just thought you were Spanish.«

Javno raziskovanje in odkrivanje lastnih korenin ukrajinskega Juda, ki se je pri štirih letih s starši preselil v ZDA, med menjavanjem angleščine in ruščine presega nekdanje in aktualne blokovske delitve ter gradi zvočni most med vzhodom in zahodom. Podoba človeka, ki je od povsod, a obenem ne sodi nikamor. Oziroma kot parafrazira zgoraj omenjenega Killah Priesta: »We used to rock stripes, we used to rock Airs / No matter how fire the fit, I didn’t fit in anywhere.«

Boštjan Gorenc – Pižama piše, prevaja in pripoveduje. 

foto: Simon Pelko
Share