Bob Dylan
Highway 61 Revisited
Columbia Records, 1965
Bob se nas usmili!
O Dylanovi plošči Highway 61 Revisited, romanjih za mojstrom in njegovi sveti jezi
Strmim v fotografijo, ki jo je iz škatle potegnila žena: koprska gimnazija v »naših časih«. Rumeno pročelje. In vhodna vrata, obkoljena z grafiti. Največji sporoča, da je treba »fuck the rules«, zraven je nekdo dodal, da je nekdo drug »en velik brus«, spodaj piše »butt«, okrog je še nekaj nedoumljivih čačk …
Danes je pročelje prav tako rumeno, a pusto, nepopisano, sterilno. Prazno, a še kako zgovorno. Ga gledam vsak dan, med bicikliranjem na uredništvo Primorskih novic. Včasih švignem tudi čez Muzejski trg, kamor smo jo v »naših časih« radi mahnili med glavnim šolskim odmorom. Pa ne v muzej, ampak v glasbeno trgovinico Gong. Niti te ni več, že dolgo je ni več, na njenem mestu zdaj domuje pisarna univerzitetnega inštituta.
Tja sem nekega sončnega dne – vsaj v spominu sije sonce – odkorakal s sošolcema Petrom in Vidom. In s kartico, na kateri sem že imel devet štampiljk in samo še en prazen kvadratek. Po desetih nakupljenih cedejih si v Gongu dobil pravico do brezplačnega cedeja v povprečni vrednosti dotlej nakupljenih. Kateri bo deseti, ki bo dovršil niz, sem že vedel. The Rolling Stones, koncertni Stripped. Pri brezplačnem nagradnem pa se je zataknilo. Brskal sem med ponudbo in se posvetoval tako s sošolcema kakor s prodajalcema, prekaljenima mačkoma. (Morda ne bo odveč hitro pojasnilo za mlajše rodove: to so bili še časi, ko smo glasbo nabavljali pri zaraščenih vedežih, odlično so poznali tako opuse posameznih muzikantov kakor tudi okus rednih kupcev, nakar so se poslovili, nasledili so jih drugačni, eden si je lepega dne na že dodobra skrčenem glasbenem oddelku supermarketa celo drznil vprašati, kako se črkuje Dylan.)
Nazaj v Gong »naših časov«! Brskam, iščem, izbiram. Listam po ponudbi, oko drsi po cedejih, vpetih v ogrodja, v tesno trgovinico ujeto glasbeno vesolje mi kovinsko tleska pod prsti … Nakar se roka ustavi. Bob Dylan: MTV Unplugged. Izgovorim, pripomnim, da so tega Dylana zadnjič v dokumentarcu po televiziji hvalili celo Beatli, se pridušali, kako krasen da je in kako ključno je vplival nanje, jim pokazal, kako zveni dobra, odlična pesem, z zgledom izboljšal njihova besedila. Sošolec Vid pristopi, prikima: ja, on je baje dober, kar vzemi ga. Udarim po pultu: evo, zastonj bo Dylan, prosim in hvala!
Že med poukom kradoma kukam na cedeja, po šoli pa podrobneje na avtobusni postaji (niti te ni več, zdaj tam raste lepa četica dreves, z betonom obdanih črnih istrskih hrastov). Opazim, da imajo Stonesi in Dylan vsak na svojem koncertnem albumu isto pesem: Like a Rolling Stone. Doma v glasbeni stolp najprej vtaknem Micka, Keitha in tovarišijo. Uvodni eksploziji s Street Fighting Man sledi pesem, ki – o, glej glej, kaj piše v opombi – kljub tako sorodnemu naslovu ni stonesovska, ampak Dylanova. Krepka izvedba, izvrstna, melodična, kar ponese te. S sošolcem Petrom – Vid se je debelo uro prej poslovil od naju, vozačev iz zakotnih Brkinov – soglašava: odlično pet! Hitro vtaknem še Dylana. Da slišiva original. Strese naju. Po moji sobi se razleze grozen glas. Nosljajoč, hripav, nekako cmerav. Kremžim se, medtem ko Peter lista po knjižici. Pripomni, da se ta tip sploh ne drži lastnega besedila, tu in tam zapoje – če temu smemo reči petje – drugače, ne kakor je natisnjeno.
Zamižim, tu in zdaj, med pisanjem, pa v spomin ne zmorem priklicati trenutka, v katerem sem Dylana vrnil v glasbeni stolp, mu dal še eno šanso. In še eno. Ne, ni bila ljubezen na prvi posluh. Počasi se je zažrl vame. Nekaj je k temu vsekakor pripomoglo obiskovanje koprskega Mladinskega kulturnega centra (MKC), ki ga je vodil Marko Brecelj. Moje zatočišče je bila predvsem tamkajšnja glasbena poslušalnica, kjer Iztok Krkoč ni bil samo predvajalec in izposojevalec dobre in odlične muzike, marveč tudi svetovalec, poslušalec, terapevt … Potem ko sem se v zvezek vpisal pod zaporedno številko 1883 (letnica Mussolinijevega rojstva, hudiča!), sem si izposodil dva zabojčka, lični kartonasti škatli: pod naslovom The London Years so bile zbrane singlice Stonesov iz šestdesetih let, pod naslovom Biograph pa prerez Dylanovega opusa, mešanica uspešnic, koncertnih posnetkov in manj znanih ali sploh prvič izdanih komadov. Za povrh mi je Iztok svetoval cede The Best of Bob Dylan. Nekaj obiskov zatem se je med pogovorom o Dylanu – ki ti je postal že zelo všeč – popraskal po bradi, se obrnil k policam in iz lepo poravnane vrste potegnil enega: »Če ti je všeč Dylan, ti bo morda tudi ta mož.« Na dolgočasni, pusti, bledo rumenkasti naslovnici je s črno-bele fotografije zamišljeno zrl dolgočasen, pust možakar v elegantni obleki, docela drugačen od dolgolasih rokerjev. Leonard Cohen: Greatest hits. Prvi vtis je popravil že s prvimi kitarskimi takti in z verzi: »Suzanne takes you down to her place near the river …«
Skozi glasbeni stolp je šlo veliko dobre, odlične muzike, več let so tam kraljevali Beatli, potem pa se počasi umikali Bobu. Bitka seveda ni bila pravična: prvi so že zdavnaj zaokrožili svoj veličastni opus (no, Paulove albume sem v Gongu kupoval, ampak to ni isto, itak), drugi je svojega še zmeraj gradil, za povrh je redno nastopal, na leto nanizal po sto koncertov. In še pomembneje, ključno: vseskozi je spreminjal, svežil svoje stare pesmi, jim spreminjal tako melodijo kakor besedilo. To sem prvič opazil med poslušanjem akustičnega koncertnega MTV Unplugged, zabojčka Biograph in zbirke The Best Of. Na njih je bilo več skladb istega naslova, a povsem različnega zvena. Poslušal sem jih spet in zopet in znova, prikimaval in odkimaval, težko verjel, da imam opravka s samo enim glasbenikom, to je vendar človek 1001 glasu … Šele pozneje sem bral, kako so se fanovski fundamentalisti zgražali, pljuvali po albumu MTV Unplugged, češ da mojster nanj ni uvrstil priredb starega folka in bluesa, ki jih je nekaj let poprej ujel na dva studijska albuma. Da je MTV Unplugged preveč hitovski. Naj bo, naj. Tu sem prvič slišal izvrstne pesmi, tudi tri s plošče, ki sem jo poiskal šele pozneje in ki se je zavihtela na vrh vseh lestvic, nikakor ne samo mojih. Tja jo postavljajo tudi največji. Pred njegovim tržaškim koncertom sem se znašel v avtodomu danes že pokojnega Johnnyja Winterja, virtuoznega teksaškega kitarista, nenavadnega moža, tetoviranega paličnjakastega albina, ki je že zdavnaj posnel najslavnejšo izvedbo hitrega električnega bluesa Highway 61 Revisited. Tam, v avtodomu za tržaškim teatrom, mi je v intervjuju povedal, da je istoimenska Dylanova plošča zanj najboljši album vseh časov. Nič nisem pritiskal nanj, Johnny je to vedel, še preden sem se rodil.
Vedel je še nekdo … Gospa Adele Springsteen se je sončnega poletnega dne leta 1965 nekoliko močneje oprijela volana in za hip zadržala dih. Na newyorški radijski postaji WMCA so močno udarili bobni, po hipnem zastoju pa je iz zvočnikov butnil šestminutni cirkus glasbe in besed, kakršnega svet še ni bil slišal. »Pa saj ta poba sploh ne zna peti!« je vzkliknila gospa Springsteen in pogledala 15-letnega sina na sedežu zraven. »Kaj pa ti je, Bruce?!«
Fant, ki je dve leti prej v lokalni zastavljalnici za 18 dolarjev kupil svojo prvo kitaro, je nemo strmel v radijski sprejemnik. »Vedel sem, da moja mama nima prav,« bo debeli dve desetletji pozneje povedal človek, ki je rokenrolu povrnil blišč. »Vedel sem, da poslušam najmočnejši glas, kar sem jih kdaj slišal. Bil je suh, zvenel je nekako mladostno in zrelo hkrati.« Dodal bo, Bruce: če je Elvis osvobodil naša telesa, potem je ta, ki je poletje 1965 razgrel s skladbo Like a Rolling Stone, osvobodil poslušalčevega duha.
9. maja 1965, slabe tri mesece preden je butnil ob mladega Brucea, je 24-letni Robert Allen Zimmerman, znan kot Bob Dylan, sklenil samostojno akustično turnejo po Angliji. Turnejo, med katero je z nosljajočim glasom prepeval tako svoje starejše pesmi o gnili družbi, rasizmu in časih, ki se spreminjajo, kakor tudi novejše o intimnejših radostih in tegobah. Na tiskovnih konferencah je grobo obračunaval z nič hudega slutečimi britanskimi novinarji, med prostim časom pa tolkel po pisalnem stroju in nizal nadrealistične vtise, ki so šele leta 1971 izšli v modernističnem romanu Tarantula. Nekega dne je med tovrstnim plavanjem v toku zavesti nenadoma začel bljuvati strupene besede, polne mržnje do vseh tistih, ki živijo v vato ovito življenje. Ko je v svoji koči v Woodstocku, ki jo je najel od Petra Yarrowa iz skupine Peter, Paul and Mary, sedel za pianino, je pod njegovimi prsti zazvenel refren Valensove uspešnice La Bamba. Počasi, počasi, še počasneje. Refren je bil vse bolj in bolj umirjen. In trije akordi so nekje v zraku ujeli besede »how does it feel« … Kako se ti zdi, zdaj ko si čisto sama? Zdaj, ko ne veš, kje je tvoj dom? Zdaj, ko te nihče ne pozna? Zdaj, ko okušaš, kako je biti potepuh? Dylan v izklesanem refrenu, polnem dolgih in kot britev ostrih samoglasnikov, v kot spravi neimenovano žensko, ošabno razvajenko, ki je svojčas klatežem metala drobiž in preslišala opozorila, naj se pazi, saj bo kmalu na umazan tlak treščila tudi sama.
On, Bob Dylan, ki je prebiral beatnike Kerouaca, Ginsberga, Corsa in druge, je v rodni Minnesoti šolo obesil na klin in še ne 20-leten odštopal v New York, začel nastopati po kavarnah in klubih, zablestel kot enfant terrible folkovske scene. Je »kotaleči se kamen«, potepuh, o kakršnem je Muddy Waters v bluesu Rollin’ Stone – tistem, pri katerem so si ime sposodili Mick, Keith in tovarišija – prepeval leta 1950. Kaj pa ona, neimenovana dama, Dylanova tarča? »Hodila si na najboljšo šolo, gospodična Samotna,« se ji posmehne. »Nihče te nikoli ni naučil, kako živeti na ulici. Zdaj pa si spoznala, da se boš morala kar navaditi na to.« Navaditi na novo, kruto, a pristno življenje. Zdaj si na dnu, ji zabrusi z visokim glasom, ki vseskozi plava visoko nad glasbenim cirkusom. In ko si na dnu, nimaš česa izgubiti. Zdaj nimaš več skrivnosti, ki bi jih lahko tajila.
Besede so ostre, pesem sodi v bogato bero Dylanovih »put-down songs«, v katerih neusmiljeno obračunava z naslovnikom, naslovnico, naslovniki. Takšni sta tudi sočasni Positively 4th Street in Can Your Please Crawl Out Your Window?, izdani zgolj kot singla – plošče vendarle ni hotel prenapolniti z grobimi, napadajočimi pesmimi. Ne samo besede, ubrano ostra in po potrebi gromka je tudi muzika. Nekega dne je Dylan domov pripeljal člana skupine Paul Butterfield Blues Band, mladega Michaela Bloomfielda, vrhunskega čikaškega kitarista, ki bo na albumu Highway 61 Revisited s svojo telecasterco žgal peklenski blues. Bobova žena Sara, nekdanja Playboyjeva zajčica, mu je pripravila solato s tunino in kikirikiji, Bob pa mu je navrgel nekaj napotkov, kako naj igra skladbo, ki jo bo štiri desetletja pozneje revija Rolling Stone razglasila za najboljšo pesem vseh časov. V studiu so se jima pridružili še pianist Frank Owens, kitarist Al Gorgoni, basist Joseph Macho Jr., bobnar Bobby Gregg in Al Kooper na orglah – slednjega, ki je po prihodu mojstra Bloomfielda hitro odložil kitaro, nakar se je pretihotapil v studio, sedel za orgle in skladbi vtisnil prav poseben pečat, je hotel producent Tom Wilson nagnati: »Pa saj ti orgel sploh ne znaš igrati!« A ga je živčno ustavil sam Bob: »Ej, ne govori mi, kdo zna igrati orgle in kdo ne. In ojačaj jih!« In res, prav orgle so v divjem dialogu s klavirjem to kačasto pesem – za tisti čas s šestimi minutami pošastno dolgo radijsko uspešnico – dvignile v neslutene višave, skupaj z rezkim vokalom in predirljivimi orglicami, kajpada.
Like a Rolling Stone je udarila tudi 25. julija 1965 na folkovskem festivalu v Newportu, kjer je Dylana in njegovo električno kitaro spremljal glasen Paul Butterfield Blues Band, kar je razjarilo tiste v občinstvu, ki so hoteli dobrega starega protestnega Boba z akustično kitaro. Soustanovitelj festivala Pete Seeger, ki bi kable nemudoma presekal, če bi pri roki imel sekiro, je pozneje pojasnjeval, da ga je motil zlasti hrup, da v vsem tistem hreščanju ni bilo razumeti, o čem Dylan poje. Pa tudi če bi ga razumeli – bi ga ne razumeli. Bil je že onkraj njihovih političnih sporočil, v verze nič več ni lovil časopisnih člankov o ubitih črnskih služkinjah, umorjenih črnskih voditeljih in nekaznovanih belskih zločincih.
Uspešnico, s katero je mladi mojster razgrel poletje leta 1965, sem v živo prvič slišal na svojem prvem Dylanovem koncertu, 28. aprila 1999 v Ljubljani, na nastopu, ki ga njegovo pleme sila rešpektira. Upravičeno, o čemer priča tudi odličen piratski posnetek, bootleg Roadmaps for the Soul. Svojo najmogočnejšo pesem je v Hali Tivoli z bendom nažigal čisto na koncu in se med petjem režal, baje ga je vzradostil neki poslušalec, ki je v prvi vrsti veselo norel. Po zadnji skladbi je notorično zadržani, zadrgnjeni Dylan stopil na rob odra in se s fantom rokoval – sila redek prizor.
Na tistem ljubljanskem koncertu sem dobil marsikaj, seveda pa ne vsega, po kar sem prišel: odkljukal sem temačno in grenko ljubezensko Love Sick s tedaj še mladega albuma o staranju, s tremi grammyji nagrajenega Time Out of Mind, dobrodošle so bile tudi Mr. Tambourine Man, Masters of War, A Hard Rain’s A-Gonna Fall, Tangled Up in Blue, It’s All Over Now, Baby Blue, Every Grain of Sand,Stuck Inside of Mobile With the Memphis Blues Again, še zdaj se spomnim, da se je med Not Dark Yet iz oči v oči nasmehnil meni in samo meni in nikomur drugemu (itak in seveda in kajpada), v dodatku skorajda ni smela manjkati dobra stara mirovniška himna Blowin’ in the Wind – huh, naslednje leto jih bo imela že šestdeset –, še nekaj jih je zazvenelo, zagrmela je tudi naslovna z albuma Highway 61 Revisited, tista, ki se v izvirniku prične s predirljivimi žvižgi policijske piščalke. Glasbenik Al Kooper jo je nosil na vrvici okrog vratu, z njo tu in tam pohecal tovariše (aja, v newyorškem studiu založbe Columbia je producenta Toma Wilsona medtem že zamenjal Bob Johnston), pihnil vanjo in jih prestrašil, medtem ko so uživali prepovedane sadove. V opojnih meglicah so bili že prepričani, da jih čaka grobo soočenje z varuhi reda, nakar so pred sabo uzrli nasmejanega muzikanta … Kakor se je on pretihotapil v studio, tako se je njegova piščalka v naslovno pesem kultne plošče. Lepo prispeva k paranoičnemu vzdušju divjega niza prizorov, v katerem se Dylan spočetka navezuje na Biblijo, Prvo Mojzesovo knjigo, Genezo. Tudi pri njem Bog ukaže Abrahamu, naj ubije svojega sina Izaka, a ga nagovori kot starega znanca, celo neotesano, dylanologi so opazili tudi, da reče »ubij mi sina«, kakor bi mu naročil, naj mu ubije kokoš. Ključno vprašanje je seveda, ali ni nesrečni sin morebiti kar sam Dylan. Temu v prid govorita dve dejstvi: prvič, prizorišče dogajanja, en konec 2300 kilometrov dolge naslovne avtoceste 61 najdemo v kantavtorjevi rodni Minnesoti, povezuje jo (!) s kraji, znanimi po glasbi, ki je zgodaj pritegnila Roberta Allena Zimmermana, s St. Louisom, Memphisom, New Orleansom, delto Mississippija, in drugič, kantavtorjev oče se je imenoval – Abraham. Če Bog nagovarja njega, Abrahama Zimmermana, je sin, ki ga čaka smrt – v pesmi Bog ne ustavi Abrahama, ki je izkazal vero, kakor to stori v Bibliji – potemtakem sam Dylan. (Ki je prav v tistem času v modernističnem romanu Tarantula opisal lastno smrt, sestavil napis za svoj nagrobnik.) Spet se je zgodilo: za bežno interpretacijo prve kitice je bilo potrebnih precej več besed kot Dylanu za teh sedem stihov. Pesem je – kakor tudi večino drugih na plošči – nabil z namigi na to in ono, jo poselil z zgodovinskimi in fiktivnimi osebnostmi, sklenil pa s protivojno kitico, a povsem drugačno od dobrega starega protesta, zafrkljivo, cinično, še bolj strašno: potepuški kockar želi ustvariti novo svetovno vojno, pritegniti mu uspe promotorja, ta prizna, da se s čim podobnim sicer še ni ukvarjal, ampak ja, misli, da bi to lahko izpeljali … Vojna v tem svetu ni nič zapletenega, je zgolj prireditev.
Tako je grmelo tudi v Hali Tivoli, nista pa 28. aprila 1999 tam zazveneli pesmi z albuma Highway 61 Revisited, ki sem ju hotel – moral! – slišati v živo: Tombstone Blues in Desolation Row. V refrenu prve, skovanem po zgledu starega bluesa Papa’s On the Housetop pevca in pianista Leroya Carra, se »lirski subjekt« predstavi kot član disfunkcionalne in socialno ogrožene družine, njegov hobi pa je očitno »nagrobni blues«. V hitrem ritmu, ki se ga je naučil pri Chucku Berryju, niza živahne prizore iz sveta mrtvih. Divjo fresko-grotesko poseli z zgodovinskimi, bibličnimi in drugimi postavami: mestni očetje želijo potrditi reinkarnacijo konja ameriškega politika iz 18. stoletja Paula Revere, duh ameriške izobčenke Belle Starr iz 19. stoletja zapusti svojo pamet Jezabeli, ki plete »plešasto lasuljo« za Jacka Razparača, londonskega serijskega morilca iz 19. stoletja, ta sedi na čelu trgovinske zbornice, Janez Krstnik muči lopova … Tudi v tem divjem kalejdoskopu se najde prostor za protivojno ost, četudi zabrisano: v kralju Filistejcev, ki najprej pita sužnje in jih zatem pošlje v džunglo, so pozornejši poslušalci prepoznali kralja sodobnih Filistejcev, samozadovoljnih Američanov, predsednika Lyndona Johnsona, ki je uvedel program za izboljšanje položaja temnopoltih državljanov … nakar jih je poslal v vietnamske džungle. Tombstone Blues se na lepem zagonetno sklene kot nagovor skrivnostne dame, ki blazni, trpi, se utaplja v neuporabnem in nesmiselnem znanju. Kantavtor se priduša, da bi ji rad pomagal s preprosto melodijo, jo obvaroval pred vsem hudim, a ne zmore. Pesem, ki jo na koncertih zapoje zelo poredko, pa še takrat skrajšano, sem doživel leta 2003 v Budimpešti. Z njo je začel nastop, ne s kitaro in z orglicami, ampak za klaviaturami. Huda, tako peklenska izvedba, da se je naokrog kadilo.
Potem sem šel še na nekaj njegovih koncertov, a preden sem slišal najbolj želeno pesem, sem spisal še diplomsko nalogo in z njo sklenil študij primerjalne književnosti na Filofaksu: Poezija Boba Dylana v letih 1962-1969. Prva tovrstna na oddelku, iz popularne glasbe, je povedal mentor dr. Boris A. Novak, tudi sam pesnik in občudovalec Dylanovega dela. Prva tovrstna na oddelku, sem razbral tudi iz pogledov profesorjev v ocenjevalni komisiji, ki nista skrivala vsaj rahlega razočaranja: tak fejst študent je bil, pa ti gre diplomirat iz nekega popevkarja! Eden na koncu ni imel vprašanj, drug je vendarle pobaral, ali Dylan zame res prvi med pesniki v popularni glasbi. Odgovoril sem, da bi v tekmi med njim in Cohenom – »No, saj prav Cohena sem imel v mislih,« je prikimal profesor – ja, v tekmi med njima bi najbrž lahko odločil samo fotofiniš, ki pa v umetnosti seveda ni ne mogoč ne smiseln. Je pa Dylan, sem nadaljeval, vsekakor veliko pomembnejši, če vprašamo zgodovino, navsezadnje je on vplival na Cohena, ne obratno. Ko je enajst let pozneje Dylan prejel Nobelovo nagrado za literaturo in jo je duhovito požegnal tudi Cohen (»To je, kakor bi na Mount Everest pripeli medaljo, ker je najvišja gora.«), so me srbeli prsti, imelo me je, da bi na Filofaks poslal kratko pisemce: »No, kaj sem rekel!«)
Po diplomi, ki sem jo spisal v domačem Podgradu, ob cesti E61 (je desetkrat krajša od U. S. Highway 61, ne povezuje Minnesote in Mississippija, ampak Beljak, Ljubljano, Reko in Trst, tudi v redu), sem se nagradil z izdatnim odmerkom Dylana. V enem samem mesecu, novembra 2005, sem romal na osem njegovih koncertov: za ogrevanje po enega v Münchnu, Bologni in Milanu, zatem pa peterico v Londonu, v neprekinjenem drncu, od nedelje do četrtka, vsak večer v Bobovi družbi. Zdaj sem že dobro poznal redne stranke, nepoboljšljive povratnike: tistega visokoraslega Berlinčana s sivo grivo, Italijanko, ki je opustila zasebno veterinarsko kliniko in vse odtlej, že kakega četrt stoletja, živi kot potepuhinja in vsepovsod sledi svojemu bogu Bobu (ki naniza po sto koncertov na leto, če vmes ne poseže kak virus), pa Grka iz Avstrije, ki se je potem nekam izgubil, na lepem ni več prihajal, pa Hrvata, s katerim sem si izmenjal nekaj piratskih plošč, pa Nemca, ki mi je nekoč v Torinu, ko smo prespali pri tisti Italijanki brez klinike za živali, povedal, da pridno dela v tovarni, vse prihranke in dopust pa pokuri v tistih dveh mesecih, ko se Bob potepa po Evropi – in on z njim. Povratniki niso zamudili peterice razprodanih koncertov v londonski dvorani Carling Brixton Academy. Vedeli so, da Bob tam rad čara …
Prizorišče sem obiskal že večer prej. Da se seznanim s terenom, povoham sosesko, pripravim plan. Po južnem delu Londona sem kolovratil med vse več dolgolasci v usnjenih, z verigami prepasanimi jopičih. Tega večera so v očarljivi ovalni dvorani nastopali heavymetalci Motörhead. Njihovo pleme zna z videzom plašiti, sicer pa so to prav prijazni ljudje, vem. Naslednji večer sem se med čakanjem na začetek koncerta razgledoval po množici naokrog. Navezoval stike. Nekomu odgovorim, da sem prišel iz Slovenije, nekdanje Jugoslavije. O, me začnejo trepljati vsaj trije, ti je uspelo pribežati, odlično, boš ostal tu, itak, poišči politični azil, ne vračaj se v tisto grozo … Končno sem se našel z Italijanko iz Bergama. Pa z Londončanko, ob kateri je njen nemški mož stoje prebiral knjigo. Klepetamo tudi o novem, tri ure in pol dolgem dokumentarcu No Direction Home, v katerega je Martin Scorsese ujel Dylanovo zgodnje obdobje vse do usodnega leta 1966, ko se je pevec pod bremenom slave končno zlomil in se za dve leti umaknil iz javnosti. Soglašali smo, da je dokumentarec, ki je svet spet opomnil, da je Dylan še živ, in poskrbel za polne dvorane na novi turneji, res izvrsten in da še posebej dobro prikaže blazne okoliščine, v katerih bi se zlomil vsakdo, ne le Dylan: urnik, natrpan s turnejami, ponoreli oboževalci in horde strahotno nevednih novinarjev, ki pevca sprašujejo o pomenu njegovih pesmi, ne da bi ga bili kdaj sploh slišali peti … In kriki iz teme, ki Dylana, razstavljenega na odru, pozivajo, naj se vrne k akustičnemu folku in se odreče glasnemu električnemu rocku. A Dylan jih ni ubogal. Štiri desetletja pozneje je bil še vedno električen in glasen. Tudi zelo glasen. Nekatere bolj zanima, zakaj na koncertih ne nagovarja občinstva. Še pogleda ga zgolj na koncu, med priklanjanjem. Pravijo, da je ignorant. Se sprašujem, ali je to res prava oznaka za muzikanta, ki tretjino dni v letu preživi na odru, ki vsako leto prileti v Evropo, ki s stalnim spreminjanjem koncertnega repertoarja skrbi, da niti njemu niti stalnim obiskovalcem ni dolgčas …
Še posebej jim ni dolgčas v Londonu. 20. novembra 2005 je Dylan v družbi svojega benda prvega od petih večerov pričel z robustnim rockom: s priredbo, instrumentalno Rumble, se je poklonil nekaj dni prej umrlemu Linku Wrayju. Ameriški kitarist jo je posnel leta 1958, že leto zatem jo je na njegovem koncertu vpijal tudi tedaj 18-letni Robert Zimmerman, tedaj še ne Bob Dylan. Po takem uvodu smo slutili – kaj slutili, vedeli! –, da se je začel poseben večer. In res, nekaj minut zatem je zazvenela s španskim melosom prepojena Señor (Tales of Yankee Power), takoj zatem manj znana in cenjena God Knows z albuma Under the Red Sky (pet mesecev prej me je Nick Cave na tiskovni konferenci v Ljubljani zaman prepričeval, da je to Dylanov najslabši album), oglasila se je Queen Jane Approximately (rariteta s plošče Highway 61 Revisited!), svetla New Morning, zlovešča Man in the Long Black Coat, s takimi biseri posuta pot nas je naposled pripeljala do zaklada: že med prvimi takti modernistične epopeje Desolation Row, ki veličastno sklene ploščo Highway 61 Revisited, že dotlej veličastno poročno potovanje rocka in poezije, sem lebdel in deset centimetrov nad tlemi ostal vse do konca. Studijski izvirnik iz leta 1965 sem poslušal neštetokrat, užival ob dveh akustičnih kitarah, Dylanovi ritmični in blagodejno melodični, s katero nežen flamenko vnaša multiinstrumentalist Charlie McCoy iz Nashvilla, debelih enajst minut dolgo skladbo sem se tudi sam naučil odbrenkati, spet in spet sem se potapljal v deset kitic, v 120 verzov, prebral sem več študij o tej umetnini, izvedel, da jo je Dylan najbrž naslovil s pomočjo romanov Jacka Kerouaca in Johna Steinbecka (prvi je napisal Desolation Angels, drugi Cannery Row, poslovenjenega v Ulico ribjih konzerv), znova in znova sem se zapletal v nadrealistični scenarij – Dylan je v tesnobne položaje potisnil Pepelko, Bette Davies, Romea, Kajna in Abela, notredamskega zvonarja, Ofelijo, v Robina Hooda preoblečenega Einsteina, fantoma iz opere, Casanovo, pionirjema modernistične poezije Ezri Poundu in T. S. Eliotu je odmeril mesto na Titaniku … Pošastni karneval moralno opustošene Amerike – ali kar sodobnega sveta – učinkovito prične z neobičajnim podobo razglednic s prizori obešanja. Zveni bizarno, nadrealistično, izmišljeno, pa ni: dvajset let pred Dylanovim rojstvom, leta 1921, je njegov rodni Duluth obiskal popotni cirkus. Šest temnopoltih cirkusantov so mestne oblasti krivično obtožile posilstva bele punce, tri med njimi so obesili in potem res prodajali razglednice s fotografijo obešencev.
Enajst minut pozneje se karnevalski drnec izteče v sklepno kitico, pevčevo pismo – spet – neimenovani dami (domnevamo, da je ženska, spol je v angleških verzih zabrisan), morda pravi avtorici opisanih prizorov, ki jim je on, utrujeni, vsega naveličani pevec, samo preuredil obraze in dal nova imena. Vse ostaja skrivnostno, na čelu z naslovno Ulico obupa, ki izziva nove in nove interprete, na koncertih pa vsakič požanje gromke pozdrave. V londonski dvorani, kjer sem jo slišal prvič, je bil Dylan med prepevanjem – renčanjem, godrnjanjem, bevskanjem – pozoren na vsako besedo, dolgo kolono verzov pa je sklenil s hipnotičnim grand finalom na orglicah. Z njimi na ustih je zakorakal izza klaviatur in se usloči sredi odra. Ko se je nanj zgrnil plaz krikov in vriskov, se je – v frajerski pozi, itak – zastrmel v občinstvo. (Še zdaj mi mravljinci zagomazijo po koži.) To je to! Bistvo. Užitek. Sedaj in tukaj. Nostalgija? Zlata šestdeseta? I, še kaj!
Naslednji večer je med »našimi« požel še več navdušenja, se celo vpisal med zgodovinske: prvič in tudi zadnjič je na koncertu zazvenela in marsikoga do orgazma pripeljala absurdnega humorja prepolna Million Dollar Bash z legendarnih The Basement Tapes (leta 1967 je z družino živel v Woodstocku in z The Bandom igrive pesmi sproščeno igral v kleti hiše Big Pink), koncertni debut sta dočakali še prismuknjena ljubezenska Waitin’ for You iz komičnega filma Divine Secrets of the Ya-Ya Sisterhood in pa – pazi to! – v dodatku kot uvod v Like a Rolling Stone še – res, pazi to! – izvirniku zvesta London Calling. Ja, Dylan se je tam, v njihovem Brixtonu, poklonil Clashem, na lepem začel po pankersko rohneti in udrihati po klaviaturi. Bilo je »ludo i nezaboravno«, in tako pet večerov zapored.
Po zadnjem v nizu sem zavil okrog dvorane. Za vogalom so delavci v tovornjake že urno spravljali glasbila in opremo. Varnostnik me je usmeril na drugo stran ceste. Tam sem ustavil korak – pritegnil me je vampast in zamaščen možakar, hodil je gor in dol po avtobusnem postajališču, mahal z debelo knjigo in nekaj godrnjal, tu in tam kriknil. Prisluhnil sem. »O, ne boš, ne, ne boš služil z omenjanjem Jezusovega imena. Ne boš! Kdo pa si?! Ti mali, zanikrni Žid, ti, ti …« Zdrznil sem se, ko se je zasukal in butnil vame: »Ne bo ga ven, veš?« Seveda ne, sem soglašal in navrgel, da je prizorišče zapustil, še preden so iz dvorane stopili prvi poslušalci. Obcestni pridigar je živčno odkimal: »O, pa tudi če je notri, ga ne bo ven! Ker ve, da bi ga jaz preklel.« Za trenutek sva oba pomolčala. Ni trajalo, spet se je zasukal k meni: »A poznaš Time Out of Mind?« Prikimal sem. Dylanov album iz leta 1997. »No,« je nadaljeval moj nočni sodrug, »jaz sem natakarica v Bostonu.« Vedel sem, o čem govori: Dylan v sklepni, šestnajst in pol minut dolgi pesmi Highlands poje o srečanju z natakarico v restavraciji v Bostonu. »Natakarica? Vi?« sem previdno potipal. »Pa ja,« je živčno stresel z glavo. »Bil sem natakar, a on je vse spremenil, on je … Veš, jaz sem bil tam, in on je prišel, in jaz sem mu dal svinčnik … ali pero … ali svinčnik … Eh, saj je vseeno!« Trudil sem se, da bi pomirjevalno prikimal: »Skratka, govorili ste z njim.« Možakar je osupnil: »Joj, vedel sem, da si kreten, ampak da si takšen kreten … Ah,« je zamahnil z roko. »Od kod sploh si?« »Iz Slovenije.« »No, daj, vrni se v tisti vaš Lublin. Ali … Kako je že ime vašemu glavnemu mestu? Eh, saj je vseeno …« je spet zamahnil. In naprej vpil na namišljenega Dylana onkraj ceste. Hip, dva zatem je mimo prineslo Federico, tisto Italijanko, ki Dylanu sledi vsepovsod. Povedala mi je, da išče nekega prijatelja. Možakar je prekinil pridigo in butnil: »Ej, tebe pa poznam. Ti si tista kurba, ki zmeraj išče zastonj karte! V Bologni sem ti dal karto!« Frederica se mu je vnovič prijazno zahvalila in že je ni bilo več, angelsko je odlebdela, kot zmeraj. Spet sva ostala sama. Pridigar se je skoraj prižel obme: »A ti sploh veš, da sem jaz imel spolne odnose z njim? Ja, kaj me tako gledaš, kreten. Z Dylanom! Tu, v Londonu, sem bil na njegovem koncertu že leta 1965 …« Govoril sem z molkom. »Štekaš?! Seksal sem z njim!« … »In ne samo z njim, tudi z njegovo mamo.« … »Eh, ti prekleti kreten! Mimogrede, naredi mi uslugo. Glej, primi to Biblijo. Scat moram. Če Dylan slučajno pride ven, ko bom scal, zalučaj knjigo vanj, okej?« O ne, v nikogar ne bom metal ničesar, sem se zarežal. »Ah, kreten,« se je namrdnil in odkrevsal proti bližnjemu zidu. Izza hrbta sem nenadoma zaslišal, v šumot curljanja je zasekal krik: »Že vem! Ljubljana! Vaše glavno mesto je Ljubljana! Vrni se v tisto vašo Ljubljano!« Lepa reč, sem tiho vzdihnil. Edini, ki v Londonu kaj ve o naši deželici, je gospod, ki je – skušajmo biti elegantni – spal z Bobom Dylanom in njegovo mamo. »Eh, kaj ne bom vedel! Saj sem bil v Jugoslaviji, bil sem v Dubrovniku …« se je še kar olajševal tam ob zidu. »Dokler ste imeli maršala Tita, ste živeli v redu. Zdaj pa živite v demokraciji. Demokracija! Mislite, da ste svobodni. Kaj pa sploh je svoboda …« Ko je prilomastil nazaj, sem se mu zahvalil za nepozabno družbo in krenil. Obsceni obcestni pridigar mi je v slovo pomahal z Biblijo: »Ti prekleti kreten! Vrni se v Ljubljano. In ne vračaj se!«
Evo, sem premišljeval med hojo proti podzemni, doživel sem pet odličnih koncertov in spoznal res zavzetega Dylanovega oboževalca. In ja, naposled slišal Desolation Row!Izkazalo se je, da ne zadnjič. Vsaj dvakrat sem se med njo na koncertih skoraj stepel z nemirno okolico – med to pesmijo moramo biti vsi tiho, to je velika maša rocka. (Doma je tudi v drugih jezikih, še posebej lepo se je kot Via della povertà prijela pri sosedih Italijanih, kjer sta jo že zdavnaj prepesnila kantavtorska kolega Fabrizio De André in Francesco De Gregori, slednji pa pred nekaj leti vnovič sam, za svoj album s priredbami Dylana.) Manj občutljiva na moteč klepet med ljudstvom je Ballad of a Thin Man, glasnejši, z robustnim klavirskim riffom zabeljen besedni obračun; Dylan zrcalo tokrat postavi pred skrivnostnega gospoda Jonesa, domnevno novinarja; kot model mu je morda služil Jeffrey Jones, ki je sredi šestdesetih let zvezdnika hotel intervjuvati za revijo Time. V Pennebakerjevem dokumentarcu Dont Look Back (dont, ne don’t!) je lepo videti, kako duhovit in neusmiljeno strupen je znal biti v tistem času Dylan do novinarjev, zato niti ne preseneča njegova poznejša izjava, da je bilo v šestdesetih okrog njega ogromno gospodov Jonesov. Portretiranec v pesmi je vzvišen, plehek, prazen – če je velikan modernistične poezije T.S. Eliot na Desolation Row najbrž vplival s pesnitvijo Pusta dežela, potem Ballad of a Thin Man bržkone nekaj dolguje njegovim Votlim ljudem. Dylan je v intervjujih opisoval, kako so ga v otroštvu osupli cirkusanti, ki so obiskovali njegovo mesto, in tudi v Ballad of a Thin Man si gospod Jones ogleduje najrazličnejše čudake, požiralca mečev, enookega pritlikavca – ki pa mu dajo vedeti, da je spaček on, gospod Jones, ki se druži s profesorji in odvetniki, ki je prebral vse knjige portretista ameriške buržoazije F. Scotta Fitzgeralda, ki zviška zre proti robu družbe, ki tu in tam dobrodelni ustanovi podari ček, kajpada v zameno za davčno olajšavo – ja, samo Dylan zmore v pop komad vtakniti besedno zvezo, kot je »tax-deductible charity organization«. Ampak, pevec vedno znova pribije v refrenu, dogaja se nekaj, o čemer gospod Jones, vkovan v okove družbe, nima pojma. Pa res samo gospod Jones? Ah, ta Dylanova druga oseba, ta »ti«, ki zmeraj znova zaseka tudi in zlasti v vse nas, poslušalce: vame, vate, vanj, vanjo …
Dylan je pred mojimi očmi in ušesi gospoda Jonesa – in vse tamkaj zbrane – prvič oštel na poletnem bluesovskem festivalu v toskanskem srednjeveškem mestu Pistoia leta 2006, pozneje še večkrat, izvrstni prizori se okrog te pesmi zvrstijo tudi v filmu I’m Not There, naslovljenem po manj znani pesmi z The Basement Tapes. Poslovenili so ga v Bob Dylan: 7 obrazov. No ja. Prijazna usoda je hotela, da sem bil leta 2007 na premieri tega filma, kot poročevalec Primorskih novic z beneškega filmskega festivala. Režiserja Todda Haynesa sem po naključju srečal že kmalu po prihodu na Lido, v množici sem ga ustavil in pobaral, kdo vse pride predstavit film. Ne, je odkimal, Boba žal ne bo, pa niti Cate Blanchett. Sta bila pa zato na tiskovni konferenci ob režiserju Richard Gere in – nekaj mesecev pred veliko prezgodnjo smrtjo – Heath Ledger. Režiser je pojasnil, da je to prvi igrani film o Dylanu, ki ga je mojster osebno odobril: »Dylan je to verjetno storil zaradi odprte strukture scenarija, ki ne zožuje podobe portretiranca, kot se to običajno dogaja v biografskih filmih, ampak jo širi. Prikazali smo več obrazov Boba Dylan, ki živijo v njem in se borijo drug z drugim.« Richard Gere je priznal, da je scenarij res bizaren: »Da bi ga dešifrirali, morate vsaj malce poznati Dylana. A ko sem ga prebral, me je tako navdušil, da sem se zlahka odrekel denarju. Vsi smo snemali tako rekoč brezplačno.« Med tiskovno konferenco je Heath Ledger za najljubšo Dylanovo pesem razglasil – zanimiva izbira – She Belongs to Me s plošče Bringing It All Back Home, medtem ko sta si Haynes in Gere najprej nekaj mrmrala, se zatem spogledala in istočasno z nasmehom oznanila: »Visions of Johanna.« Itak, velika umetnina z albuma Blonde on Blonde. »Da,« je prikimal Richard Gere, »Težko je izbrati samo eno, napisal je ogromno pesmi in vse soustvarjajo to vesolje. A svojega življenja si ne znam predstavljati brez Visions of Johanna, ki sem jo poslušal tisoč- in tisočkrat, odkar je izšla leta … 1967?« Leto gor ali dol, drugod bi še šlo, ampak svet se je v šestdesetih hitro spreminjal, tembolj če je bil zraven Dylan. »Ne, iz 1966!« sem zavpil z roba polne dvorane. Richard Gere je prikimal: »Aha, torej 1966.« Resno je nadaljeval: »Mislim, da bo čez dvesto, tristo let spoštovan le en umetnik naše dobe. In to je Bob Dylan. Ne Picasso, ampak Bob Dylan. Nihče drug ni tako vplival na svet.«
Igralec najbrž ni po naključju omenil Picassa, prav z njim Dylana pogosto primerjajo. Ne zaradi glasbenikovega občasnega likovnega ustvarjanja – pred obiskom dveh njegovih koncertov v londonskem Palladiumu leta 2017 sem z ženo obiskal razstavo v galeriji Halcyon, ogledala sva si Dylanove slike in v skulpture zvarjeno staro železje –, ne, z dobrim starim Pablom ga primerjajo, ker je tudi on bistveno moderniziral umetnost, neizmerno vplival na sodobnike in naslednje rodove, spremenil svet … in ostal izjemno plodovit in ustvarjalen tudi v »jeseni življenja«. V novem tisočletju sočasno niza arhivske posnetke in krepke nove plošče, lani v tem času je pri 79 letih vrhove lestvic osvajal z 39. studijskim albumom Rough and Rowdy Ways in navduševal tako ljudstvo kakor dylanologe, ki so se sprva zakopali v dolgo, s 17 minutami najdaljšo Dylanovo pesem, z mračnimi spomini na umor predsednika Kennedyja navdihnjen hitovski single Murder Most Foul, medtem ko je moral profesor antične književnosti dr. Richard F. Thomas urno dopisati aneks k svoji briljantni knjigi Why Bob Dylan Matters?, v kateri razkriva, kje vse in kako se Dylan navezuje na Homerja, Ovida, Vergila, Katula, Julija Cezarja …
Glavno prizorišče mojstrove umetnosti pa ni knjiga, niti plošča, marveč – oder. Ostaja »performing artist«. Dokler ni vmes posegel virus, je koncert sledil koncertu, v srcu repertoarja so bile kajpada mojstrovine iz šestdesetih let, nekaj raritet sem leta 2007 užil tudi na dveh koncertih v londonski dvorani Wembley; posebno presenečenje je bila bleščeča in poskočna Chimes of Freedom iz akustične dobe, prvič pa sem tam slišal še eno odlično s plošče Highway 61 Revisited, v Juarez ob ameriško-mehiški meji postavljeno Just Like Tom Thumb’s Blues, zamegljeno izpoved velikonočne izgubljenosti in nemoči daleč od domačega New Yorka. Tu se Dylan mimogrede navezuje na vse mogoče, tudi na svoja ljubljenca, francoskega simbolističnega pesnika Rimbauda in bitniškega pisatelja Kerouaca. Globoko med korenine bluesa pa se je zakopal z drugo, na koncertih zelo redko slišano skladbo z iste plošče. Vse bolj me je mikalo, da bi jo slišal v živo, to svetu sicer manj znano, a med »našimi« zelo rešpektirano It Takes a Lot to Laugh, It Takes a Train to Cry – mimogrede, je edina skladba s plošče Highway 61 Revisited, ki so jo tri leta pozneje priredili in na ploščo Super Sessions uvrstili Al Kooper, Mike Bloomfield in Steve Stills. Ob rojstvu se je imenovala Phantom Engineer in je bila hitra, pa nekaj ni štimalo, nakar je Dylan bendu dal prosto, v studiu sedel za klavir, malce potuhtal in naposled upočasnil ritem ter okrepil melodičnost; razvoju lahko lepo sledimo s pomočjo zabojčka osemnajstih cedejev The Cutting Edge 1965-1966, leta 2015 v nizu The Bootleg Series izdanega za fanatike, pripravljene ure in dneve in tedne poslušati, kako vse so zvenele skladbe, v izbrani različici končno izdane na ploščah Bringing It All Back Home, Highway 61 Revisited in Blonde on Blonde.
Nenavaden ljubezenski blues It Takes a Lot to Laugh, It Takes a Train to Cry, naslovljen z bizarnim kvazipregovorom, se je po dolgem premoru na koncertnem repertoarju na lepem pojavil leta 2018. Na Novi Zelandiji. Potem v ZDA. Držali smo pesti, da bi Bob z njim naslednje leto pripotoval tudi v Evropo. In je! Aprila 2019 smo v treh odromali na bližnji sever, si privoščili oba koncerta v Koncertni dvorani na Dunaju. Na prvem smo sedeli čisto blizu odra. Nekaj metrov od njega. Zelo dobrodošle poslastice so bile sprva počasna in zatem čedalje hitrejša When I Paint My Masterpiece, sredi sleherne kitice na lepem zaustavljena in umirjena Like a Rolling Stone, vsakič znova spet razpočena z refrenom, v osupljivo tiho žalostinko preoblečena Don’t Think Twice, It’s All Right, divje rokerska Gotta Serve Somebody … A čakal sem tisto, ki se je – drž’mo pesti! – obetala čisto na koncu, za Blowin’ in the Wind.
Ko je prvega dunajskega večera napočil čas za dodatek, se je začelo tistih nekaj minut, o katerih so že naslednje jutro poročali po svetu. Med stoječimi ovacijami smo se nekateri kajpada zgrnili pod oder. Redarji so bili potisnjeni ob rob, odrezani od obiskovalcev. Ti so začeli mahati s telefoni in fotoaparati, strogo prepovedanimi na mnogih koncertih, najstrožje na Dylanovih. Nekateri smo škljocali diskretno, drugi so to počeli brezsramno, z bliskavico. Mojster se je vrnil za klavir in začel Blowin’ in the Wind – mimogrede, prav tega večera je minilo 57 let od krsta mirovniške himne na koncertu v newyorškem lokalu Gerde’s Folk City.
A na rojstni dan se je izjalovila, Dylan jo je prekini že sredi prvega refrena, tik pred naslovnim verzom. Jezno je pomahal in bend je urno spet pograbil električna glasbila. Dylan je udaril po klavirju in začel tisto, s katero je na turneji zaključeval nastop: It Takes a Lot to Laugh, It Takes a Train to Cry. Pa je kmalu spet nehal, zakorakal na sredino odra, pred kitarista Charlieja Sextona in basista Tonyja Garnierja, v mikrofon bevsknil nekaj glede fotografiranja in petja. Ritensko je zakorakal proti bendu, se spotaknil ob monitor, se opotekel (nam, njegovemu plemenu, je bilo grozno ob misli, da se nam božanstvo utegne sesuti na odru), a je hitro ujel ravnotežje, vzdihnil, se vrnil k mikrofonu nagovoril občinstvo, on, ki nikoli ne nagovori občinstva: »Bom ponovil: fotografirajte ali ne fotografirajte, mi pa bomo ali igrali ali pozirali. Prav?!« Kljubovalno je obmolknil, levico uprl ob bok in začel pozirati. Tako, jezno. Kitarist in basist sta kazalca uprla proti krivcu za vse to, tipu sredi parterja. Občinstvo se je mahoma streznilo, telefoni in fotoaparati so poniknili v žepe, oglasili so se vzkliki, bodrilno-proseči: »Igrajte, igrajte, igrajte!« Dylan je sedel za klavir, očitno presodil, da bo prekinjena in dokončno preklicana Blowin’ in the Wind zadostna kazen za pobalinstvo, in v celoti izpeljal izvrstno It Takes a Lot to Laugh, It Takes a Train to Cry. Za hip je še postal ob klavirju – in že ga ni bilo več. Medtem ko se je odkradel iz dvorane, je bend sam odigral še instrumentalno različico Just Like Tom Thumb’s Blues. Postopoma so odlagali glasbila in zapuščali oder, nazadnje še bobnar.
Naslednji večer sem zaužil svoj 38. Dylanov koncert, ki ni bil tako divji kot prejšnji, v dodatku je zazvenela tudi Blowin’ in the Wind, v celoti, neprekinjena … Pomahali smo mu, malo za njim je prišel virus in leta 2020 se je zgodilo, kar se ni vse od 1977: Bob Dylan ni nastopil na niti enem koncertu. Še se moramo srečati, navsezadnje čakam na še nekaj pesmi, tudi na From a Bucik 6, še zadnjo s plošče Highway 61 Revisited, ki je nisem slišal v živo. Glihkar jo poslušam – trkam po lesu – na istem glasbenem stolpu, v katerega sem v »naših časih« po vrnitvi iz Gonga vtaknil tisti svoj prvi Dylanov cede. Ni slaba, itak da ne, in upanje na srečanje v živo ostaja, pa čeprav jo je mojster na koncertu odigral samo dvakrat, ob izidu plošče leta 1965. Pozneje jo je zanemaril, kakor tudi mnogi »naši«, češ da je obskurna, prismuknjena, edino mašilo v sicer briljantni zbirki. Pa vendarle velja povedati, da je … Ah, ne, pustimo za kdaj drugič. Še najraje za poročilo s tistega koncerta, na katerem jo bo igral.
Pri Bobu Dylanu nikoli ne smeš reči nikoli. Ostaja nepredvidljiv, je še zmeraj rastoča, pa že dolgo najmogočnejša gora v popularni kulturi. In obenem največje križišče: tu se srečajo Beatli, Stonesi, Johnny Cash, Kris Kristofferson, Joan Baez, The Animals, Nina Simone, Jimi Hendrix, Janis Joplin, Leonard Cohen, The Byrds, Eric Clapton, The Band, Grateful Dead, Neil Young, Van Morrison, Manfred Mann, Fairport Convention, David Bowie, Tom Petty and the Heartbreakers, Bob Marley, Stevie Wonder, Emmylou Harris, Patti Smith, Bruce Springsteen, Lucinda Williams, Warren Zevon, Elvis Costello, Nick Cave, Sheryl Crow, Guns N’ Roses, The White Stripes, brez njega bi drugače zveneli tudi naši Tomaž Domicelj, Vlado Kreslin, Jani Kovačič, Pero Lovšin, Matej Krajnc, Jure Lesar … Ondan je nekdo dobro rekel: še malo, pa ne bo več ljudi, ki bi pomnili svet pred Bobom Dylanom. Mimo je njegov 80. rojstni dan, pred nami pa spet lep jubilej: naslednje leto bo njegova prva plošča dopolnila šestdeset let.
Se slišimo in – drž’mo pesti – tudi vidimo na koncertu. Bob se nas usmili!
Andraž Gombač je kulturni urednik Primorskih novic, za katere piše od gimnazijskih let. Diplomiral je iz primerjalne književnosti in slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Koncertov, ki jih je obiskal do prihoda virusa, še ni utegnil prešteti.
