Warish – Next To Pay

Ups, tole je pa peklenski spust brez zavor po rollercoasterju naravnost v brezno surovega in umazanega punk rocka. Ker je bend iz Kalifornije, natančneje iz San Diega, nikar ne pomislite, da gre za kakšen tra-la-la punk rock. Opravka imamo s potomci dobre stare (kalifornijske) punk rock šole, ki v novem veku melje adrenalinsko mešanico nabritega punka in hard corea ter ju koherentno cepi s trdim in mračnim rockom, udarnim metalom, nasršenim noise rockom in opojnimi substancami stonerja. Napadajo z odvrnjenimi ojačevalci do konca in s krepkimi ritmi in šusi vračajo upanje v rudimentarni punk rock. Brez filozofiranja tolčejo naravnost v črno.

Na čelu klasičnega rockovskega tria naelektrene kitare, brnečega basa in gromkih bobnov stoji kitarist in pevec Riley Hawk, sin slovitega skaterja Tonya Hawka. V omenjanju očeta zavohamo piarovski trnek, ki pa z rafali in rešetanjem Warish izpade pavšalen, skoraj tabloiden in predvsem nepomemben. Ta družinska kurioziteta prej namigne, da je bil sinček Riley že v zibki dobro založen s punkrockovskimi vibracijami; o nagnjenosti k hitrosti pa ni vredno besed, to ima že v genih.

Next To Pay je druga plošča benda Warish, ki je v vmesnem času doživel kadrovske spremembe, kar je dogradilo Hawkove zamisli. Že na prvencu Down In Flames iz leta 2019 dosežena neposrednost, surovost in napadalnost je z novim dolgometražcem segla k novim dimenzijam z dodano vrednostjo. Ne gre za kaj posebej novega, kaj šele neslišanega, je pa njihova svežina polna vedrine in brezkompromisnosti, ki je v zadnjih letih kar redka, skoraj pogrešana vrlina v aktualnem rocku. V žaganju Warish je prepoznati kopico podtonov in primesi iz kotlov Nirvane, Red Kross, Misfits, Motorhead, Black Sabbath, Blood Brothers, Germs, MC 5, Black Flag, New Bomb Turks, Zeke, ki so prodorno permutirani v eksploziven punk rock koktajl. Slabo šolsko uro trajajoča plošča postreže s hudo lekcijo iz punk’n’rolla, ki bruha nebrzdan užitek in jezno energijo. V tem razširjenem zvočnem konglomeratu ima posebno mesto bolj artikuliran vokal, ki podobno kot kitara na efektih opazno naelektri samo napetost komadov. Skozi ploščo se vleče odmev Kurta Cobaina iz pekla, ki se s časa na čas dotakne vražje potence Marilyna Mansona, a še raje poseže po emo-screamo kričavosti, v darkerskih momentih pa na dan privleče skomine po Rozzu Williamsu iz Christian Death, še enem duhu, ki se vleče skozi dovršen, a surov garažni zvok plošče. Uvrstitev predelave Burn No Bridges washingtonskih hardkorovcev Gray Matter iz sredine 1980 let pa je dovolj zgovoren detajl ne le o vzorih, ampak tudi o sami estetiki zvoka. Warish so dediči ameriškega undergrounda 1980 let, ki je skozi ploščo prepojen s številnimi predhodnjimi in kasnejšimi odvodi, da je vse skupaj zapakirano v kisikovo bombo punk rocka za naravnost v žilo.

Share