V soju in pepelu lanskih požarov v Kaliforniji, med policijskimi sirenami in rasnimi nemiri po ZDA, v času zaprtja družbe in globalne pandemije je nastal album Outlaw R&B ameriške garažnorockovske skupine Night Beats, ki je prepojen s čarobno in barvito godbo kot namiguje že postfreakovska in transplanetarna naslovnica. Ne glede na apokaliptične čase, v katerih je nastala, je plošča polna vedrine in streže »glasbo za neomejene, svobodne, izobčene in pozabljene« kot pravi idejni vodja, frontman in kitarist skupine Danny Lee Blackwell.
Naslov plošče se navezuje na rhythm & blues iz 1960 let, ki ga Night Beat gojijo v svoji izraznosti od začetkov. Že ime benda so vzeli pri Samu Cookeu oziroma njegovi plošči Night Beat iz 1963. Z »outlaw« pa prikličejo na dan navezavo na odpadniški country Waylona Jenningsa, Willieja Nelsona, Merlea Haggarda, Stevea Earlea in njihovih predhodnikov kot je Hank Williams, ki se vleče v pripovednem podtonu skladb. Med tem »western soul« potovanjem še posebej izstopi Hell In Texas. Nasploh Night Beats gradijo svojo izraznost na bogati tradiciji ameriškega rocka in se v kozmične sfere podajo z garažno psihedelijo 1960 let. V njeni melodiki ni težko prepoznati hlapov pionirjev 13th Floor Elevators, ki jih Night Beats oplemenitijo z modernejšimi primesmi, da jih brez težav postavimo ob bok Thee Oh Sees, Black Lips, Tyu Segallu, Reigning Sound, Black Rebel Motorcycle Club, Black Angels, zaradi hindujskega porekla vodje skupine pa se porodi naveza tudi na Kinga Khana in njegove The Shrines. Plošča, ki postreže z učinkovitimi hendrixovskimi solažami in linkwrayevsko nastavljeno distorzijo, ima trden dramaturški lok in svoj vhunec doseže na sredini, ko doživimo preskok z zahoda na vzhod s skladbo Shadow, ki omami z močnim pridihom turške rockovske psihedelije s preloma 1960 v 1970 leta. Četudi je peta plošča Night Beats z množico vezi povezana s tradicijo prebojnih dekad rock and rolla, ji težko pripišemo vintage ali retro konzerviranje, saj kot odpadniki sredi trendov izvirno ustvarjajo svež, inventiven, svoboden in izvenčasen garažni rock. V zaključku plošče pripnejo še canovsko repeticijo v Ticket, v zadnji Holly Roller pa hibrid Spacemen 3 ter nas tako zapeljejo, da še enkrat zaženemo predvajalnik in se spet podamo na ježo z njimi.
Po kuštravih uvodnih letih so Night Beats leta 2016 na tretji plošči Who Sold My Generation segli z eksperimentalnejšo, ekspresivnejšo in efektirano govorico čez okvire golobradega garažnega rocka. V predpandemijskem letu 2019 so objavili dve (pod)povprečni plošči: na eni so se zadržano lotili nepozabnih The Sonics, za četrti avtorski in studijski album Myth Of A Man pa so ob producentu Danu Auerbachu iz The Black Keys rekrutirali studijske glasbenike iz zlatih časov Elvisa Presleya in Arethe Franklin ter z dokaj osladno ploščo premagali razpadajočo fazo, iz katere so se Night Beats dvignili kot ptič Feniks. Skupina na čelu z Blackwellom se z Outlaw R&B vrača zrelejša, z izkušnjami, zaceljenimi ranami in izzivi prodornejša, za povrh pa pedantnejša in žmohtnejša. Krog debelih desetih let ustvarjanja in iskanja, vzponov in padcev, sklene s ploščo polno zanosa, spoštovanja, pokončnosti in ponosa ter ne pusti umreti temu preklemanskemu rokenrolu.
