The Who
Live at the Isle of Wight Festival 1970
Columbia Records, 1996
Bil sem še zelen osnovnošolec, ko sem pri sosedih v bloku na televiziji prvič slučajno videl film Tommy. Ta glasbeni film, posnet po istoimenski rock operi The Who, izdani leta 1969, me je očitno pritegnil s svojo kaotičnostjo in bizarnostjo, tako da so se je v moj spomin za vedno vtisnile podobe Rogerja Daltreya, ki teče iz pogorišča zabaviščnega parka na goro in dvigne roke v sončnem vzhodu ob spremljavi fantastičnega in veličastnega glasbenega finala.
Nekaj let kasneje, ko začne mladega človeka zanimati glasba, mi je pot v zgodovino rocka odprl sosed s svojo zbirko plošč. Enkrat mi je v roke porinil črno ploščo z obrazom in velikim napisom Tommy: Original Soundtrack. Ko sem doma poslušal to čudo, sem se spomnil tistega norega filma, ki sem ga gledal nekaj let pred tem. Prebral sem celotni ovitek in izvedel, da za vsem tem čudom stoji bend, ki se mu pravi The Who.
V srednji šoli v Celju, ob zaključku prejšnjega tisočletja, sem neki dan zavil v trgovino s cedeji in se odločil, da bom tokrat nekaj kupil. Brskam po naslovih in pridem do The Who. Pristopi prodajalec in pravi, da je bilo to izdano nedolgo tega. Velja, kupljeno! Plošča je bila Live At Isle Of Wight Festival 1970, izdana na nosilcu zvoka šele 1996. Prvi CD, ki sem ga kadarkoli kupil!
Začne se z najavo spikerja: »Ladies and gentlemen, a nice rock’n’roll band from Shepherd’s Bush, London, The ‘Oo!« In potem šus! Nekaj takrat novih komadov, celotna blazno popularna rock opera Tommy ter za konec še venček zimzelenih hitov in priredb. Posnetek je strašen. Bend igra na vrhuncu svoje ustvarjalnosti in mladosti. Kaj lahko naredijo trije glasbeniki! Nori Keith Moon igra bobne kot nihče drug, popolno v svoji kaotičnosti. Fantastičen basist John Entwistle ni samo spremljava, temveč je njegovo basiranje en sam dolg basovski solo. Pete Townshend na kitari pa igra vse od udarnih »power« akordov do solaž, zraven pa je še podporni in včasih glavni vokal. Trije inštrumentalisti, pa tako udaren zvok! Čez vse to pa mogočen glas Rogerja Daltreya, ki v svoji odpeti srajci z resicami izgleda kot rock božanstvo.
Posnetek sem poslušal tolikokrat, da še danes na pamet pomnim vsako sekundo. Zdaj si ga sicer predvajam le še občasno, kajti glasbena malha je vedno polna in zanimiva, človek pa mora v življenju vedno raziskovati in odkrivati nove stvari. Vendar ima ta posnetek posebno mesto v mojem srcu. Kot prva punca, ki ti je zlomila srce, čeprav si morda kasneje ugotovil, da je imela mnogo napak, ki jih takrat nisi videl. Plata Isle of Wight je veličasten spomenik najboljšemu obdobju The Who, najboljšemu obdobju za glasbo, ko so bili vse veliki glasbeni heroji še mladi in polni energije, spomenik velikim glasbenim festivalom – na otoku Wight je bilo leta 1970 menda 600.000 ljudi! Neki drugi časi, na katere gledam z občudovanjem, a hkrati z zavedanjem, da je moj pogled na to obdobje romantičen in izkrivljen v pozitivno smer. Kako je bilo v resnici, mi je povedal nekaj let nazaj gospod iz Izole, ki je bil na tem festivalu kot mladenič – velikanska nepregledna množica, slabo ozvočenje in milijarda komarjev, ki jih je pikala noč in dan. A vendar so bili tam tudi Jimi Hendrix, The Doors, Bob Dylan, Miles Davis, Jethro Tull, The Moody Blues, Sly & The Family Stone… Ko pomislim na vse te velikane, ki so se takrat zbrali na enem mestu, se mi zdijo današnji festivali revni.
Ne spomnim se več, kako sem let 2000 izvedel, da imajo The Who tistega novembra koncert v Londonu. Spomnim se pa, da sem preko študenta delal celo poletje, da sem si lahko kupil vstopnico za koncert in vlak. Pri svojih 18. letih sem se v London vozil 30 ur, da sem lahko 16.11.2000 v Wembley Areni doživel svoje idole v živo – seveda brez Keitha Moona, katerega je njegov življenjski slog pokopal že leta 1978. To pa je bil hkrati tudi edini njihov koncert, na katerem sem v živo slišal Johna Entwistla, ki je umrl leta 2002. Tudi predskupina ni bila od muh – Joe Strummer, legenda skupine The Clash, ki je prav tako umrl nedolgo zatem. Spomnim se, kako sem odprtih ust strmel v legende na odru in poslušal komade, ki sem jih znal na pamet. Tudi ta izkušnja je poskrbela za to, da sem se kasneje začel s koncerti ukvarjati tudi poklicno in danes že 20. leto vozim ljudi na koncerte s svojo agencijo Koncerti.net.
The Who sem v živo doživel štirinajstkrat – poleg koncerta leta 2000 še osemkrat v Londonu, v dvoranah Royal Albert Hall, O2, IndigO2 ter na stadionu Wembley, leta 2006 na festivalu Lovely Days v Avstriji, 2007 v Munchnu, 2016 na Dunaju, dvakrat na festivalu Desert Trip v Kaliforniji oktobra 2016 ter nazadnje leta 2020 ob 50. obletnici albuma Live At Leeds, še enega odličnega live albuma, na mini koncertu v diskoteki Pryzm v Kingstonu v Angliji. Ob tej zadnji priložnosti sem se imel čast rokovati s Petom Townshendom, ki mi je dal tudi avtogram. Bil sem tudi na štirih solo koncertih Rogerja Daltreya in ob dveh priložnostih sem se osebno srečal tudi z njim. A vendar se je vsa zgodba začela z »Live at the Isle Of Wight Festival 1970«. The rest is history!
Tadej Košmerl je gonilna sila Koncerti.net, agencije za prevoze na koncerte, ki je na več kot 1450 koncertov v tujini prepeljala preko 120.000 Slovencev.
