Frank Zappa
Sheik Yerbouti
Zappa records, 1979
Ko mi ni bilo nič jasno
Obdobje okoli mojega petnajstega leta je bilo zelo prepleteno z glasbo. V tistih časih smo na zelo doziran način spoznavali glasbo, ki ni bila dosegljiva na vsakem koraku. Zanjo smo se morali potruditi. Spomnim se, da sem Zappo imel v glavi kar nekaj časa preden sem prišel do njegove prve plošče. Sicer ne vem, zakaj – očitno sem to ime nekje zaznal in obdržal v spominu. Ker je takrat glasba do nas prihajala po nepredvidljivih ključih, prišla pa je, sem vedel, da bo tudi Zappa enkrat zašel na moj gramofon. Zelo živo se spominjam popoldanske košarke na lokalnem igrišču, ko je pristopil prijatelj in potiho dejal, da njegov »že odrasli« bratranec prodaja nekaj Zappinih plošč. Uauuu, evo ga! A eno je bila informacija, drugo pa dejansko priti do plošč. In minilo je kar nekaj časa, preden je Sheik Yerbouti pristal v mojih rokah.
Takrat smo takšne nakupe dojemali popolnoma drugače kot danes. Ponavadi smo se zelo sebično zavlekli v kakšen kot, počasi v roke vzeli ploščo, ovitek pregledali do potankosti, prepoznavali njen vonj … in šele po tem uvodnem delu postavili vinilke na gramofon. Pojma nisem imel, kaj naj sploh pričakujem. Uvodna I Have Been In You je delovala kot živo blato, iz katerega ni bilo povratka. In tempo do zaključne I’m So Cute na strani A tega dvojnega albuma je nenadzorovano naraščal. Zelo dobro se spomnim dileme ali naj prvi vinil sploh obrnem ali ga vrnem na začetek. Med prvo skladbo na strani B sem še nekako lebdel na oblakih tornada, ki me je zajel, ko me je zadelo prvo presenečenje v stilu miniature What Ever Happened To All The Fun In The World. »Kaj sploh to počne na plošči?«, sem se spraševal. To, kar je pa sledilo za tem, pa je bil verjetno odločilen rez v moje »glasbene« možgane in je vplival name, na moj pogled na glasbo, okolico, svet – Rat Tomago, kitarski virtuozni instrumental, po katerem sem v trenutku pozabil na vse Hendrixe, Claptone, Blackmoore, Knopflerje in ostale, ki so v tistem obdobju brenkali po mojem gramofonu. Pet minut na videz nebrzdanega Zappinega soliranja iz katerega je bruhala energija, pod solom pa mistični bas in vulkanski boben. … Enostavno me je prikovalo na stol brez besed, z zmedo v možganih. Vse ostalo do konca plošče je bilo eno samo miselno premetavanje sem in tja. Kljub temu, da mi kontekst plošče niti slučajno ni bil jasen, mi je bilo po drugi strani kristalno jasno, da koncept obstaja. In kljub temu, da mi sporočila Zappinih besedil niso bila niti slučajno jasna, je bilo očitno, da so sporočila močna, zavita v njegov humor in sarkazem, vse skupaj pa oblito z glasbo, ki je do takrat nisem slišal. In jasno mi je bilo, da se popotovanje po glasbenem polju Zappe komaj začenja. »Sve ono prije nije bilo ništa. To, to je onaj pravi štimung«, kot so takrat elegantno prepevali Buldožerji.
In res ni bilo nič več isto. Popotovanje od začetka do konca Zappinega ustvarjanja se je začelo. V bistvu to popotovanje traja še danes. Tako, kot me je takrat, pred štiridesetimi leti, premetavalo ob prvem poslušanju Sheik Yerbout, tako me danes premetava ob krasnih spominih na to popotovanje. In brez tega albuma kasneje zagotovo ne bi pokukal v marsikateri odročen, čuden, težak, nedoumljiv kotiček glasbe.
Iztok Rodež je kitarist in avtor glasbe prekmurskega kvarteta džeZZva.
